starša nama ne bosta dala dediščine
Moje mnenje je, da je pa le lepo in dobro, da se dediščina podaja iz roda v rod. Zakaj bi nek tujec razpolagal z njuno hišo in zemljiščem. To je traparija, pa naj on dela tam kolikor hoče. Zakaj mu pa starša ne plačata za delo? Edino pravilno bi bilo, če že vi res ne utegnete pomagati. Meni bi bilo hudo, če bi nekdo xxx podedoval, kar sta moja starša zgradila in si od ust trgala, samo zato da bo lahko potem nek delavec to podedoval. To se uredi čisto drugače, ne pa tako.
Menim da sta starša prizadeta, globoko prizadeta in razočarana nad vami in nad vašo pomočjo, ki je ni. Spremenite odnos, pomagajte, delajte, poslušajte in predvsem spoštujte ju. Ko si mlad je vse lažje, ko pa ostariš te pa vsaka žila boli.
Ko bi vsi malo manj na denar gledali in računali samo na to kaj boste dobili, ko starši umrejo, bi bilo za vse lažje in lepše.
A ne bi bilo lepo, če se ti ne bi jokala od same nesreče, ker ne boš dobila pol hiše, da bi staršema rekla, da si ponosna na njiju, ker pomagata drugim in da razumeš njuno odločitev?Njuna odločitev in njuno življenje….vidva z bratom sta polnoletna in preskrbljena, zato se zanimajta in vzgajajta svoje otroke, ne vzgajajta svojih staršev in jima raje stojta ob strani.
lepo in dobro je tudi, da se otroci zavedajo, da ne rabijo samo sami pomoči, ampak z leti tudi tisti, ki so jih rodili. z njuno hišo lahko razpolaga vsak, ki se njima zdi primeren za to…
za delo bi mu lahko plačala tudi otroka oz ga najela, ampak očitno sta menila, da to ni potrebno… starša sta si res trgala od ust, za otroke pa nisem opazila, da bi se čemu odrekala. pač nista imela časa in to kar sta naredila starša se mi zdi povsem na mestu. mladičema sta omogočila, da sta si kupila gnezdo, s čimer sta naredila več kot mnogo drugih staršev (eni bi, pa ne morejo) in mislim, da lahko ta dva otroka jima rečeta samo še HVALA za dve stvari: za denar za gnezdo in za lekcijo
Pa saj ravno v tem je štos vse zgodbe. Hvaležna otroka nestrpno čakata, da se stara dva stegneta, da lahko razprodata imetje in si pravično razdelita kar jima po njunem pripada. Ker pa sta starša navezana na svojo domačijo in jo vzdržujeta s tujo pomočjo, ki je nažalost v lastni družini ne dobita, sta se odločila kot sta se v upanju, da bo vsaj obdarjenec znal spremeniti domačijo v dom.
Starša sploh ne bosta predala hiše tujcu, ampak svojemu sinu. Sinu po duhu.
Očitno sta inteligentna človeka in to inteligentna v pravem smislu. Ljudje namreč nimamo samo nagonske inteligence, kot živali. Te namreč poskrbijo samo, da se njihovi geni razširijo naprej. Ljudem pa je bolj bistveno, da razširimo naprej svoje vrednote, miselnost, torej “duhovne gene”.
Očitno sta ta ostarela človeka dovolj čustveno inteligentna, da sta v tem fantu zaznala svojega “duhovnega otroka”.
Dvomim, da bo avtorica dojela, kaj ji hočemo nekateri tukaj dopovedat. Ona je tako zaverovana v svoj materialistični prav, da je verjetnost za njeno razsvetljenje enaka verjetnosti, da čez pet minut trešči asteroid na Medvedje brdo.
Ampak vesela sem, da naša vrla deželica, ki je prepolna materialističnih, lokal patriotskih osebkov, premore tudi resnično pametne in srčne ljudi, kot sta ta dva starša.
