Prišlo je do situacije, ki me je pripeljala do tega, da vam pišem. Namreč za vikend sta bili moji nečakinji s starimi starši v toplicah, kjer naj bi se imeli lepo (starša sta sama izrazila željo, da ju vzameta s seboj). Prišlo je do tega, da je najin oče udaril po riti mojo nečakinjo, ki je stara pet let. Najina mama je nato ni potolažila, ampak jo je pustila, da se izjoka. Sestra in njen mož se takšne vzgoje ne poslužujeta. To naju je zelo prizadelo, saj se obe trudiva biti bolj strpni, bolj pozitivni, kot so bili najini starši. Njuna vzgoja je temeljila na prepričanju, da morajo otroci vedno ubogati starše. V glavnem sva jih “dobili”, ker sva mamo spravljali v obup. To so bile klofute, brce… Mama se nikoli ni postavila v bran, ampak je prav uživala ob tem in se včasih lotila tudi sama s “kuhovnico”. Nikoli nisva bili dovolj dobri, uspešni. Po mojem mnenju je mama čustveni vampir, oče pa hitre jeze, ampak se mu vidi, da mu je za dejanja žal. Pri mami nikdar še nisem občutila, da bi ji bilo žal za katero koli dejanje, niti se nikdar ni opravičila.

Sestri moja nečakinja (5 let) ni zaupala, kaj se ji je zgodilo. Ali naj jo vpraša, kaj se je zgodilo in ji razloži, da to ni bilo prav? Bi sestra morala povedati staršem, da se s takim vzgojnim ukrepom ne strinja? Moram priznati, da je mene zelo prizadelo in če bi se to zgodilo moji hčerki, jo brez nadzora prav gotovo ne bi več videli. Ali razmišljam prav? Sestra se bolj sekira v sebi in ne pokaže navzven. Ne upa si niti povedati možu, saj otrok k starim staršem ne bi pustil več. Ali sva preveč občutljivi?

Najlepša hvala za odgovor.

Spoštovana metulj123,

s sestro sta bili žrtvi hude telesne in morda še hujše čustvene zlorabe, in ob incidentu z nečakinjo se vama je v polnosti prebudila travma iz otroštva, zraven pa še cela vrsta nepredelanih čustev, od strahu in žalosti do jeze, da težko razmejujeta svoje občutke od dekličinih. Nista preveč občutljivi, čutita prav, problem pa je, kako te občutke uporabiti konstruktivno.

Da se razumemo, to, kar se je zgodilo deklici, je potrebno odziva, ovrednotenja in predelave. Toda ob tem se pojavljajo pereča vprašanja, ki tudi kličejo po odgovoru. Če nečakinja o dogodku ni povedala svoji mami, zakaj ji ni povedala, komu pa je in zakaj? Ali laže zaupa komu drugemu kot mamici (in/ali očetu) in zakaj? Zakaj se sestra o tem ne upa pogovarjati s svojim možem? Zakaj morate vi, in ne ona, ki je njena mama, spraševati za nasvet? In »prevajati« med njo in drugimi? Vaši vprašanji »Ali naj jo vpraša, kaj se je zgodilo in ji razloži, da to ni bilo prav? Bi sestra morala povedati staršem, da se s takim vzgojnim ukrepom ne strinja?« pa kažeta, da imata obe s sestro v sebi še zelo veliko negotovosti, kar ob takšnih starših ni prav nič presenetljivo.

Zato bi vam toplo svetovala, da si poiščeta psihoterapevtsko pomoč[/url], kjer bosta lahko vzpostavili primeren odnos do svojih zlorabljajočih staršev z vsemi potrebnimi razmejitvami. Naučiti se morata spoznati lastno vrednost in moč ter se postaviti zase, potem se bosta lahko samodejno in na pravi način tudi za svoje otroke.

Lepo vas pozdravljam,