starša nama ne bosta dala dediščine
jaz pa mislim, da ni lepo od staršev, če ti naredijo tako kot v tem primeru. Nekateri imajo celo življenje hišno pomočnico, pa ji tudi ne zapustijo celega imetja. Kolko pa je ta fant sploh star? Nekako razumem tvoja starša, da mu hočeta pomagat, samo mislim, da bi mu bolj pomagal kakšen evro za opravljeno delo, kot pa dediščina. Ne vem zakaj imam tak občutek, da ta fant ne bo znal skrbet za podarjeno in je škoda v tem oziru…glede na to, da si napisala, da bo po materini smrti moral v dom, iz česar sklepam, da z njim ni vse vredu, pa brez zamere, če se motim.
pa še kost za glodanje vsem, ki pišete same pohvale o takšnih starših…že danes je bila odprta tema z izstavljanjem računov otrokom in smo se zgražali in ste modrovali, da so starši otrokom dolžni pomagat…tu imamo identičen primer… jst ne vem, za koga se matramo, če ne za svoje potomstvo, ali pač???
Vsaj nekdo, ki razume. Fant je star nekje okrog 40 let, leto gor ali dol kaj pa vem. moram priznat, da skrbet zna za zemljo in bajto, je ročen in spreten je pa bolj počasne pameti, kako naj razložim, ampak ne tako zelo da ne bi mogel sam živet ali da ne bi razumel normalnega pogovora, ni pa za neke šole in to. mislim da je osnovno šolo končal, več pa kolikor vem ne. Tudi ženske kolikor vem, nima. Pomaga zastonj, noče denarja, dobi pa kaj za v lonec. menda dela še neka občasna dela za denar, njegova mama dobiva nekaj od socialnega, pa penzijo. Saj mogoče ga bo kap zadela, ko mu mojadva povesta, kaj sta sklenila. po moje ne pričakuje nič od njih.
starša že vesta ,zakaj sta to nareedila.Moja sodelavka vsak vikend gre tja z družino,podelajo kar imajo,mama naredi kosilo, gredo na lep dolg sprehod in v nedeljo domov.Meni je všeč,da sta se tako odločila.Verjetno imajo lep odnos z tem fantom in ne samo soseski.Bodi srečna,da obstaja nekdo ,ki skrbi za njih,ker je vama z bratom očitno vseeno.Sama bi Isto naredila,če sin nima časa zame…..žal
oni so nad nami bedeli 20-25 let potem ,ko nam zrastejo kocine in mislimo,da smo pobrali vso pamet sveta pa ko šljivi starše,ni časa za njih …. žalostno je do kam ste prišli,da starši dajajo imetje sosedu.
Poglej, od teh dveh otrok starša ne moreta pričakovati pomoči. Sta se že pokazala. Ko so bili otroci majhni, so hodili tja, da so jih čuvali, zdaj, ko bi pa ti isti otroci lahko malo pomagali, pa rep med noge.
Ta fant bo verjetno edini pomagal in prav je, da dobi on vse premoženje.[/quote]
Ma zdaj vas imam pa že dovolj! Dajte mi povedat, kolikokrat hodite vi staršem pomagat na njivo kopat, prekopavat, kosit, sadit, rezat, plet, pleskat, popravljat…….. ??? Me prav zanima! Smo jima pred 5 leti vse prepleskali, kadarkoli kakšen nov stroj kupita, pokličeta naju, če ga zaženemo in priklopimo. Brat je nekaj okna popravljal pred leti… Kje sem napisala, da NIČ NE DELAMO in da nikoli ne pridemo????
Kolikokrat pa vi hodite? A vsak teden delate pri mamah na njivi? Mi pač ne kopljemo po njivi, pa niti ne pričakujemo od njih da nam kaj dajo,čeprav bi nas radi s tem zalagali. Nimamo časa, ker če bi hoteli tam pomagati, bi lahko bili vsak drugi dan tam. Tisti fant dejansko skoraj vsak dan nekaj pomaga, ker je veliko dela. Saj smo jima predlagali, da pustita tisto njivo, ker zakaj pa rabita toliko sadja, grozdja, oljk, njive??? Ker so vedno delali, naj bi pa še sedaj… Saj ne vesta zakaj? Tast je pač 50 let delal in zdaj ne more kar nehat… Pa kaj mu jaz morem?
