s partnerjem sva se odločila, da bova imela še enega otroka. prvega sem imela že zelo kmalu in že takrat so bili nekateri razočarani in žalostni ker sem se odločila, da bom otroka obdržala(nisem imela službe,partner pa, in stanovanja, zdaj imava oba službo-jaz za dol.čas in svoje stanovanje), sedaj pa nekateri nasprotujejo moji odločitvi in pravijo, da je prekmalu. zaradi tega sem vsak dan nenehno živčna in se ubadam s tem kako bi povedala, ko zanosim brez da bi poslušala kritike, da je prezgodaj, da sem se napačno odločila,…
skrbi me, da bi se potem celo nosečnost po nepotrebnem sekirala, ker ne razumem kaj je prekmalu, poleg tega je pa hčerka stara že skoraj 4 leta in oba se strinjava, da nočeva prevelike razlike.
kako se naj soočim s takimi, naj jih ignoriram,ker to so nekateri sorodniki in mami.
včasih imam občutek, da še vedno odloča o mojem življenju in odločitvah in da vsako stvar naredim narobe oz. se odločim napačno, pa sem že dovolj stara, da odločam sama o marsičem in se mi zdi že prav butasto in nadležno, da mi nenhno solijo pamet.
kako naj se v miru pogovorim z njimi in jim povem, da je to moje življenje in da bova imela še enega otroka kmalu in ne čez 5 ali 1 let?
mami sploh noče govoriti o tem, ko jo vprašam pravi da je sedaj drugače kot takrat in da ji je vseeno potem pa da je prekmalu in pogovor se takoj konča.kako naj se pogovorim z njo in ostalimi?

Spoštovana Nelly,

če vas prav razumem, je bistven problem odnos med vašo materjo in vami, ki pa je trenutno zelo dobro viden v vašem obotavljanju glede odločitve imeti ali ne še enega otroka. Glede na preteklo nenaklonjenost oz. nasprotovanje vaših sorodnikov in staršev vaši odločitvi (“že takrat so bili nekateri razočarani in žalostni ker sem se odločila”), ste se tokrat znova znašli v podobni dilemi, kako se odločiti oz. če se boste odločili, kako poskrbeti zase. Poslušati sebe in tvegati ali potrpeti in se prilagoditi drugim? Ne poznam vaše starosti (predvidevam, da ste malo čez dvajset), vendar izključno starost ni toliko pomemben argument pri odločitvi za otroka, kot je vaše srce in iskrena ter globoka želja po njem (in partnerjeva). Če vidva čutita, da si otroka resnično želita, nikdar ne more biti boljši čas, kot sedaj, ko oba tako čutita in sta pripravljena na vnovične izzive starševsta. Ne moreta namreč narobe čutiti in če vidva zdaj pripravljata prostor za otroka, si samo zaupajta. Definicije za to, kdaj je “prezgodaj” ali “prepozno”, je težko oblikovati. Če imata najnujnejše (materialne) pogoje za vaše in otrokovo življenje zagotovljene, potem ostale skrbi izvirajo od drugod.