Človek res ne more verjet kaj prebere!!! Sta že dobila, pa še več pričakujeta…še več…, jao. Meni je bilo že pri 24ih rečeno, da s sestro ne dobiva nič. Sem sprejela tako kot tudi sestra (in imetja res ni malo), da si imetja drugih ne moreva lastiti…pa vseeno že 6 let (od kar vem za to bodočo delitev) hodim domov pomagat kot tudi moj partner.
RESNIČNO upam, da avtorica provocira.
Starša nista po nobenem zakonu dolžna dajati svoje lastnine po smrti ali prej svojim otrokom, le dokler se šolata in nista preskrbljena… To se mi zdi tudi prav, zakaj bi starši morali dati nekaj otrokom? To je njihovo in otroci so njihovi vedno, ampak ne materialno, niso nam dolžni dati ničesar in niti ne deliti na polovico, pol sestri pol bratu – ne! zakaj???
Naj povem, da je potrebno pri tej zgroženi narediti nekaj na osebni rasti… in moja izkušnja… starša nista imela nič, dala nič, vsi otroci smo se morali znajti po svoje, edino tamalenu, ki je zdej v srednji, smo se mi med seboj dogovorili, da pač stanovanje ostane njemu in vse reči v njemu… tudi šolala me nista, nista znala, zmogla, grenko… ampak resnično.
Avtorično pismo pa mi je višek pohlepa. Naj dasta tistemu, komer hočeta, vidva pa za svoje otroke garajta, ne pa pričakovati denarja po tleh!
No, naj ti še jaz napišem svojo zgodbo.
Imam dokaj premožne starše. Imata zelo lepo hišo v Ljubljani, vikend na dolenjskem, počitniško hiško na slovenski obali, dva nadpovprečna avtomobila,… Vse sta si ustvarila sama. Oče ima manjše podjetje in (fizično) dela po cele dneve, mama je na visokem mestu v državni upravi. Imata visoke mesečne prihodke, okoli 4.000 – 6.000€.
Imam 2 leti mlajšega brata. Ker je hiša zelo velika, sta mi starša finančno pomagala da sem si pri 24letih v pritličju naredila “svoje” stanovanje, veliko 70kvadratov. Tudi bratu sta eno leto prej finančno pomagala, da sta si s punco pri njenih starših zrihtala svoje stanovanje, ter jima kupila nov velik “družinski” avto. Torej recimo temu da sta takrat obema, meni in bratu, starša zelo pomagala. Z bratom sva bila vesela, in to sva cenila in spoštovala.
Pri 26letih sem si našla resnega fanta, ki pa staršema ni bil všeč. Prve tri mesece te moje takrat nove zveze sem poslušala o tem, da moram spakirati in se odseliti od doma. Ker moj fant ni dobrodošel niti v bližini hiše, kaj šele da bi bil v naši hiši.
Po treh mesecih teh pametovanj sem spakirala svoje najnujnejše stvari ( obleke ki sem jih največ nosila, jakne, bunde, nekaj obutve, kozmetiko ) in s tem fantom odšla v podnajem. V roku enega meseca se je baje moj brat skregal s svojo taščo, in s punco sta prišla živet k najinim staršem, v moje bivše stanovanje. Zdaj je od tega že tri leta. Od dneva, ko sem odšla, sem svoje starše videla 3× (večji dogodki oz. rojstni dnevi žlahte), po telefonu pa smo se slišali morda 5×. Z dnem, ko sem takrat, tri leta nazaj odšla od doma, so mi vsi trije ( oče, mama, brat ) na pragu izrekli besede: “v tej hiši nisi več dobrodošla, ključavnice bodo zamenjane”.
Pred enim letom se je brat poročil, pa nisem bila niti obveščena niti povabljena, kljub temu da je na poroki bilo več kot 100povabljenih.
Nekaj tednov nazaj smo se srečali na pogrebu bližnje sorodnice. Tam smo bili vsi. Moja starša, brat in njegova žena, ter midva z mojim fantom. Po nekaj minutah, ko sta opazila da sem tudi jaz prišla na pogreb, je mama prišla do mene in rekla: “veš, sva se odločila in napisala oporoko, da vse svoje premoženje zapuščava tvojemu bratu in njegovi ženi.” Samo nasmehnila sem se, in pripomnila “počnita karkoli želita, saj je vajino”, ter odšla stran od nje.
