Strinjam se s staršema. Lahko bi jima vi hodili pomagat, sploh ker imate odrasle otroke.

Svak se vozi, tudi med tednom po službi iz Lj. na koroško pomagat ostarelima staršema, s tem, da imata malega otroka (sedaj ima že 7 let). Nekajkrat na leto, ko se ureja vrt, jeseni in še kdaj vmes grejo vsi gor za cel vikend in naredijo generalko v hiši, na vrtu… Vzame si dopust, da jih vozi k zdravnikom (iz Lj. na koroško potem pa dalje MB ali CE, zvečer pa spet Lj., drug dan pa služba).

Živim 200 km stran od mame pa kljub temu si vzamem približno 4 vikende na leto samo za njo, da jih napravim generalko po hiši. Kadar pa pridem na obisk nikoli ne sedim križen rok, ampak ji vedno kaj postorim (pospravim, zlikam,….). Pa imam enoletnika doma. Pravim, da zgledi vlečejo. Če bo mala s tem rastla bom mogoče tudi jaz, ko bom stara deležna njene pozornosti. A ti to lahko pričakuješ od svojih otrok?

OK, en člen ZD-ja si kopirala… pa si ga tudi prebrala? In razumela? Govori namreč o povečanju/zmanjšanju nujnega deleža zarada pomanjkanja sredstev za življenje (so)dedičev predvsem v primerih, ko je zapuščina zelo majhna (kar v avtoričinem očitno primeru ni).
Ne govori o povečanju/zmanjšanju nujnega deleža kar na splošno – tega ZD ne pozna.

NUJNI DELEŽ NI VEČ NUJEN IMELI PRED KRATKIM TO PA NIČ DOBILI!!!!!!!!!!!!!

Nujni delež dobi samo,če nima čisto nič za preživetje ,sem pa se šteje vse,kar ima.Torej ne sme imeti prav niččččččččččč,da dobi nujni delež,včasih jwe bilo zakonsko določeno,danes pa žal ni več tako.

Za vse tiste “ta pametne” okrog nujnega deleža… a je katera od vas sploh prebrala celoten ZD?
Morda opravila izpit (vsaj) iz dednega prava? Diplomirala na PF?
Ne? No, potem pa nehajte modrovat glede tega, še posebej z izjavami kot je npr. tale:

mogoče pa je tvoj polbrat?

Meni se ne zdi prav, da bi starši kar tako razdedinili svoje otroke. Pa čeprav so jim že prej pomagali do lastnega prebivališča.
Tiste pravljice o tem, kako je vse “delo njihovih žuljev” so ponavadi bolj ali manj pravljice. Kmetije ne nastanejo kar v eni generaciji ampak se dedujejo iz roda v rod. Pa tudi če so starši z “delavsko plačo” postavili svojo hišo, nakupili zemlje okrog, je bil to a) rezultat njihovega dela, b) prikrajševanja za druge stvari – tudi celi familiji (recimo dopust) – in c) posledica časa, ko je naša država ustvarila precej pufov, ki jih bomo sedaj odplačevali mi pa še naši otroci za nami. Tista inflacija recimo, ki je pomagala odplačevati kredite… tisto moramo mi vsi še odplačati. Poleg tega je pokojninski fond na tem da crkne, kar pomeni, da bo generacija X v starosti tenko piskala, če ne bo dodatka iz premoženja staršev.
Moji starši imajo precejšnje premoženje, nekaj so ga ustvarili sami, večine pa ne, ker je delo več generacij pred njimi. Kakšna generacija premoženje oplemeniti, kakšna ga zažre. Ampak doslej ni bil še nihče tako “odpuljen” da bi ga zapustil “vaškemu norčku” In tudi, ko ga bom jaz dobila v roke, mi ne pride na misel, da je namenjeno mojemu užitku ampak temu, da ga čim bolj oplemenitim, od njega bolje živim in pustim naslednji generaciji, da bodo tudi moji potomci bolje živeli.
Avtorici posta bi svetovala, naj gre na posvet k odvetniku da se izobrazi o tem, kako nastavi situacijo, da ne bo čisto izvisela pri dediščini. Prave podatke bolje dobiš direktno od strokovnjaka kot takole cel niz kritik in “rekla kazala” na forumu. Pa tak posvet stane precej manj, kot vrednost premoženja, ki jo lahko z ustreznim ravnanjem ohraniš za družino.

