Starši me mečejo iz hiše
NIKOLI!!!
Prej kot boš to sprevidel bolje bo zate.
Nikoli te ne bodo obravnavali drugače, ker ti si “njihov otrok” in to boš vedno ostal in vedno bodo z nekim “zaničevanjem” gledali nate. Oni pač tako funkcionirajo zato imate tudi take odnose doma, pika.
Ne računaj na njih, da se bodo spremenili, poskrbi zase, da ne boš še bolj zabredel v njihove spletke.
Distanciraj se od njih drugače te bodo povlekli s seboj……
Sestre so zbrale moč in se nekako vsaj za silo rešile tega pekla, tudi ti lahko.
Ni lahko se pa da, če boš le hotel ti sam 😉
ON_ Hvala za take nasvete, misli…Vendar ostaja drugi problem. Na kakšen način oz. kakšno pot naj izberem za odhod? Bojim se, da mi bodo hoteli na vsak način hoteli vsiljevati njihova dejstva, ki so čisto kontradiktorna. Je bilo obdobje, ko sem še živel v študentskem domu. Ko sem ostal npr. samo dan dlje v Ljubljani so že takoj klicali na upravo v Rožno dolino(zakaj se ne oglasim na telefon…) ipd. Ko sem bil v Ljubljani so me hoteli domov, sedaj ko sem doma se me hočejo znebiti. Res jih ne razumem, kaj bi radi od mene.
Najprej se sam odloči kaj boš, kaj želiš. Ali bit njim čustveno mašilo ali želiš živet svoje življenje 😉
Če želiš to drugo si najdi kako delo, da se boš lahko preživljal, neko stanovanja (pa magari mišjo luknjo 😉 in ko boš to imel jim enostavno povej, da greš. Prej jim ne govori nič o tem.
Ne bo lahko, sigurno ne, to je težja pot, ampak bo tvoja!
Karkoli že bo boš lahko sam svoj ne pa nekdo s katerim lahko pometajo.
Tudi sestre so se nekako znašle, čeprav jim ni lahko.
Pomembno je, da odrežeš vse in nimaš stikov z njimi, saj si vendar ODRASLA OSEBA!
Najprej se sam odloči kaj boš, kaj želiš. Ali bit njim čustveno mašilo ali želiš živet svoje življenje 😉
Če želiš to drugo si najdi kako delo, da se boš lahko preživljal, neko stanovanja (pa magari mišjo luknjo 😉 in ko boš to imel jim enostavno povej, da greš. Prej jim ne govori nič o tem.
Ne bo lahko, sigurno ne, to je težja pot, ampak bo tvoja!
Karkoli že bo boš lahko sam svoj ne pa nekdo s katerim lahko pometajo.
Tudi sestre so se nekako znašle, čeprav jim ni lahko.
Pomembno je, da odrežeš vse in nimaš stikov z njimi, saj si vendar ODRASLA OSEBA![/quote]
On_ Skušal se bom osamosvojiti po svojih najboljših močeh. Vendar imam tudi zdravstvene težave, ki me nekako depriviligirajo o marsikateremu udejstvovanju. Narediti moram plan moje osamosvojitve. Samo tako bom natanko znal analizirati, dejavnike oz. dejstva, ki se mi lahko pripetijo. Skušal bom determinirati zadeve oz. skušal predvidevati, kaj se mi lahko zgodi.
Najprej se sam odloči kaj boš, kaj želiš. Ali bit njim čustveno mašilo ali želiš živet svoje življenje 😉
Če želiš to drugo si najdi kako delo, da se boš lahko preživljal, neko stanovanja (pa magari mišjo luknjo 😉 in ko boš to imel jim enostavno povej, da greš. Prej jim ne govori nič o tem.
Ne bo lahko, sigurno ne, to je težja pot, ampak bo tvoja!
Karkoli že bo boš lahko sam svoj ne pa nekdo s katerim lahko pometajo.
Tudi sestre so se nekako znašle, čeprav jim ni lahko.
Pomembno je, da odrežeš vse in nimaš stikov z njimi, saj si vendar ODRASLA OSEBA![/quote]
On_ Skušal se bom osamosvojiti po svojih najboljših močeh. Vendar imam tudi zdravstvene težave, ki me nekako depriviligirajo o marsikateremu udejstvovanju. Narediti moram plan moje osamosvojitve. Samo tako bom natanko znal analizirati, dejavnike oz. dejstva, ki se mi lahko pripetijo. Skušal bom determinirati zadeve oz. skušal predvidevati, kaj se mi lahko zgodi.[/quote]Kolikor sem prebral in kolikor te poznam imaš nimaš telesnih zdravstvenih težav, so bolj duševne narave, ki izvirajo ravno iz okolja v katerem živiš.
