Prvo kot prvo bi bilo dobro razčleniti kako in zakaj si ti v zvezi z “aktualnim” fantom?
Če misli vedno uhajajo nazaj, to pomeni da v nekem momentu nisi bila dobro pripravljena na novo vezo, premalo je bilo “ognja” in vsega kar na začetku sodi zraven od “metuljčkov” in rahle zmedenosti.
Vsaka veza se z leti ohladi in zaljubljenost mine pri še tako “noro zaljubljenih parih” to naj bo jasno vsem, vendar biti z mislim nekje drugje, očitno slediti vsakemu koraku bivšega fanta pomeni samo to, da sedanjega fanta v bistvu iskreno ne ljubiš, vsaj podzavestno ne. Očitno je tvoja ljubezen do njega le navidezna, tvoja prava ljubezen pa je latentna in nekje drugje. Sama sebi odgovarjaš, da pogrešaš strast kemijo in vse kar sodi zraven in le ta je drugje, ne v sedanji vezi. Čeprav dobro veš, da s sedanjim fantom ni nič narobe in da si morda nepoštena do njega, kar na nek način priznavaš. Ti sicer opisuješ primer ločenke, ki nikakor ne more pozabiti in si iz glave izbiti bivšega moža, čeprav ga vbistvu ne mara, ker jo je tako ali tako razočaral, pa ga vendar v sebi še vedno ljubi. V medsebojnih odnosih je tako, ali izbereš dejansko strastno;nagonsko varianto ali pa izbereš racionalno varianto (kjer so bolj v ospredju drugi kriteriji), ženske se dokazno bolj odločajo za “racionalno” variantno. Vsaka veza mora imeti ogenj, vsaj žerjavico ki mora vedno tleti, da bo ta obstala pa še to je včasih premalo.
Pri tridesetih nisi več rosno mlada, še vedno pa lahko storiš tisto, kar ti veli srce, tudi bolj pošteno je do sedanjega partnerja, ker dejansko bo z leti samo še slabše, če je temu res tako. Otroci v vezi sicer prinesejo neko novo raven povezanosti, vendar osnovni problem ostane je pa na tebi, da se sama pri sebi odločiš kar je prav in kaj ni. Sam osebno bi se grozno počutil, če bi vedel da partnerki misli še vedno uhajajo drugam, nazaj v preteklost, ko bi rad nekaj istega kot že nekoč, čeprav veš da je nemogoče, prepovedano in nedostopno. Je pa tudi splošno res, da prvega oz. prve ne pozabiš nikoli. Lahko pa so to, ob očitnem “pomanjkanju vsakodnevnih problemov” tipičnih tridesetletnikov le tvoje sladke skrbi.

Mislim, da je problem v tvoji zdajšnji zvezi ta, da ni nobenih viharjev, ti pa podzavestno misliš, da jih rabiš. Izgled tvojega tipa nima nobene veze. Nima pravega attitude-a zate.

Osredotočil bi se na tvojo zgodbo z bivšim. Praviš, da zveza ni bila dobra za tvojo psiho, hkrati pa še vedno misliš nanj. Zveza je bila patološka. Še zdaj ga idealiziraš. Očitno te je znal ravno prav vrteti (palica-korenček), da si nenehno “capljala za njim”. Predstavljam si, da to zvezo ti vidiš stvar kot nedorečeno, oz. na nek način nezaključeno. Zato te še vedno vleče tja. Ne vem če imam prav ali ne, vendar ti od srca svetujem, da se ne poskušaš zbližati s tem tipom. Potegnil te bo v brezno svojih sranj. Ne boš ga spremenila. “Jebala bi ježa” in ob tem na nek sprevržen način mislila, da si srečna. Ampak samo nekaj časa… Tista divja strast slej ko prej odide in potem ostane samo praznina, (tvoje) strto srce in uničena psiha.

Zaljubljenost je nasploh precenjena. Ne rečem: zelo je lepo in noro, vendar je kratkotrajno. Takrat človeka sploh ne vidiš realno, ampak ga idealiziraš. Čez čas, ko učinek droge, imenovane zaljubljenost, popusti, zveza preide v ljubezen (partnerja vzljubiš), ali pa ti tisto, kar trezno vidiš, ni všeč in sčasoma zveza zamre in greš narazen. Ali pa životariš v mrtvi zvezi. Že res, da si napisala njegove napake, vendar jih globoko v sebi še vedno zanikaš, oz. jim pripisuješ premajhen pomen. To, kar si navedla (čustveno zatrt mamin sinček, ki ženskam ne pusti blizu, oz. se težko odpre), je več kot dovolj, da se mu ogneš v širokem loku.