Povejte po pravici, a vi bi pa vsak drugi dan prihajali kopat in delat na njivi??? Pajade!!! Ma brez veze![/quote]
Ja, draga moja. Hodimo pomagat k staršem. En brat pomaga vsak dan, jaz 2 x tedensko, tretji brat tudi 2 x tedensko. In verjemi, nič ne pričakujem od njih, predvsem pa za časa njihovega življenja ne razmišljam o tem, kaj bom po njih virbala. Hvaležna sem, da sta še kar zdrava, da smo še lahko skupaj, da vidita vnuke rast, da se zberemo skupaj.
In sorči, tvoja starša bosta zapustila tistemu, ki ju ima rad, ki jima daje pozornost, ki jima stoji ob strani, na katerega se lahko zaneseta, ki jima pomaga. In to nista vidva z bratom. niti vajini odrasli otroci. In ja, si egocentrična. Če še nisi do sedaj razumela. In ja, tvoji odgovori kažejo, da si kolerik, nevrotična in histerična ženska.
Tisti fant dejansko skoraj vsak dan nekaj pomaga, ker je veliko dela
Njuno je premoženje in naredita lahko z njim kar želita.
Glede na to, da pravzaprav za njiju skrbi, bi morala biti ti toliko fer, da se ne napihuješ toliko okoli tega “ČESA PA MI PO NJUNI SMRTI NE BOMO MOGLI RAZDELITI”, ampak da spoštuješ njuno odločitev.
Njuna odločitev je čisto legitimna, tako pravno, kot etično.
Vidva sta svoj del že dobila
Da sva midva že dobila od njiju finančno pomoč, da sva si kupila nepremičnini, kar je sicer res
Dejstvo je, da jim afant pomaga in lajša njuno življenje, ti pa pač ne.
Če si dobro prečitate 13. člen zakona o dedovanju, vam bo hitro postalo jasno, da nujni delež nikakor ni več nujen:
“Povečanje ali zmanjšanje dednega deleža
13. člen
(1) Če zapustnikov zakonec, ki nima potrebnih sredstev za življenje deduje z drugimi dediči prvega dednega reda, lahko sodišče na njegovo zahtevo odloči, da deduje zakonec tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali sodediči. Zakonec lahko zahteva povečanje svojega dednega deleža proti vsem ali proti posameznim sodedičem. Sodišče lahko odloči, da deduje zakonec celotno zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila.
(2) Če drugi dediči prvega dednega reda, ki nimajo potrebnih sredstev za življenje, dedujejo z zapustnikovim zakoncem, lahko sodišče na njihovo zahtevo odloči, da dedujejo tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedoval zakonec. Povečanje dednega deleža nasproti zakoncu lahko zahtevajo vsi ali posamezni sodediči.
(3) Posamezni sodediči, ki nimajo potrebnih sredstev za življenje, lahko zahtevajo povečanje svojega dednega deleža tudi proti drugim sodedičem.
(4) Sodišče lahko odloči, da dedujejo vsi ali posamezni sodediči celotno zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zašli v pomanjkanje, če bi se delila.
(5) Pri odločanju o zahtevkih iz tega člena upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost sodedičev ter vrednost zapuščine.”
