Glej, jaz imam precej izkušenj s statusi. Vedno, ampak res vedno se najde kakšen “težak” (ali pa več) med učitelji, ki se odloči, da dogovorjenega ne bo upošteval. Lahko greš na nož, lahko pa požreš in se prilagodiš. Druga varianta je manj stresna:).
Za vse tiste pa, ki razpredajo kako je bilo včasih- jaz sem stara čez 50, na gimnaziji sem imela status športnika, cel razred ga je imel, ker smo bili “športni razred”, vsako spraševanje in vse kontrolke so bile prilagojene – razen kakšne cvetke med učitelji, ki se je samovoljno odločila, da to pri njej ne velja. Je bilo seveda tudi veliko izkoriščanja statusa s strani dijakov, ampak kje ga pa ni. Pri svojem sinu se zelo trudim predvsem s konroliranjem izkoriščanja statusa za špricanje, kaj dosti več pa ne morem narediti. Nikakor pa se ne hodim pritoževat, če se mu zgodi kakšna krivica, npr. da ga nenapovedano vprašajo, ko po enem tednu pride s priprav, ker iz lastnih izkušenj vem, da se to ne splača. Samo škodo narediš, ker miselnosti nekaterih itak ne boš spremenil, saj to ti je že iz zgornjih odgovorov lahko jasno.

Sama se sprešujem, če statusi za večino niso preprosto potuha. Razumem, da te zaradi priprav nekje v tujini, tekmovanj in podobnega ni pri pouku in da te čaka potem bistveno več dela. A če nekaj počneš pravzaprav vsakodnevno, si se (ali pa so se tvoji starši) odločil, da to zmoreš poleg tega, kar je tvoja osnovna obveznost. V nekem obdobju je to šola, kasneje večinoma služba.

Sama bi se vprašala bolj kot o pravni pravilnosti postopka učiteljice gospodinjstva, o lekciji, ki jo bo dobila moja hči. Možni sta v grobem dve sporočili;
– Pritožim se mami, da se nekdo ne drži “pravil”. Na vsak način zahteva, da sem vprašana točno takrat, ko želim. Nauk. Svet se vrti okoli mene. če se noče, njegovo vrtenje uravna mama. Samo povem ji in moje težave izginejo, pri najmanjši neprijetnosti, ki mi grozi, bo storila vse, da me obvaruje. Hitro pod njeno perut, pa bo življenje lepo.
– Pritožim se mami, da se nekdo ne drži “pravil”. Pove mi, da se to v življenju kar naprej dogaja in da se moramo prilagoditi, pa če nam je všeč ali ne, če le ne gre za kaj, kar resnično posega v naše človeško dostojanstvo. Predlaga, da se mirno pogovorim z razredničarko, če se mi zdi tako pomembno, drugače pa je boljše, da se naučim takrat, ko to zahtevajo. Povpraša, kako mi je pogovor uspel, če sem se zanj odločila in mi sporoči, da me ima za dovolj zrelo, da znam takšne stvari urejati sama. Zmorem!

Kaj je bližje temu, kar si za svojo hčerko želiš?

No, saj sem se odločila za drugo možnost ne? Sem tudi zgoraj napisala.Samo nekaterim je udrihanje po drugih šport, pa tega, kar so prebrali niso hoteli videti.
JAZ sem tista, ki se je zaradi tega sekirala, hči pa je to sprejela. In to sploh ni več tema pogovora, ker je za njo zaključeno (no, saj za mene tudi – hotela sem samo malo podebatirat z vami).

Lp

Ines

Mimogrede, pri nas je bilo pa na šoli rečeno, da status kulturnika ne obstaja več.

No, to seveda ni res! Ne govori se samo o krožku, ampak o resnem delu, ki ga maldostnik zastavi poleg šole. Sama sem se kulturno veliko angažirala in bila zaradi tega v šoli šikanirana, opravičila od inštitucij so mi zavračali in dostikrat sem zaradi tega pokasirala ukore zaradi neopravičenih ur. Zadeva ni funkcionirala! Ne govorim o 2x na teden glasbene in 1x teorije. Govorim o vajah, nastopih in gostovanjih, ki so potekale vsak dan od 16h do 22h pa od 10 dnevnih gostovanjih ipd.