Zakaj s tako nostalgijo gledaš na to patološko zvezo? Ali so bile tvoje prejšnje zveze, razen zdajšnje, podobne? Kakšen je tvoj odnos z očetom? Ali se ti je morda s tem bivšim dogajal podoben čustveni vihar, kot si ga imela/imaš z očetom? Če je temu tako, potem imaš problem, katerega moraš rešiti z veliko dela na sebi, če želiš biti srečna v zvezi z moškim.

Moje skromno mnenje po vsem prebranem je samo to, da ti v trenutni zvezi nekaj hudo manjka (bolj, kot si si pripravljena to priznati) in zato misliš na bivšega ter pogrevaš občutke, ki si jih imela ob njem.

Desc, mislim, da si me s tvojim odgovorom zelo dobro zadel, zato ti tudi moram odpisati….Vem, da bi jebala ježa, to je čisto res.
Bivši me je znal prav vrteti. Vedno sem pricapaljala za njim, kot en zajček. Bil je moja prva zveza in tak nedostopen, nedotakljiv in aroganten….. kar me je spravljalo v norost, hkrati pa me je noro privlačilo. V 5ih letih me je pustil večkrat, vendar ker sva vedno ostala prijatelja, se je potem spet prej ko slej”nova runda” zveze začela… bil je začaran krog : zveza – prijateljstvo – nič – prijateljstvo – zveza… in to se je non stop ponavljalo, nisem znala prekiniti ker sem bila totalno “obsedena”. Nato se je vse zelo bridko zaključilo. Šla sva na dopust, po dopustu je bil totalno hladen do mene, kot da mu ne pomenim nič… meni se je zmešalo, da tega ne morem več prenašati in sem ga skenslala. od takrat nimava več stikov. nikoli me ni poklical, po 5ih letih sva lepo zaključila kar v eno-minutnem telefonskem pogovoru. on je bil pa do mene skos “hot and cold” in to ni bilo več za prenašati. Preveč je imel družinskih issuesov tud in je bil nezmožen zveze in comitmenta…. čeprav vem, da me je ljubil. In jaz sem je prav patološko vlekla k njemu.
To imaš popolnoma prav, da so stvari danes take kot so, ker nisem nikoli zaključila z njim. Stvari moje preteklosti so odprte. Nikoli nisem dobila odgovora na vprašanje ZAKAJ. V eno minutnem break up callu ni izustil niti ene besede in nikoli ne bom vedla ali le to kaj obžaluje, ali bi si želel, da bi bile stvari drugačne, da bi se drugače razpletlo…. ali mu je celo pasal konec. Ne vem kaj si misli oz. je mislil. Jaz pa sem človek, ki ima rad razčiščene stvari. Zato, sem se tudi odvezala od njega in se prisilila, da sem brez njega, čeprav je bilo zelo težko.
Sedanjemu fantu sem povedala to zgodbo že ko sva se spoznala…. pač ve kaj se je zgodilo in se ne rad pogovarja o tem (ga čisto razumem). Sedanji fant je njegovo popolno nasprotje….. je zrel, odgovoren, zna komunicirat… in mislim, da sem to po razhodu tudi rabila. Vendar z njim pa ni takega “ognjemeta”… zato, ker ni lova…. nč se ne dogaja. Je smooth sailing, brez nekih pizdarij. Nikamor nikoli ne greva, nič ne počneva… vse je rutinasto, mirno, monotono, včasih mogoče tudi dolgočasno. Želela bi začiniti stvari. To sem mu tudi povedala, pa je rekel da pač to je resna zveza in da tako je….. da imava oba veliko odgovornosti čez dan in da ni časa. Kot pravim, on je zelo veliko odsoten službeno, tako da nisva zelo pogosto skupaj, čeprav živiva skupaj…. kar za sabo povleče to, da imam jaz ogromno časa ko sem sama, da razmišljam o teh stvareh… skratka, da preveč razmišljam, kar ni dobro. Mogoče je pa to le osamljenost. In zaradi osamljenosti včasih mislim na bivšega in na tisto divje, polno, noro življenje.