Nekako moraš sam presodit kje se boš lažje sestavil ali doma ali stran od doma.
Duševne težave bodo izzvenele, ko boš stopil na pot drugačnega življenja. To je tako, kot bi sedel v banji polni vode in se spraševal zakaj imaš mokro kožo. In najslabši sklep bi bil, da ne moreš iz banje, dokler imaš mokro kožo. Takšna je tvoja trenutna filozofija. Meni se zdi totalno neumna.
Zaupaj v dobre nasvete in zaupaj stvarstvu, da bo zate dobro poskrbljeno. Izberi pot, za katero čutiš, da mora biti prava. Kar pogumno. Imaš prav vse kar potrebuješ, če si to zares želiš.
Vendar se mi zdi, da si ti želiš bolj razpravljati, oz. se z nekom pogovarjati, kakor pa stvari v resnici spremeniti. Imam prav?
Spoštovana milamadona. Skušam iti v tem smeri, kar sem si pač začrtal. Vendar se v meni prebujajo različni občutki do svoje primarne družine. Sem bolj senzibilna osebnost. Najbolj me moti to, da nisem bil deležen ljubezni s strani staršev, ter da me niso nič naučili s strani gospodinjstva. Od svojega ranega otroštva se spominjam, dejanj ki so na meni pustile pečat. Zelo težko je to preboleti. Večina bi rekla, da ni nič narobe, vendar če to sam doživiš oz. empiriraš iz lastnega življenja, ti kaj kmalu postane jasno kako to v resnici izgleda. Zmeraj je bila neka kritika s strani družinskega člana “češ to pa ni prav”. Kako bom začel v življenju sam živeti normalno življenje in ga deliti z drugimi. Zelo se bojim svoje prihodnosti. Lp.
Kljub temu, da se bojiš, je to najboljša pot. Starši ne bodo večno ob tebi. Prej, kot se osamosvojiš, lažje ti bo kasneje. Verjemi, ne želiš si tega početi pri 40-tih ali pa 50-tih.
Znašel se boš, le novih izkušenj si moraš nabrati. Z vsako boš postajal bolj siguren vase. Začni razmišljat s svojo glavo, ne upoštevaj več nasvetov staršev. Naj imajo svoj prav, saj vidiš kam jih je pripeljal, na tvoje odločitve pa naj ne vpliva več. Ne želiš si iti po njihovi poti, zato moraš najti svoj prav.
Hvala _Marko_ za nasvete. Vendar imam še zmeraj v podzavestni njihove kritike. Najbolj se mi je zdelo sporno to, da me je babica nadzorovala celotno otroštvo do svojega 20leta. (Kje sem, kam gre, zakaj grem…ipd…). Mene je bilo dobesedno “sram” tega. Zaradi tega tudi punce nisem mogel imeti. Zelo rad imam punce. Rad bi imel punco, vendar mi ta zdajšnja situacija to onemogoča. Rad pomagam ljudem, zmeraj se bil odprt za pomoč nemočnim, ne kadim, ne pijem veliko alkohola mogoče kakšno pivo tam in tam. Včasih sem bil državni reprezentant Slovenije v atletiki. Obetal sem veliko, ampak domače stanje me je zelo potrlo. Nikoli nisem imel opore ene osebe. Najprej se moram očistiti travm preteklosti, da bom lahko uzrl v lepšo prihodnost.
Quantum, tako zelo na hitro sedaj – ne pogrevaj teh starih travm na način, da jih imaš za izgovor, da se ne moreš premakniti naprej. V vseh postih berem le to, kako ne moreš, ker te je to zaznamovalo, pa še nanizaš kak sicer res neprijeten primer iz preteklosti.
Seveda je vsa situacija pustila odtise na tebi, ampak če ne boš šel naprej, tega nekako prebrodil, potem se nisi naučil ama ništa in ne boš nikoli zmogel narediti koraka naprej. In dlje boš odlašal, daljša in težja bo pot. Mi je popolnoma jasno, da človeka lahko takšne stvari zelo zaznamujejo, a vendar, če boš stopical na mestu, nisi naredil nič za spremembo in si se torej sprijaznil s stanjem, kakršno je.
Potrebna je akcija! dobi si pomoč, če jo potrebuješ, samo naredi korak naprej!
Imaš eno veliko željo. Želiš si, da bi se tvoji domači spremenili, da bi sprevideli svoje “napake” in ti poslej nudili življenje, kakršno misliš, da bi ti godilo.
Ne bodo se spremenili.
