Celo otroštvo so me starši pretepali, celo otroštvo sem preživela v strahu. Bilo je fizično pretepanje, bilo je tudi verbalno nasilje, v bistvu se je verbalno nasilje konstantno dogajalo, nikoli nisem ničesar prav naredila, vedno sem bila najslabša v njihovih očeh, vsi so bili boljši od mene. Ne poznam toplega starševskega objema, niti tople družine.
Ko smo pred kratkim sedeli za mizo in se nekaj pogovarjali, sem čez ovinek poizkusila to temo načeti, vendar sem od mame dobila tisti grd pogled in da me ona ni nikoli tepla. Nevem če mi niso oči ven padle. Pravi, da me oni niso tepli, da če sem jih pa že kdaj dobila sem si to zaslužila.
Saj nevem kaj me bolj boli, to, da so me pretepali ali to, da nočejo priznati.
In če se sprašujete če sem bila problematičen otrok, ne nisem, vedno sem bila tiha in v ozadju. Sramežljiva deklica, ki si v bistvu ni nič upala.

Grozno. Najlažje je izživljati svoje frustracije nad nemočnim otrokom…preklete svinje. Me zanima, kako bi tvoja mati reagirala, če bi ji na kosilu pri juhi primazala par krošejev, za glavno jed en direkt, ob sladici pa bi se delala, kot da ni bilo nič….

Zelo mi je žal, da so se ti dogajale takšne stvari. Takšni ljudje si nikakor ne zaslužijo imeti otrok. Nanje namreč prenašajo svoje izkrivljene življenjske vzorce, ki jih le-ti nezavedno ponotranjijo (ker drugega žal ne poznajo) in jih potem uveljavljajo v svojih bodočih odnosih in začaran krog se nadaljuje…

Če se ti zdi smiselno, jim morda napišeš in pošlješ pismo, kamor izliješ vso svojo potlačeno bolečino in frustracije, ali pa jim ob priliki jasno in glasno poveš, kaj si o vsem misliš. Če se lahko o teh stvareh še s kom pogovoriš in da ti kdo lahko stoji ob strani (fant/mož, sorodnik. ipd.) toliko boljše…. Samo pogum in vse dobro!

Če ti je bilo tako hudo pri starših me zanima zakaj sploh sediš z njimi za mizo.
Jaz bi v tem primeru čimprej odrinil na svoje in se z njimi dobil samo še v nujnih primerih, ker čisto odpikat jih pač ne moremo…