Meni se zdi, da si zdaj našla popolno nasprotje svojega bivšega in da tako kot nisi bila zadovoljna s prvim, ne boš (že zdaj nisi) niti z drugim, kar bo s časom vedno bolj očitno. Sredina je tista, kar bi te zadovoljilo in kar boš ves čas tudi nevede ali pa vede iskala. Ko boš tudi sama točno vedela, kaj si od življenja želiš, boš to dosegla, ampak dokler boš pri tem preveč pasivna, kar sedaj, menim, da si, boš tavala od enega k drugemu ekstremu, podobno kot drogeraš. Ko se zadane, je bomba, ko ga mine, pa hoče umret od dolgčasa. Vmesne poti ne pozna.

Če te je bivši ljubil, je to kazal na zelo čudne načine. Po prebranem si mislim, da ima tip lahko kakšno osebnostno motnjo. Ali pa ego velikosti ladijskega kontejnerja in je popolnoma nezrel.

Divje, polno, noro življenje? Nekaj ti bom povedal v prispodobi in po domače, ampak zelo razumljivo. Bivši ti je zabil čep v rit in ti dovolil iti srat (namerno uporabljam to besedo) takrat, ko se je njemu zdelo. Lahko nekaj ur, lahko pa cel dan ali dva po tistem, ko te je prijelo. In ko ti je končno dovolil, si se tako usrala, da se nobeden orgazem tega sveta ne more primerjati s tistim občutkom. Ob zdajšnjem tipu imaš vrhunsko urejeno prebavo, gladko kot le kaj, tebi pa se kolca po tistem orgazmičnem sranju. Pozabljaš pa na čep v riti in vse trpljenje, ki ga je povzročil.

Lastnosti tvojega zdajšnjega fanta so lastnosti, katere si po mojem želi 90% moških in žensk za svoje partnerje. Ne vem ali imaš namen imeti otroke ali ne, vendar če mene vprašaš, ni boljšega kot imeti partnerja/ko s takimi lastnostmi. To je seveda samo moje mnenje. Ampak: a si res želiš imeti enega ali dva mala kričača, ki npr. ponoči ne spita, imata kako zoprno alergijo na snov, ki se nahaja v 70% vseh živil, nimaš sekunde zase, si sama za vse, njemu dol visi, ker se njegovemu egu tako zdi, ti pa še s čepom v riti?

Definiraj prosim “začiniti”. Začinila bi naprimer kako? S kregom, potovanji, žuranjem, skupnimi hobiji, športom, da ga delaš ljubosumnega, z dramo? Hkrati pa praviš, da skupaj preživita zelo malo časa. Če se postavim v njegovo vlogo, bi komaj čakal, da pridem domov po službeni poti in se stisnem k svoji dragi in da se imava lepo. Ne pa da me čaka doma še drama. Osebno bi s tako punco zaključil. Dobro premisli, s čim bi zvezo začinila.

Imeti preveč časa sam je res hudič. Izkoristi ta čas s produktivnejšim razmišljanjem, npr. zakaj rabiš vihar v zvezi? Morda te čaka še nekaj dela na sebi.

Srcu seveda ne moreš ukazovati. Na tvojem mestu bi razmislil, ali je ta fant oseba, s katero bi preživela večino svojega življenja. In če ni, bi zadevo zaključila in šla naprej. Ampak ne vem zakaj imam občutek, da bi se ti po njem kolcalo še stokrat bolj kot se ti kolca zdaj po bivšem.