Vaš nemir, strah in negotovost kaže na vaš strah pred nesprejemanjem vaše matere oz. strah pred tem, da bi jo s svojo odločitvijo razočarali. Vaša mati namreč pričakuje, da boste sledili NJENIM ŽELJAM (kot do sedaj), ji ne ugovarjali, NA SVOJE ŽELJE in NASE PA POZABILI. Če kdaj vsaj malo želite slediti sebi, je vaša mati užaljena, vas začne kritizirati, vam očitati, vzbujati krivdo, vas poniževati…, kar je nespoštljivo do vas, ki ste njena hčerka. Namesto da bi se vaša mater starega starševstva oz. novice veselila skupaj z vami, vas nevede zatira in razvrednoti v vseh vaših željah, pobudah in dejanjih ter v vsem tistem, kar vi čutite iskreno, da bi si želeli. Ne glede na to, kaj naredite, ni nikdar dovolj (vendar je to problem vaše matere). Morda je zdaj celo najboljši čas, da vaši materi končno postavite mejo in ji ne dovolite več takšnega nespošljivega ravnanja do vas, ki vašo notranjo podobo samo še bolj uničuje. Pogovorite se s partnerjem, da najdete oporo in zaupanje v njem. Nato se iskreno pogovorite z vašo materjo: nastopiti boste morali odločno – “da razumete, da vam želi dobro, vendar vas s svojimi besedami vsakič poniža, vam vzbuja občutke nesposobnosti in nezadostnosti, kar vas prizadane in da tega ne boste več prenašali”… Vsakič znova ji boste morali pokazati mejo, jo ustaviti, vztrajati, kadar bo preveč, jo opomniti. S tem boste najbolje poskrbeli zase in se počasi osvobodili življenja po njenem merilu. Naj vam bo partner v oporo vsakič, ko vam bo zmanjkalo upanja, poguma in moči. Vaša odgovornost je ta, da začnete po malem svojo mater zavestno ustavljati (se pogovoriti) ter si na ta način kreirati svojo lastno pot naprej. Tako boste lahko začeli slediti svojim ciljem in temu, kar si vi zares želite. Nikomur niste dolžni polagati računov (sorodniki!) ali se zagovarjati glede tega, kako želite živeti kot družinica, kaj se boste odločili, saj ste odrasel človek. Odločite se, kot čutite vi, saj boste vi mati in sprejemate odgovornost za to (ne vaša mama).

Le začnite si bolj zaupati in verjeti vase. Srečno.

Neli, le zakaj za vraga razpravljaš o tem, koliko otrok bosta imela in kdaj, z drugimi ljudmi? Partnerja sta ti in tvoj mož in to je del vajine intime, v kateri tvoja žlahta in drugi ljudje nimajo kaj iskati. Zakaj imaš tako potrebo, da to mami razlagaš?

Ne delaj tega. Namesto da se z mamo pogovarjaš o vsem in kot kaže res o čisto vsem, se o kakšnih zadevah pogovarjaj samo z možem, pa z njim mogoče več. Nekaj zasebnosti pa vendarle zasluži vajina zveza.

Tudi jaz ne razumem, kaj imajo sorodniki pri vajini odločitvi za otroka. Sploh jim ni treba o tem NIČ razlagat. Ko bo zadeva že vidna, pa lahko le obvestiš sorodstvo, da pričakujeta naraščaj. Nikakor pa ne sprašuj za mnenje, kaj si o tem kdo misli. To je njihov problem. Ti pa se več ukvarjaj s SVOJO družino.

Hja, PBX, saj najbrž ne gre za to, da bi nelly HOTELA razlagati, lahko si predstavljam, saj sva z možem šla skozi podobne peripetije. Npr. kadarkoli sem se z mamo slišala po telefonu, me je čisto slučajno, tako nekje vmes, vprašala, če sem že šla delat splav in kdaj grem, vedno sem poslušala, da bom že videla, kako bo težko, da je še enega težko spravit gor, da bom zbolela na živcih, ipd.
Tudi njegovi so bili neprizanesljivi, ko sem tašči povedala, da sem noseča za drugega otroka, je rekla, naj dobro razmislim, kaj bom naredila. Tega takrat sploh nisem takoj dojela, seveda, pričakovala sem čestitke, ona pa je razmišljala o splavu!
Nisva jih spraševala za mnenje, pa so ga vedno z veseljem razlagali in tako je še danes. Po četrtem otroku me mama nonstop pošilja na sterilizacijo, kar je sicer počela že po tretjem.
Vesela sem, da sva se z možem lahko odločala o otrocih samostojno, nikoli si ne bi mislila, da bom imela štiri otroke, zdaj pa so mi v neizmerno radost in veselje.
Nelly, meni se obnese, dajimz nasmehom vedno povem svoje mnenje, njihova mnenja pa tudi malo preslišim (skozi eno uho noter, skozi drugo ven), pa srečno!

Zgrešeno je že to, da si jemljejo pravico odločati o VAJINEM življenju,
še bolj pa to, da vidva to dovolita.
Ja, res je težko, ker sta to do sedaj dovoljevala, se jim pa da pokazati,
da je zdaj dovolj.
Najprej SAMA SEBI dopovej, da ne rabiš njenega odobravanja, imam vtis, da
sama hodiš k njej in jo sprašuješ za mnenje – zakaj? Jaz sem mojim
staršem to podala kot DEJSTVO in ne kot vprašanje, dejstvo, ki naj ga
predelajo kot vedo in znajo. To ni tvoj problem.
Kar se pa tiče pripomb in negativnih komentarjev, se jih da preprečiti.