Prav je da ne bosta dobila,pa tudi že če slučajno bosta nujnega to ne bo nasproti hiše nič,ker nujni delež je zelo malček,mogoče za eno dobro večirjo.
Požrešneža,upam da si starša res ne premislita.pri meni bi vas še razdedinila,da nebi mogla niti po nujnega.

Če se odločita za razdedinjenje je to njihov problem in ona dva se lahko obrišeta pod nosom.

..ma nisem lih iz prava..
..ampak tud razdedinjenje se mora “dokazat” s strani staršev..mora biti (tehten) vzrok..
..a je tle kak pravnik?? pa naj kaj o tem reče..
..da laiki ne napletamo neumnosti..

hvala bogu, nimam še izkušenj z dedovanem, vem pa, da se od podedovanega plača taksa (dedna ali sodna), ki je odvisna od vrednosti podedovanega. Ali ste razmišljali, kako jo bo nekdo plačal in kako bo izplačal nujni delež, če nima ničesar, če dela zastonj..Pojdite na posvet k odvetniku sedaj, pogovorite se o vseh možnostih..
Po drugi strani pa: naslsov teme je “Starša nam ne bosta dala dediščine” pove, da sta starša še živa, deduje se po smrti! Starša imata vso pravico narediti s svojim premoženjem, kar želita. Dom za ostarele ponavadi plačujejo(doplačujejo tisti, ki bodo dedovali, torej nekoč dobili vplačano povrnjeno. So starši o tem razmišljali, ker nihče ne ve, kaj jih še čaka. Rajši pojdite k staršem, se po pogovoru z odvetnikom pogovorite z njima in jih opozorite na pasti take oporoke. Brez užaljenosti.
In premisliote, da bi jima mogoče vsi posvetili malo več pozornosti. Ne naenkrat, postopoma, in jima začnite pomagati.
Imam mamo, ki živi sama v hiši. Stara je že, ne zmore vsega. 90 let. Ne živimo v istem kraju, pa ven dar, vsak drugi dan smo tam, vedno kaj postorimo, ker ima vrt. Se pa vedno borimo z njo, ker bo vedno sama vse naredila. Pa ne zmore. Vedno prosi nekoga, da nekdo tuj kaj naredi. Da se mi ne matramo. Mi pa s tem njenim načinom nismo zadovoljni, ker bi ji MI radi pomagali.

Nujni delež niti slučajno ni “en malček”, ampak znaša polovico deleža, ki bi ga dedoval dedič v primeru zakonskega dedovanja (torej v primeru, da ne bi bilo oporoke) – govorim o dedičih prvega dednega reda.

V avtoričinem primeru:
1 – dedovanje na podlagi zakona (kadar ni oporoke): po obeh starših bi si z bratom razdelila hišo + parcelo + prihranke staršev – vsak do polovice
2 – oporočno dedovanje – starša vse svoje premoženje zapustita “sosedovemu mulcu” – otroka lahko zahtevata nujni delež = dobita torej samo četrtino hiše + parcele + prihrankov (kar po mojem mnenju zanaša bistveno več kot za eno dobro večerjo).

OK, obstaja tudi možnost, da starša v oporoki zapišeta (in dokumentirata), da sta otroka že dobila večja darila, ki se naj vštejejo v njun delež. Lahko tudi otroka razdedinita, ampak je to v naši zakonodaji kar težko in redko, poleg vsega pa sodišče prouči vsak posamezen primer in se potem odloči.
No, ampak tole zgornje so pa že “nianse”.