Ojla DESC, spet si zadel..
problem z bivšim je bila njegova kompleksnost in nedostopnost. Bil je moja prva ljubezn in takrat nisem imela pojma o ljubezni. Njegov ego je bil velikost titanika. Vedno mu je bil taaaak problem prvi poklicati….. vedno sem bila JAZ tista, ki je kontaktirala, četudi samo z vprašanjem kako si. Na voljo mi itak ni bil. Ko sva se skregala, je kar prekinil kontakte in se niti več javil ni….. spet sem ga JAZ mogla klicat. Res take otročarije da glava peče – in on je imel takrat 29 let!! Itak zveze pred tem še ni imel (neke kratke zadeve samo) – le zakaj…..
Zaključila sva totalno nezaključeno…. z kratkim telefonskim klicem…. potem me je pa še mučil po facebooku z nekimi žalostnimi posti, ki si jih je na wall limal – mene pa ni upal nikoli kontaktirati direktno !! katastrofa.
Celotna zveza je bila rollercoaster…. bile pa so tudi dobre stvari : priznam, da še nikoli nisem bila tako zaljubljena (govorimo o občutku), da še nikoli nisem doživela take strasti z nikomer in da me nihče še nikoli ni tako obnorel. Saj, igral je na pravilne karte. Prekint z njim je bilo MUST, ampak zelo težko.
Vem, da me je ljubil, to mi je večkrat rekel, ampak ni znal z mano…. prihaja iz familije ločenih staršev, fotr ma duševne bolezni kar vpliva tudi nanj.
Rada bi si dala takrat več časa, da bi zadevo u miru prebavila, ampak nisem…. že po parih mescih sem spoznala sedanjega fanta s katerim sva štartala zelo zelo počasi, zaradi mojih issuesov. Vedel je vse, pa je vseeno želel nadaljevati z mano, ker sva se res poštekala mentalno. Začela sva kot prijatelja, nato počasi več.
Prijateljstvo imava res ZELO ZELO trdno – zaupanje, zanesljivost, zrelost, vse to štima. Oba delava ogromno na karieri. Fant je ogromno odsoten in se preveč sama in zaradi tega začenjam razmišljati o bivšem…. ne morem si pomagat, gre za neke fantazije, katere ne bi realizirala.
Pod začiniti ne pomeni nove drame…. ne rabim drame…. pod začiniti pomeni več izletov, romantičnih večerij, sprehodov, kakih presenečenj, dogajanja pač da se zvezo nadgrajuje….. to ful pogrešam. Nimava skoraj nič romantike…. on enostavno ni tak tip človeka. Seksualno sva kompatibilna, mi paše, ni pa neke NORE strasti, “trganja gat” po domače…. pač je rutinasto…. misijonarc. Za neko baš eksperimentiranje mu ni…. on pride domov, plačava račune, skuhava, mogoče seks in greva spat… in tko je vsak dan. Čez vikend dela na vrtu in še za firmo. Skratka, zlo je odgovorn in pridn…. vendar velikokrat pozabi name. Pri bivšem, čeprav je bla drama in jeba, sva bla vseeno midva v ospredju…… tukaj pa so vse druge stvari, midva pa počneva skupaj zelo malo. Ko mu potožim pravi da pač tako je, da more zalaufat firmo in plačat položnice, da drgač ne gre. Je pa tudi enormno utrujen. Itak ga štekam…. ampak jaz potem v mislih odplavam.

To kar si navedla, da pogrešaš, se po mojem da rešiti s pogovori in nekaj samoiniciative. Morda mu začetek ti pripravi kako presenečenje. Sploh v postelji.

Vso srečo!

On (bivši) ni nič igral na prave karte. Samo tvojemu očetu je bil podoben. To je vse.
Kar pa še ne pomeni, da je bil pravi zate. Verjetno si želiš kaj bolj stabilnega, čeprav te ne bo tako “zadelo”. Itak pa je prvič običajno najsilnejše, ker ko imamo enkrat določene rane, postanemo previdnejši in manj zaletavi.
Res pa je lahko težava, če si na hitro skočila v novo zvezo. Veliko stvari ostane nepredelanih in potem imaš občutek, kot da v novi zvezi nisi 100%.

No, Marko ni res – sploh ni res. Moj sedanji fant je tak kot moj oče…. in to sem tudi iskala. Zanesljivost.
Naj še povem da imam z očetom super odnos, vedno sva si bila blizu in moja starša imata super odnos…. vse bi dala da bi imela tudi jaz s partnerjem tak odnos ko bom stara. Mogoče zaradi tega sem vedno iskala perfekcijo.

Ja, potem pa super. 🙂

hmmm, glede na odgovore vedno bolj opažam v kakšno paniko požene povprečnega dedca misel, da lahko nekje obstaja nekdo, ki je v postelji lahko boljši od nas. Le kako je možno, da žensk do totalne mokrote ne obnori misel na moškega, ki štiha vrt, skuha kosilo in veliko dela za službo. Ti šment, no!!!

Avtorici pa: šla si očitno v popolnoma drugo nasprotje. Po začetnih pisanjih bi te morda celo še sam malo obsodil, ker ne postajaš mokra ob njegovi skrbi za vrt, vendar te po predzadnjem postu ne bom.