Hvala bogu, da je zdaj možen status. Mene je razredničarka zasmehovala, če mislim, da imam status kulturnika ( ta status ni bil možen), ker je imel moja sošolka status športnika in so jo drugače obravnavali.

Skratka. Pojdi do učiteljice gospodinjstva in jo vljudno seznani, da ima deklica status in da s svojo izjavo vnaša nemir v tvojo deklico in v kolektiv- razred. Tvoja deklica zagotovo zasluži posebno obravnavo, saj je izredno delavna. Sicer povej, da bo tokrat zmogla, a taka izjava ni na mestu. To ni pravično, kar je rekla učiteljica! Sošolci, ki niso tako zaposleni imajo veliko več časa! In to ni za vse enako! Malo ji je treba odpreti oči. Take izjave dolgoročno škodujejo, saj se potem najdejo sošolci in sošolke, ki vidijo samo prednosti ostalega dela pa ne! Tako bo tvoja deklica prej ali slej naletela na očitke sošolcev, izključevanje iz kolektiva ipd.

Če se s to učiteljico ne bo dala normalno pogovarjati je pot do razredničarke itd.
Skratka, treba je vztrajati v tem, kar ste dosegli s statusom, sicer je status prej ali slej brez pomena in samo razlog za šikano iz vseh strani.

Deklice pa jaz ne bi preveč vmešavala in ji razlagala. Ona ima drugačno delo. Formalnosti uredi sama in jo potem samo seznani s tem, kar si se zmenila in kakšne so njene obveznosti (Pravice zagotovo pozna :-)).

Spoštovna

To s statusi je s stališča učitelja pogosto zelo moteče. Ne učim v šoli, sem le mama dveh dijakov s statusom. Povprečno ima v razredu tretina otrok status. Gospodinjstvo je pa le 1x na teden. Sprašani bodo vsi skupaj, zato da bodo sploh kaj imeli od gospodinjstva.

Mislim, da se morajo kdaj tudi dijaki prilagoditi učiteljem, ker leti v nasprotnem sploh ne morejo izpolniti učnega načrta.
Pri nas je s statusi bilo vedno tako, eni ga upoštevajo, eni ne. Vedno so pa upoštevali status.če je šel otrok, dijak pred uro povedati, da se opravičuje, ker je bil na pripravah cel teden, konec tedna, …..,

Vedno so vsi učitelji tudi spraševali, kako sta se odrezala na tekmovanjih,…

Problem s statusi je v tem, da imajo vsi enake pogodbe, tisti,ki trenira 3x na teden, kot tisti, ki trenira 3 ure na dan. Samo v razredu se take reči vedo in praviloma učitelji to upoštevajo, na tak ali drugačen način.

V redu, vi ste načrt napravili, kaj pa tedaj, ko bo hči zbolela in se bo zaradi njene odsotnosti načrt porušil? Kako pa naj tedaj odreagirajo učitelji, ki se bodo dosledno držali vašega načrta. Kako pa bo tedaj z odstopanji, da bo vse v skladu s pisnimi dogovori in pogodbami,…

Sama sem s pogovorom v šolah dosegla bistveno več, kot s papirji,..

Lep dan Ana

Hvala “razumem, pa še kako”. Res je tako, kot praviš. Takšne izjave učiteljic vodijo do tega, da otroci postanejo zavistni. Ker vidijo namreč samo koristi, ki jih ima učenec.
Ko pa je treba na vseh mogočih šolskih prireditvah popestriti program z otroci, ki znajo še kaj druga pa je seveda dobrodošla. Saj je tako fino imeti pester kulturni program.

Tisti, ki niso nikoli imeli izkušnje imeti otroka, ki ga zanima še kaj druga razen šola in to tudi z veseljem počne, tega ne morejo razumeti.
Hči pride domov iz glasbene vsak dan komaj ob 18h. Nato dela naloge še najmanj 2 uri. Ura je takrat 20.00. In takrat je seveda utrujena in gre spat. Uči se pa za vikende.
Pa boste rekli, kaj pa prosti čas? Balet in klavir sta njen prosti čas!!!
Jaz bi raje videla, da ima samo eno popoldansko obveznost 2x tedensko. Pa se tamala ne strinja. Pravi, da bo naredila vse, da bo lahko še naprej hodila k obema dejavnostima.