Kot vidim sva najmanj dva pravnika v tej temi. Ampak to vas laike ne zaustavi, da ne bi napletali neumnosti, da glava boli.

Pa kakšna nizka osebka???? Nisem še slišala za to, da bi starši svojo bajto prepustili KOMERKOLI DRUGEMU KOT SVOJIM OTROKOM. Kaj bi pa ti rekla, če bi na zapuščinski razpravi ugotovila, da nič ne podeduješ, veš pa da sta starša imela veliko bajto in zemljo okrog?

No, po pravici povejte, kaj bi si mislili o svojih starših, če bi takole naredili?? S tujim kurcem je lahko po koprivah opletat.[/quote]

Mislim, da bi raje videla da v tem primeru dobi hišo en tretji, namreč pri mojem možu je primer (za moje pojme) hujši. Cele dneve je staršem stal ob strani jim pomagal pri vseh opravilih (kmečkih in hišnih), tudi jaz sem občasno sodelovala pri delu, pa čeprav živimo v mestu oni pa 50 km stran.

No pa pride en dan tašča z idejo, da bo vse prepisala svoji ljubi hčerkici, ki pa tudi ne živi doma. Saj ne, da potrebujemo kaj (imamo 4 sobno stanovanje na relaciji proti gorenjski), ampak se mu je pa tako zamerilo ko je to slišal, sam naj namreč ne bi dobil čisto nič od hiše samo zaradi tega, ker imajo starši enega otroka raje kot drugega (kar je opazno na daleč ali pa pod lupo).
Da se ti zagravža ves sistem

Starša sta še živa, vidva z bratom pa sta že očitno precej časa pričakovala dediščino?
Iz tvojega pisanja se čuti, da sta z bratom komaj čakala, da starša umreta, da prodata njuno imetje.
Sta kdaj pomislila, da starša želita, da kmetija ostane takšna kot je? Da se je ne razproda?
In če sta našla nekoga, ki rad dela na kmetiji, sta se pač tako odločila. Za vaju pa tako vesta, da ne bosta kmetovala.
Se pa zgrozim ob misli, če nekdo od staršev pričakuje dediščino. Kaj vidva staršev nimata prav nič rada, da vaju zanima le kako bosta zaslužila z njihovo zemljo in hišo? Vama res denar več pomeni kot lastna starša? Res komaj čakata, da umreta?
Jaz nikoli ne razmišljam o dediščini, ker je to tako kot bi čakala, da se nekdo stegne. Grozno.

pa kdo pravi, da ničesar drugega nismo ustvarili in da samo čakamo, kaj nam bo padlo??? Od kod ti to? Če računam na njuno dediščino, sem mislila, da je to normalno. Komu boš pa ti svoje premoženje dala po svoji smrti, če kaj imaš? Otrokom, ne? Torej?[/quote]

loh tut ciganom, sej je MOJE. kje pa piše, da si otroci z rojstvom pridobijo vse….
loh pa tut neki dni prej prodam in grem v casino in zagonim

denar zapravit oz ga nekam dat pa res ni problem in zato še nikol nisem rabla otrok, mi gre sami pri tem dobro :))))))