Pogovor? Morda, vendar malo verjamem. Se mi le nakako dozdeva, da med tema dvema primerkoma ni kakšne bistvene razlike, vsaj v odnosu do tebe ne. Le da zadnji to izraža na bolj prefinjen ali (če kdo hoče) bolj “zrel” in družbeno sprejmljiv način.

Boom, ti ga spet biksaš… 😉

VSAKO obnori misel na moškega, ki štiha vrt in doživi totalno mokroto le, če je to njen “vrtiček”!…
Tudi avtorica je bila evforična nad nekom, ki je kazal interes do nje in se ukvarjal z njo in njenimi problemi. Vse dokler je bilo tako je bil oboževan, takoj, ko je zanimanje za njen vrtiček, ki ima majhno obdelovalno površino in velik hektarski donos ;), pošlo, je bilo konec vsega skupaj. Še vedno sanjari o tem kako se je nekdo nekoč zanimal zanjo, tega si še vedno želi in za tem bo stremela in nezadovoljna bo toliko časa dokler si ne uresniči te želje.
Kako bo koga, do tega pripravila in na kakšen način oz ali se ji sploh zdi vredno truda, da se sama angažira, je pa druga zgodba. Tretja zgodba je pa to kakšen bo odziv na drugi strani oz če bo njen trud poplačan…

Tukaj mi spet pride na misel tisti rek, da katera je samo kruha lačna, ta ni šla še nobena od hiše… 😉

Glede na napisano malo dvomim v njeno evforičnost v drugem primeru. Bolj to deluje kot obliž na rano, ki si ga zdaj ne upa odstranit, ker ne ve kakšno je stanje pod njim in še okolica jo prepričuje v to da je neumno brez flajštra okoli hodit.

Kakorkoli obračaš, zveza brez soli in poprčka nima pravega smisla, če nista oba take baže.

In ne, ne bi rekla, da je sedanji partner enak kot bivši, samo na bolj sprejemljiv način. On je očitno malo bolj pusta in resna oseba brez prave domišljije, super kot zanesljiv prijatelj, na katerega lahko vedno računaš, ampak žurat pa ne moreš hodit z njim.

Bolje, nekakšna goveja juha brez mesa. 🙂 Spolni privlak je osnova, temelj, grund, na ketere se lahko gradi odnos. Brez njega ni ničesar, kar bi dva vezalo skupaj, ker vse ostalo – ni temeljno vezivo na dolgi rok, je le nadgradnja tega.

Razumske odločitve so na tem področju sicer dobrodošle, a smiselne le, če je spolni privlak pri obeh močan. Brez tega se pokažejo gole razumske odločitve čez čas kot nesmiselne in zveza brez osnovnega veziva in goriva. Kdor ne verjame, naj izvede eksperiment in o rezultatih poroča čez leta.

Lep pozdrav
marinec

Če jaz prav razumem ona tarna za tem, da se sedanji premalo zanima zanjo in za njene potrebe, sanjari pa o tistem, ki se je vsej na “obroke” zanimal zanjo in ji izkazovel pozornost.
Đabe mu vsa skrb za vrt in službo, če ne pokaže dovolj interesa zanjo kot osebo s potrebami…je gluh in slep?

Lidija, zelo dobro razumem o čem pišeš…podobno izkusila tudi sama!
Veš kaj je meni pomagalo? No, racionalizacije, samoprepričevanje itd. niso imele nobenega učinka. Pomagalo mi je to, da sem enostavno sprejela, da na nek način dejansko ljubim dva moška. In se nehala spraševati, kdo od njiju je res “bolj pravi” zame…Nekak sem si rekla, da je očitno že prav tako kot je, ker sicer bi pač bilo drugače. Saj me razumeš. Nikoli pa ne moreš zares vedeti s kom bi bila bolj srečna, ker nikoli ne moreš izživeti obeh zgodb hkrati in jih na koncu življenja primerjati. Svetujem ti, da sprejmeš svojo tiho ljubezen kot del sebe in da jo ne poskušaš sama pred sabo zatajiti, s svojim “realnim” partnerjem pa poskušaj iskati srečo v realnih življenjskih okoliščinah, v edini realni ljubezni. To kar imaš zdaj je dragoceno. Sama se tega dolgo nisem zavedala. Veš, ko bo prišel med vaju otrok, bodo tvoje misli veliko bolj skoncentrirane nanj, na tega, ki ga ljubiš in ne na onega, ki podžiga strast in omotico v tebi…

Drži se. LP