Pa me boli v srcu, zelo boli, in velikokrat mi pridejo solze v oči na ta račun.
Pol leta nazaj sem rodila hčerkico. Po mobitelu sem jima poslala sms, da je moja hčerka prijokala na svet. pa sta mi samo odpisala sms da mi želita da naj bo zdrava, to je vse. Po porodu me še nista poklicala po telefonu in vprašala kako sem oz. kako je moj otrok, niti je še nista videla. Edino kar smo se videli je bilo takrat na pogrebu, pa še to je samo mama z mano spregovorila par besed.
In vse to je veš zakaj? – zato, ker imam fanta 16 let starejšega od mene, in tega moja starša nista sprejela.
S fantom in hčerkico živimo v podnajemu, z dvema plačama 700€, ampak lepo nam je. Ne moreva si privoščit dopustov in še marsičesa, imava dva povprečna avtomobila ki jih potrebujeva zaradi služb, ampak nam ne manjka nič.
Starša sta vse svoje premoženje prepisala na brata in njegovo ženo. Pa so tri super hiše na super lokacijah, dva super avtomobila visokega cenovnega razreda, in sigurno še kaj na bančnem računu. Pa ne bom dobila nič. In prav tako verjetno ne bom dobila nič tudi po starih starših ( babicah in dedkih ), glede na to da sem izvzeta od dediščine po svojih starših. Pa bi lahko dobila dediščino v vrednosti sigurno več kot pol milijona.
Ampak v tolažbo si pravim – naj si brat vtakne v rit vse tisto kar imajo, jaz sem pač hčerka in sestra ki je ne marajo. Že prej sem vrsto let čutila kako mojega brata obožujeta, mene pa na trenutke sovražita.
.
No, naj ti še jaz napišem svojo zgodbo.
Imam dokaj premožne starše. Imata zelo lepo hišo v Ljubljani, vikend na dolenjskem, počitniško hiško na slovenski obali, dva nadpovprečna avtomobila,… Vse sta si ustvarila sama. Oče ima manjše podjetje in (fizično) dela po cele dneve, mama je na visokem mestu v državni upravi. Imata visoke mesečne prihodke, okoli 4.000 – 6.000€.
Imam 2 leti mlajšega brata. Ker je hiša zelo velika, sta mi starša finančno pomagala da sem si pri 24letih v pritličju naredila “svoje” stanovanje, veliko 70kvadratov. Tudi bratu sta eno leto prej finančno pomagala, da sta si s punco pri njenih starših zrihtala svoje stanovanje, ter jima kupila nov velik “družinski” avto. Torej recimo temu da sta takrat obema, meni in bratu, starša zelo pomagala. Z bratom sva bila vesela, in to sva cenila in spoštovala.
Pri 26letih sem si našla resnega fanta, ki pa staršema ni bil všeč. Prve tri mesece te moje takrat nove zveze sem poslušala o tem, da moram spakirati in se odseliti od doma. Ker moj fant ni dobrodošel niti v bližini hiše, kaj šele da bi bil v naši hiši.
Po treh mesecih teh pametovanj sem spakirala svoje najnujnejše stvari ( obleke ki sem jih največ nosila, jakne, bunde, nekaj obutve, kozmetiko ) in s tem fantom odšla v podnajem. V roku enega meseca se je baje moj brat skregal s svojo taščo, in s punco sta prišla živet k najinim staršem, v moje bivše stanovanje. Zdaj je od tega že tri leta. Od dneva, ko sem odšla, sem svoje starše videla 3× (večji dogodki oz. rojstni dnevi žlahte), po telefonu pa smo se slišali morda 5×. Z dnem, ko sem takrat, tri leta nazaj odšla od doma, so mi vsi trije ( oče, mama, brat ) na pragu izrekli besede: “v tej hiši nisi več dobrodošla, ključavnice bodo zamenjane”.
Pred enim letom se je brat poročil, pa nisem bila niti obveščena niti povabljena, kljub temu da je na poroki bilo več kot 100povabljenih.