Jaz dam staršem prav. Jaz in sestra sva si vse ustvarili s svojimi žulji, morali smo in še moramo varčevati, da smo lahko v svoji novi hiši, od staršev nisem dobila finančne pomoči, niti je nisem pričakovala. Vendar, če potrebujeta pomoč na travniku, na njivi, če je potrebno iti v hlev, ko gresta na morje, nam je pač samoumevno, da jima priskočimo na pomoč in tako učimo tudi otroke. Zakaj ne bi mogla moja 7 letna hči babici pomagati pobrati sadje po tleh, zakaj ne bi mogla jaz pomagati zložiti drva, zakaj ne bi mogel nečak na travnik obrniti seno ipd. Pa zato nihče nič ne pričakuje. Če pač jaz potrebujem varstvo, včasih kuhano kosilo ali kaj podobnega pa tudi vem, da se lahko zanesem na starše in tako je prav. In prav je, da jim pomagamo, saj so navsezadnje skrbeli za nas in nas spravili do kruha. Ti pa iščeš samo koristi, dala pa od sebe ne bi čisto nič. Pa tudi vnuki študentje bi lahko priskočili na pomoč starim staršem, vendar če jih nisi tega naučila, potem pač tega ne vedo. Zato se ne praskaj kjer te ne srbi.
Nama s sestro so tudi starši že pred leti povedali, da ne bova dobili ničesar, ne nepremičnine ne zemlje.
Pa niso ne eni ne drugi pomagali do lastne strehe nad glavo, niti tako, da bi povabili na nedeljsko kosilo.
Pa nič zato. Kar imam, sem ustvarila sama, sem zadovoljna in ne žalujem za tistim, česar nimam.
Vsak lahko s SVOJIM premoženjem naredi, kar hoče.
Imate svoje, imate kje živeti, imate za jesti – vse imate, samo delali pa na kmetiji ne bi. Denar bi imeli, hišo bi razprodali da bi sončkom dali – ne može. Kdor dela, naj dobi. Bravo – končno pametni starši. Še poklicat jih morajo da pridejo na domačijo – da jim povedo. Nujni delež lahko zahteva človek – otrok, ki je brez sredstev za preživetje. Če so se tako odločili, kapa dol. Ne moreš narediti to svojim otrokom – a tvoji otroci pa lahko to naredijo – da tuji fantje bolj pomagajo pri hiši kot lastni. Torej prav, bravo, plosk. Tako bo hiša še ostala, drugače bi jo itak enemu žabarju prodali – da bi si denar razdelili. Tako pa bo fante vsaj domačijo dalje fural – kot jo je dosedaj – ker je preprost in bo ostal tam, kjer že sedaj dela. Torej na njihovi domačiji. Bravo – tako se dela. Če se – ne dela !
Prav zares upam, da si tule nekdo dela norca iz tipičnega slovenskega razmišljanja. Če je mišljeno resno pa sta ga starša polomila edino v tem, da sta sploh povedala. Mogoče sta imela še zadnje upanje, da se bo v boju za dediščino kateri od otrok omehčal in jima pomagal, delal družbo… Kot pa kaže, bodo zdaj samo hudi pritiski, koristi pa še vedno nobene. Škoda. Mar bi bila tiho, napisala oporoko in uživala svoja preostala leta.
1. Ne bi smatral, da so me pustili na cedilu, saj je posest njuna in ne moja.
2. Starši imajo pravico s svojim razpolagati kakor želijo – in še najbolje zanje je, če uspejo do svoje smrti ravno porabiti kar so ustvarili. Če želijo seveda.
Lepo je če naprej predajo predvsem družinske spomine, pa mogoče še kakšen babičin prt ali vazo.
P.S. Če ti je veliko do družinske hiše (npr. iz čustvenih razlogov) jo vendar lahko odkupiš…
Gor se sprašuje…kolikokrat hodite vi pomagat delat k svojim staršem. Jaz vam povem, živim na vasi, kjer je veliko staršev ostalo samih na kmetijah (ali pa s kakšnim neporočenim sinom. In vam povem, da večina, ki se je odselila (poročila) stran (pa ne daleč), hodi domov samo ob kakšnih nedeljah in praznikih za mizo kofetkat in si napolnit prtljažnik z domačimi dobrotami.
Na prste ene roke preštejem tiste, ki pridejo (čeprav redko) pomagat delat, pa še to le ob najhujših rukih.