Meni se ne zdi nič takega, da je vprašana takrat, ko se z učiteljem dogovori. Če bo zbolela, pa takoj naslednjič, ko bo učitelj lahko. Saj smo vendar ljudje in se lahko vse dogovorimo, ali ne?!

In če tako pogledate – učiteljica širi nestrpnost. Ali boste rekli, da ni tako?

Ines

Ja, nobenih posebnih statusov ni blo, starši niso za vsako malenkost viseli v šoli, pa je vse laufalo.
Če otrok zaradi popoldanskih obveznosti ne sfolga šole, ga je treba pač razbremenit. Neki posebni statusi v osnovni šoli, lepo prosim, no…

Pa zakaj govorite, da statusov včasih ni bilo? Če pač v vaši bližini ni bilo nikogar s stausom, to še ne pomeni, da jih ni bilo.
Pa nimajo vsi enakih stausov. Obstaja npr. staus vrhunskega športnika, pa še druge vrste statusov športnika (za te pa ne vem kako se imenujejo) in glede na status imajo dijaki različno obravnavo.

Iness, ne oziraj se na neprimerne odgovore, zavist je in vedno bo. In logika “a ti si pa nekaj posebnega” je tipična pritlehnoslovenceljska miselnost.
Vnaprej dogovorjeno spraševanje se mi ne zdi ne vem kaj, saj ga recimo sedaj dobiš celo na eni najboljših slo.gimnazij, na Bežigrajski. In zakaj – zato ker so časi, ko se je iskalo neznanje, več ali manj mimo. Časi, ko si s cmokom v grlu in povešenimi očmi v krču sedel, učiteljica pa je kot kakšen naci pikala imena iz redovalnice….
Sedaj je bolj pomembno, da se otroc dobro naučijo, da pridejo naučeni in sproščeni v šolo, da poleg programa delajo še kakšne seminarske, na projektih, mega domače branje, dodatne športne aktivnosti itn itn. Za to imaš pa možnost, če imaš redno šolsko delo bolj nadzorovano, torej vnaprej dogovorjena preverjanja.

Eno je kak poseben status na srednjih šolah (npr. vrhunski športnik), ampak tule je govora o nekem posebnem statusu šestošolke, se pravi 11-letne deklice…

bil je status vrhunskih športnikov, ni pa bilo statusa za vsakega, ki je 3x na teden malo pobrcal žogo na igriščih. Zdaj pa je! Status ima, kot je nekdo že rekel, skoraj polovica učencev v razredih, velika večina takih, ki pač trenira v nekem levem regijskem klubu, ko pa gre v srednjo šolo, opusti trening, ker je bil itak nek čisto povprečen igralec. V tem je težava. Status dobijo zdaj praktično vsi, ki se vpišejo na neko športno dejavnost ali hodijo v glasbeno šolo. In jasno je, da večina teh samo izkorišča prednosti, ki jih daje status, hkrati pa jih ne zanima niti šola niti tista dejavnost. TO JE PROBLEM in zaradi tega nekateri učitelji nočejo sodelovati.

Po mojem je bolje, da ne pišete tiste, ki ne poznate trenutne tematike. Kaj je bilo pred 15 in več leti ko ste bile šolarke, je (žal?) preteklost 🙂

Sem bila šolarka pred več kot 15 leti, ja, vem, da je to preteklost. Sem hotela samo omenit, da so stvari takrat čisto v redu laufale brez raznih ne vem kakšnih statusov v osnovni šoli. In ni nujno, da je tisto, kar je preteklost, vedno slabo in zmeraj dobro, kar je novo …

Sem bila šolarka pred več kot 15 leti, ja, vem, da je to preteklost. Sem hotela samo omenit, da so stvari takrat čisto v redu laufale brez raznih ne vem kakšnih statusov v osnovni šoli. In ni nujno, da je tisto, kar je preteklost, vedno slabo in zmeraj dobro, kar je novo …[/quote]

Se strinjam, ni nujno, da so stare stvari slabe, sploh ne. A zavračati novosti samo zato, ker so drugačne od preteklih, zame ni argument.
Poveden je obisk šolskega muzeja gospa učiteljica iz začetka prejšnjega stoletja, s koruzo v kotu in avstroogrsko disciplino…. 🙂