Ostali bodo to, kar so. Tudi oni so v svoji duši ostali majhni otroci, ki si še vedno ližejo rane, prizadete od njihovih najbližnjih. Tako mimogrede bi rekla, da so njihove rane še dosti globlje in bolj boleče kakor tvoje.
Ja kaj boš sedaj??? Jokal in stokal?? Menda ne. Zberi pogum!!! Nimaš pojma, kako lepe in dobre stvari te čakajo v življenju. Samo vrata moraš odpreti in stopiti na pot.
Vrzi jokavost in cagavost čez ramo. Športnik si po duši, ne bo ti težko.
Hvala milamadona za vse nasvete. Najbolj me boli to, da nas je v preteklosti že večkrat obiskala policija. Kako potem punco predstaviti takšnim staršem? Moja mlajša sestra konstantno govori laži o meni naokoli. Kako potem prenesti to? Ali pa konstantni nadzor babice? Skoraj pri vsaki stvari ima za pripomnit kaj zraven. (kam greš? zakaj ti je tega treba…itd.).
Kako punco predstaviti staršem? Pa da ne bomo samo mi odgovarjali in ti naloge preveč “olajšali”, pa ti sam povej, kako bi to naredil.
Predvsem naj odgovori ZAKAJ bi jo sploh predstavljal staršem!
Kaj ima ona z njimi….. :/
Njegov oče je “svojo punco” predstavil staršem, ker….
Quantum in kaj se je potem iz tega izcimilo?…. 🙁
(retorično vprašanje, nanj si odgovori sam – iskreno. Mogoče boš spoznal nesmisel take “obvezne predstavitve”…)
NE IŠČI VEČ POTRDITVE PRI SVOJIH STARŠIH, KER JE NE BOŠ DOBIL, žal.
Kakor sem že rekla: ne bodo se spremenili, ostali bodo vedno isti.
Ti si tisti, ki te stvari motijo, ti si tisti, ki želiš drugačno družino, ti si tisti, ki se moraš spremeniti.
Spremeniti moraš svoj način razmišljanja. Zavedati se, da si dober in sposoben. Dovoliti tudi njim, da ostanejo in živijo po svoje. Jih kot take sprejeti in vsaj poskusiti imeti rad.
Dosti lažje ti bo, če se boš od njih malo odmaknil in se posvetil sebi in življenju, ki ga želiš.
Punci svojo družino predstavi tako, kakršna je. Odkrito in pošteno, da kasneje zaradi neiskrenosti ne bi prišel v zadrego. Tista, ki bo tvoja v resnici, bo razumela. Ostale bolje, da odidejo takoj.
Sestra govori svojo “resnico” – tako kot jo vidi ona. Vodi jo čustvena bolečina, verjetno ljubosumje na starejšega brata. Pusti njo, spremeni se ti. Sprejmi jo, dovoli ji, da živi svoje življenje pa četudi v laži in neiskrenosti. Ti poznaš svojo resnico in ti njena ne more razbiti tvoje samozavesti.
Babica ti na svoj način izkazuje skrb in ljubezen tako, da te pretirano nadzira. Verjetno jo vodi strah, da bi se ti kaj pripetilo.
Nisi več otrok, vzemi svoje življenje v svoje roke.
Qantum,
moja zgodba je precej podobna tvoji,s tem da ni bilo prej alkohola-sumim,da je mogoče sedaj.
Ampak me isto pošiljajo od doma,zaničujejo,nisem sprejeta…konstatna kontrola,čeprav jih štejem precej čez 20….
Razumem vse,kar se ti dogaja,tudi jaz imam probleme z zdravjem,ki me ovirajo,obenem pa sem še psihično precej na dnu zaradi odnosov doma.
Če želiš,mi lahko pišeš na [email protected]
Upam,da se bereva…
Qantum,
moja zgodba je precej podobna tvoji,s tem da ni bilo prej alkohola-sumim,da je mogoče sedaj.
Ampak me isto pošiljajo od doma,zaničujejo,nisem sprejeta…konstatna kontrola,čeprav jih štejem precej čez 20….
Razumem vse,kar se ti dogaja,tudi jaz imam probleme z zdravjem,ki me ovirajo,obenem pa sem še psihično precej na dnu zaradi odnosov doma.
Če želiš,mi lahko pišeš na [email protected]
Upam,da se bereva…[/quot
Draga Tjaša. Še kako dobro, poznam tvojo situacijo. Podobna me moji. Sem zelo vesel, če sem lahko s kom v kontaktu, ki ima podobne težave, kot jih imam sam. Ti pišem. Upam, da bova lahko tudi drug drugemu, dala kakšnem nasvet za boljše življenje. Lepo bodi!