to je zihr provokacija, će se malo potrudiš in pozorno prebereš…
Če pa ni, je pa avtorica tegale posta totalno brez-srčna oseba, za kar so krivi tudi starši, ni pa nujno.
Prav sta se starša odločila, tudi če imata otroka vsak svoji družini, bi lahko večkrat prišla domov, zaradi družbe in malo pomagala pri hišnih delih, saj 80 in več let stari starši ne morejo več skrbet zase.
Veliko primerov je, ko starši nimajo denarja da bi šli v dom in prodajo hišo za to da lahko grejo v dom.To, da bosta dala hišo tujcu, ki jima pomaga in je prijazen z njima je pa popolnoma prav !!
Ni pa nujno, da hišo prepustita temu tujcu z dediščino, kjer otroci res lahko uveljavljajo nujni delže, boljše bi bilo, če mu jo starša podatita že sedaj, ko sta še živa s pogodbo o pomoči do njune smrti, potem pa otroci nimajo do hiše nobene pravice več.
Bi bilo pa boljše, da hišo prodata in gresta v dom, bi bilo za starša boljše, pa še družbo bi imela.
Z denarjem bi se v domu lahko lepo imela, še kakšno žurko bi lahko naredili…
To, da sta starša (če sta res) otrokoma novico sporočila je lahko tudi povedano med vrsticami, da s svojima otrokoma nista zadovoljna, ker nič ne pomnagata in sta jima dala vedeti, da se bo to slabo končalo.
Sram te je lahko ( in brata tudi) da svojim staršem, ki so ti dali denar za nepremičnino in tudi drugače pomagali ko so lahko, zdaj pa niso vredni tvoje pozornosti-sram vaju je lahko, ampak verjetno vaju ni, ker takšni izkoriščevalci imajo pretrdo srce !

Bodita vesela, da imata starša, še bolj pa, da sta vama pomagala do lastnega stanovanja, ker če ne ga ne bi imela, ne v tem življenju.

Čeprav to ni ustaljeno, v veliki večini so pač dediči otroci, dajem prav staršema. Zdaj v zadnjih letih življenja morda še bolj občutita, kdo ju ima resnično rad in jima stoji ob strani, kdo pa deluje egoistično in vase zaverovano ter v bistvu čaka samo dediščino brez pristne lljubezni do ostarelih staršev. Ta fant ni po krvi njun sin, je pa po srcu, zatorej si zasluži dediščino.

Kaj pa porečete na to? Od moje mame oče je umrl pred parimi leti, seveda sta šla mami in njen brat na sodišče za nujni delež in ga še zdaj ne dobita. Druga žena mojega dedka (se pravi maminega očeta) je mojega dedka speljala moji babi le zaradi denarja in že takrat dobro vedela kaj in kako. Nato sta moj dedi in njegova druga žena imela otroka… In druga žena mojega dedka je moji mami že veliko pred smrtjo mojega dedka v obraz rekla, da bo vse njihovo (se pravi njeno in od njenega sina).
No moj dedek je hudo zbolel, bil na močnih tabletih, včasih se ni več zavedal nič… oporoke ni napisal on, ampak seveda njegova druga žena, dala mu jo je podpisat, on seveda ni niti vedel kaj podpisuje, bilo je rečeno, da mu je celo ona držala roko… en dan pred njegovo smrtjo je bil pobran denar z njegovega računa, pobrala ga je seveda njegova druga žena. denarja ni blo malo, tudi nepremičnin (hiša, več stanovanj…) ni malo, tako kot tudi marsičesa drugega bogatega (več avtov…). Ampak iz sodišča je prišlo, da premoženja ni. V oporoki seveda nič ne pripada nam, nujnega deleža tudi ni… vse zaradi te goljufife babe. Kako je vedela, da bo dedek umrl prej kot ona? Njene besede: “ko bo umrl, bo vse moje in od mojega sina” – to je rekla še preden je dedek zbolel. Kako je vedela, da bo umrl prej kot ona? lahko bi ona prej. Ko sem jaz prihajala k dedku na obisk nikoli nisem nič dobila, njegovi drugi vnuki (sin in hčerke od maminega pol brata, se pravi sina druge žene in dedka) pa so vedno kaj dobili. Od dedka sem dobila mogoče enkrat na 5 let 200tolarjev. Ko je njegova druga žena videla neke slike, ki jih je moja mami slikala na dedkovem roj. dnevu je zahtevala film, da naredi sebi slike, filma nikoli ni vrnila. Zahtevala slike, ki so bile v našem stanovanju na steni (naše slike). Ko pa ona je enkrat posodila neko knjigo moji mami, ki jo je brala neki slepi ženski, jo je zelo hitro zahtevala nazaj, ko je mami še do konca ni prebrala… … …