No, tako lahko se pa status danes tudi ne dobi. Moj sin mora prinesti kar precej dokazil vsako leto: o rezultatih, od kluba, od pristojne športne zveze (mogoče še kaj, za kar jaz ne vem, ker si te stvari pač rihta sam). Potem je pa v šoli komisija, ki odloči, če bo status dobil in kakšnega. Ne verjamem, da ga lahko dobi nekdo, ki malo za šalo oz. ljubiteljsko brca nogomet v enem vaškem klubu (če ta klub seveda ni zelo uspešen).

bil je status vrhunskih športnikov, ni pa bilo statusa za vsakega, ki je 3x na teden malo pobrcal žogo na igriščih. Zdaj pa je! Status ima, kot je nekdo že rekel, skoraj polovica učencev v razredih, velika večina takih, ki pač trenira v nekem levem regijskem klubu, ko pa gre v srednjo šolo, opusti trening, ker je bil itak nek čisto povprečen igralec. V tem je težava. Status dobijo zdaj praktično vsi, ki se vpišejo na neko športno dejavnost ali hodijo v glasbeno šolo. In jasno je, da večina teh samo izkorišča prednosti, ki jih daje status, hkrati pa jih ne zanima niti šola niti tista dejavnost. TO JE PROBLEM in zaradi tega nekateri učitelji nočejo sodelovati.[/quote]

razmišljam podobno! V našem klubu vsi ki trenirajo dobijo potrdilo, na podlagi katerega potem v šoli lahko uveljavljajo status športnika. Da bi morali še kaj posebnega prinesti v šolo za dodelitev tega statusa mi ni znano.

Mene pa zanima ali vaši otroci vložijo vlogo za status športnika ali kulturnika že na osnovi tega, da obiskujejo glasbeno ali kakšen šport? Brez kakršnih koli vidnih dosežkov in udeleževanj na različnih tekmovanjih? Pa tudi samo na osnovi tega dobijo status?

Ker, če je tako je tole meni osebno malo preveč. Razumem, da ima status športnika nekdo, ki je ful dober v tistem športu ima vsakodnevne treninge po več ur in se pogosto udeležuje različnih pomembnih tekmovanj. Enako mi je razumljivo, da nekdo, ki igra inštrumen ali pleše in je ful dober, pa sodeluje na različnih tekmovanjih dobi status kulturnika.

Ampak samo zato, ker nek otrok obiskuje glasbeno in igra naprimer dva inštrumenta, ali pa hodi na nek šport pa ima vsak dan trening…to pa se meni ne zdi ravno opravičilo za status.

Ker po tej logiki bodo kmalu lahko imeli že skoraj vsi učenci v razredu kakšen status…ja kako se bodo pa potem sploh lahko zmenili, kdaj bodo pisno preverjali znanje.

Tudi naša hči pleše, poje in obiskuje glasbeno šolo…vsak dan ima nekaj…ampak tako želi sama…mi na kraj pameti ne pride, da bi dajala neko vlogo za kakšen status…pa obiskuje 7 razred. Itak so vsa spraševanja in kontrolne napovedane. Poleg tega pa kje pa piše, da mora skoraj polovica učencev imeti ocene 4-5…v mojih časih 25 let nazaj…je bilo v razredu le nekaj odličnjakov…sedaj pa vsi starši želijo, da ima njihov otrok petice…ja pa ne morejo biti vsi tako dobri…saj v življenju niso pomebne le ocene…pomembno je, da je otrok in kasneje odrasel zadovoljen

ne vem no…takšno je moje mišljenje

Pa še odgovor…ja kljub statusu pretiravaš…menim, da se v 14 dneh lahko hči pripravi na ustno preverjanje gospodinjstva, ki mimogrede sploh ni nujno, da je enostavno, sta vmes dva vikenda.

Tudi včasih so bili statusi…ampak dobil si ga, če si res imel neke rezultate, ne pa kar tako.

Tudi

Mene pa zanima samo nekaj… Ali nima dovolj 2 tedna, da se nauči gospodinjstva? Ali vam gre le za princip uveljavljanja statusa? Če je to drugo boste kmalu v zagati.

Iness,
se mi lahko oglasiš na mail [email protected]? hvala!