Nekaj tednov nazaj smo se srečali na pogrebu bližnje sorodnice. Tam smo bili vsi. Moja starša, brat in njegova žena, ter midva z mojim fantom. Po nekaj minutah, ko sta opazila da sem tudi jaz prišla na pogreb, je mama prišla do mene in rekla: “veš, sva se odločila in napisala oporoko, da vse svoje premoženje zapuščava tvojemu bratu in njegovi ženi.” Samo nasmehnila sem se, in pripomnila “počnita karkoli želita, saj je vajino”, ter odšla stran od nje.
Pa me boli v srcu, zelo boli, in velikokrat mi pridejo solze v oči na ta račun.
Pol leta nazaj sem rodila hčerkico. Po mobitelu sem jima poslala sms, da je moja hčerka prijokala na svet. pa sta mi samo odpisala sms da mi želita da naj bo zdrava, to je vse. Po porodu me še nista poklicala po telefonu in vprašala kako sem oz. kako je moj otrok, niti je še nista videla. Edino kar smo se videli je bilo takrat na pogrebu, pa še to je samo mama z mano spregovorila par besed.
In vse to je veš zakaj? – zato, ker imam fanta 16 let starejšega od mene, in tega moja starša nista sprejela.
S fantom in hčerkico živimo v podnajemu, z dvema plačama 700€, ampak lepo nam je. Ne moreva si privoščit dopustov in še marsičesa, imava dva povprečna avtomobila ki jih potrebujeva zaradi služb, ampak nam ne manjka nič.
Starša sta vse svoje premoženje prepisala na brata in njegovo ženo. Pa so tri super hiše na super lokacijah, dva super avtomobila visokega cenovnega razreda, in sigurno še kaj na bančnem računu. Pa ne bom dobila nič. In prav tako verjetno ne bom dobila nič tudi po starih starših ( babicah in dedkih ), glede na to da sem izvzeta od dediščine po svojih starših. Pa bi lahko dobila dediščino v vrednosti sigurno več kot pol milijona.
Ampak v tolažbo si pravim – naj si brat vtakne v rit vse tisto kar imajo, jaz sem pač hčerka in sestra ki je ne marajo. Že prej sem vrsto let čutila kako mojega brata obožujeta, mene pa na trenutke sovražita.
Moj Bog, ko sem tole brala sem se zjokala. Saj ne morem verjeti, da ima š takšne starše. da so te odpisali, ker niso zadovoljni s tvojo izbiro? Neverjetno…
Veš kaj…..
Super, da si se postavila na noge in da staršev ne rabiš.
Pozabi……nič v tem življenju ne nesemo s seboj. Kakor tudi drži, da iz tega življenja, ne pridemo živi.
Prelahko in prehitro pridobljeno bogastvo pa se zatakne v grlu, brez skrbi.
Srečno in brez skrbi, pridna si.
lp,D
]
je 42 let. po svoje razumem starše, da niso bili preveč navdušeni nad 42 letnikom, ki se je vselil v njihovo hišo. sploh so problematične te ogromne bajture, kjer se v mnogih primerih različne družine težko gledajo med seboj. ampak avtorica je še mlada, tako kot njeni starši ima tudi ona vse možnosti, da si ustvari tudi materialno bogato življenje.
Pogoltni avtorici v vednost – v nujni delez se vstevajo darila, prejeta od zapustnikov za casa zivljenja. Kar pomeni, da se bodo nepremicnine ali pomoc v obliki denarja, ki sta ga z bratom prejela od starsev, upostevali pri visini nujnega deleza. Vajin nujni delez znasa 1/2 zakonitega, od tega se odsteja vse, kar sta ze prejela.
Vesela boditak ce vama na koncu ostane vsaj za pokritje stroskov odvetnika, ki vama bo v zapuscinskem postopku obljubljal vse mogoce.
Ker cesa vec si absolutno ne zasluzita.
Upam tudi, da ima fant, ki starsema pomaga na stara leta, dovolj oprijemljivih podatkov o darilih, ki sta vama jih starsa dala za casa zivljenja, da bo uspesno uveljavljal to v sodnem postopku.
Pri takih otrocih bi jaz se dana darila nazaj vzela zaradi velike nehvaleznosti.