Načinov je veliko, izbereš pač tistega, ki ti ustreza:
– omejevanje – ČISTO VSAKIČ, ko mama načne temo, ki se je ne tiče, ji brez
razlage vržeš dol telefon. Ali greš v drugo sobo in ne poslušaš več.
Razlagati ni treba, če ima povprečno inteligenco bo ene desetič dojela.

– recipročnost – najdi nekaj, za kar se ti zdi, da bi bilo za mamo
pametno (recimo prodati hišo in iti v dom) in ji vsakič , ko ti soli
pamet, soli pamet nazaj. A si že prodala hišo? A že imaš kupca? a
vlogo za dom si že dala?

– omejitev stikov – date jim vedeti, da pač ne boste hodili k njim, če
mislijo samo jamrati in vama najedati.

ITD.- propomb enostavno NE DOVOLI in pika. Niti odkritih, niti tistih
za tvojim hrbtom.

da se na to pogledati tudi iz druge strani. če sta zdaj popolnoma neodvisna od staršev in drugih sorodnikov, je odločitev izključno vajina. če pa nista (denarno, varstvo ipd.), potem jim dam prav, da vama (očitno po prejšnjih izkušnjah) svetujejo tudi drugače.

ja moram priznati, da ste napisali kar se da pošteno. najprej moram povedati, da nisva spraševala ali lahko imava še enega,ampak so naju prijatelji in znanci začeli spraševati kdaj bova imela še enega in sva enostavno rekla, da ko bo čas. ničesar nisva razlagala nikomur. vsake toliko časa, ker se drugače vsi dobro razumemo, razen določenih tem kot je naraščaj seveda, si je moj partner dal “duška” in povedal da bova imela še enega in to je bilo vse tako bolj za hec-sprva, šele kasneje sem videla njeno reakcijo in to mi ni bilo niti najmanj všeč. jaz sem ji jasno in glasno povedala, da ga bom imela kmalu pa če ji je prav ali pa ne in vedno, če je slučajno zraven in kdo to vpraša, rata kar rdeča in zavije z očmi ter če ji kdo kaj reče reče nekaj malega in to je to. povedala sem ji tudi, da ne bom čakala, da bo v penzjonu,kar je še dobrih 10 let in da ga nameravam imeti v krogu 5 let, a sva se vseeno odločila prej. midva vseeno delava na plusku in o tem enostavno ne razpraljam. če me kdo vpraša če bova imela še enega rečem samo da enkrat ja., denarno nama gre( ne rečem, da kdaj ni krize kot sedaj, ko nama je poplavilo stanovanje vendar ne po najini krivdi ampak je krivda izvajalca ali pa kaj takega hudega, da si sposodiva a vrneva takoj pri plači vse nazaj), kar se pa varstva tiče imam pa varuško, ki jo že eno leto nisem uporabila, saj kadar jo omenim, ker majo vsi kake zdravstvene težave, reče bomo že. tudi, če ji omenim, da se bom preselila v hribe ji ni všč, ker se mi zdi, saj tako sem dobila občutek, da misli, da vnukinjo ne bo več videla. zdaj smo dobrih pet minut z avtotam narazen pa se tudi ne vidimo vsak dan, pokličem pa vsak dan da vsaj preverim kako so. drugače pa ni važno za katero stvar gre ali avto ali stanovanje ali računalnik ali otroka ali karkoli drugega, vedno ji ne bo ustrezalo.

ena je sicer omenila, da se o vsem pogovorim z mamico,kar ni res, marsičesa ne ve in ne vidi,razen če pride na obisk vidi. enostavno ne razumem zakaj bi morala počakati. mogoče misli tudi zato,ker nimam službe za ned. čas a bi jo lahko kljub temu izgubila.

kdaj bom imela še enega ne govorim, ko bo bo pa še to bom ovedala, ko bo že tri mesece pa nič prej. ne bom povedala ne doma ne v službi.