Skoraj dve leti stara tema, marsikaj se je že lahko spremenilo: starši so že lahko pokojni, avtorica posta ne bere več odgovorov, pa kljub temu bom odgovorila, ker je bila tema ponovno načeta.
avtorici teme:
– to da starši s svojim premoženjem lahko naredita kaj hočeta je res, vendar nihče ti ni povedal, da morata za to biti opravilno sposobna (kaj to pomeni, pa upam da veš), v nasprotnem se njuna odločitev na podlagi dokazov spodbija
– do NUJNEGA DELEŽA si upravičena, ne glede na to kje si živela. Če si živela pri njih v hiši ti pripada po črki zakona, če pa si živela kje drugje ti pa pripada polovica zakonsko predpisanega deleža – skratka v vsakem primeru ti pripada – tudi če s prstom ne migneš. Te pravice ti nihče ne more odvzeti. Verjetno se boš morala boriti, ampak je to to. Tudi na zapuščinski (če bo) bo to navedeno, če zapuščinske ne bo, pa boš lahko dosegla v civilni tožbi. To navajam iz izkušnje.
– glede na to, da bosta starša hišo in vso imetje zapustila xy človeku to pomeni tudi med drugimi to, DA TA OBDARJENEC mora SKRBETI ZA TVOJE STARŠE. Drugače povedano, če tvoja starša bosta onemogla, in ju bo treba peljati k zdravniku, v bolnišnico, ali če bosta obležala v postelji, mora ON POSKRBETI ZA NJIJU, saj je v zameno za to dobil imetje. Ko sta starša to šla urejat k odvetniku je odvetnik opozoril vse vpletene strani, da je to izročilna pogodba, ki obdarovanca obvezuje.
–
predlagam, da spoštuješ odločitev svojih staršev, bori se za nujni delež – in te opozarjam, da od dneva, ko je premoženje izročeno tretji osebi, z bratom nista dolžna storiti nič pri tej hiši, in nista dolžna skrbeti več za starša. To je naloga obdarjenca, če pa boste kaj storili, je pa vaša dobra volja. sliši se egoistično a je tako, tudi zakon glede tega je dosti tog, pa naj bodo še odnosi takšni. Prepusti se uživanju in ne usmerjaj energijo v to kaj bo dobil tisti tip, dobil bo v paketu dobro in slabo – verjemi mi, da človeka če obleži in ga je treba previjati , to ni prijetno. poskrbi le za to, da bo vse črno na belem. Zakaj? namreč lahko se zgodi, da bosta izročila svoje premoženje njemu, on ju bo strpal v dom ostarelih, vam otrokom pa natrpal breme oziroma plačilo doma.
predlagam še, da z bratom gresta k staršem in jima poveste, da pač sprejmeta njuno odločitev, in da tudi v primeru, če bosta zbolela ali onemogla in bosta morala v dom, naj ne pričakujeta vajine pomoči. namreč dejstvo je, da ljudem pri 80 in plus letih že gre rahlo na otročje in včasih moraš dvigniti svoj glas, da kaj dojamejo. Pač tako je.
Navedeno pišem iz izkušenj. Avtorica če želiš me lahko kontaktiraš po zasebnem sporočilu.
Se popolnoma strinjam s vajinimi starši. kot si sama napisala, vi bi vse skupaj prodali in denar razdelili vnukom. dejansko pa bo fant, ki bo hišo podedoval, nadaljeval njuno delo. Tako, da prosim zaprita se vsak v svojo hišo in temeljito premislita in si odgovorita na vsa vprašanja, ki jih pišeš tukaj gor. Spoštovanje staršev je še vedo ena od vrlin.
pa srečno!
Sam imam podoben primer… Skrbel sem za žensko, ki so jo lastni otroci okradli in so takšnega požrešnega tipa, kot je avtorica tega prispevka. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju mi je zapustila hišo in zdaj se njeni otroci lahko slikajo… Še do danes niso vprašali zakaj in kako je umrla… Toliko o vaših sončkih, ki bi morali vse podedovati, naredili pa ne bi nič…