Zanima me, če ste imeli kdaj kakšnega prijatelja, do katerega ste se morali vedno vi vozit ali ga celo vedno hodit iskat, kadar se je kam šlo? Pa ste se s to osebo drugače blazno fino razumeli, tako da ne bi mogli rečt, da je šlo to za neke vrste izkoriščanja (vsaj sama v mojem primeru tega ne jemljem tako), ampak bolj za razvajenost/navajenost, da se ga pač pride iskat, ker ta dotična oseba rada kaj spije in pač potem ne more vozit.

Sama sem glede določenega prijatelja v situaciji, ko sem že dlje časa skoraj skoraj vedno jaz tista, ki vozi in bi rada, da se stvar malo porazdeli tudi nanj. Szanujeva cca 20 km narazen, vedno se jaz pripeljem do njega, če se gre še kam naprej zvečer, pa ga poberem, peljem tja in potem še nazaj in šele nato grem lahko sama domov. Seveda druženja spet niso tako pogosta in do predkratkim me to sploh ni motilo, v zadnjem času pa me res čedalje bolj nervira in si misim – zakaj bi morala vedno samo jaz biti tista, ki se bo do njega vozila in ga pripeljavala naprej na druženja. Sem mu že parkrat namignila, da pač tako enostransko to ne bo šlo več, tudi lepo sva se že pogovorila glede tega, se je strinjal, da bi moral tudi sam kdaj sprejet vlogo voznika…ampak v praksi se pa sam od sebe nikoli ne ponudi, da bi peljal. Da bi izsiljevala po principu- danes sem peljala jaz, naslednjč boš pa ti ali pa ostaneš doma- pa mi tudi ni najbolj domač. V bistvu bi verjetno imela slabo vest, če bi na nek dogodek, kamor recimo naj bi šla oba, odšla kar sama (brez tega prijatelja, v smislu- oba sva samostojna, tudi on ima avto, lahko se pripelje sam, če se želi). A hkrati sem jezna sama nase, ker sem dopustila, da je ta “navajenost” glede tega prišla tako daleč, da moram o vsem tem sploh razmišljat in imet te dileme.

Ima kdo kakšen predlog, kako naj se tega “lotim”? Ali bi vi to sploh videli kot problem? Ker če komu drugemo omenim to situacijo, so odzivi različni….nekateri pravijo, da je to čisto izkoriščanje, naj kenslam vse skupaj, drugi pa, da pač je za prijatelje tudi potrebno kaj potrpet in se določenim “muham” prilagodti v določenih mejah, seveda.

Hvala za kako deljeno mnenje 🙂

Mislim, da se bo treba o tem odkrito pogovorit. Če o tem razmišljaš, te je začelo motiti. Fer bi bilo, da enkrat pelje eden, drugič drugi. Sem kar toleranten in potrpežljiv človek, cenim prave prijatelje in nekatera prijateljstva negujemo že par desetljetji. Ne strinjam pa se, da je treba za prijatelje in prijateljstvo ravno vse potrpet. Prijateljstvo je dvosmerna cesta in nič samoumevnega, kaj šele motečega.

Praviš, da rad kaj spije. A se ti ne zdi, da s tem podpiraš njegov, ne bom ravno rekla alkoholizem, ker tega človeka osebno ne poznam. Sem take bedarije tudi sama počela. Ex-soprog je tudi “rad kej spil”, zato sem bila večino zakona “dežurni šofer gospoda pijanega”. Tako žrtvovanje je navadno izkoriščanje nekoga, ki se pusti izkoriščat.

Najprej razmisli, zakaj to toleriraš. Se bojiš, da boš zgubila nekaj, kar ti veliko pomeni, ampak te je začelo tudi motiti. Če ti druženje s to osebo veliko pomeni, pač potrpi in vozi. Če ti ne, nehaj.

No, tako je pač moje nmenje.

Moskito,

hvala za mnenje. Tudi jaz sem se že spraševala, zakaj to toleriram in zakaj sploh je prišlo do take situacije, kot je. Stvar se je razvijala postopno, že takoj na začetku bi se morala , da vozila samo jaz ne bom, pa verjetno do tega ne bi prišlo. Ampka kot sem rekla, takrat me to ni motilo. Sedaj se je pa on na to lepo navadil, razvadil, je komot, se ga pride iskat, se ga dostavi nazaj, nima nobenih skrbi, lepo uživa, zakaj bi zanj bilo drugače. So pa ta srečanja večinoma za vikende, takrat rad kaj spije, drugače pa nič, tolko ga že poznam. Sicer pa to ni moja domena. Mi je pa res druženje s to osebo fajn in mi veliko pomeni, ampak zadnje čase pa vse to kvari občutek, da je to druženje odvisno samo od mene- če pridem, se družimo, če ne pridem, se ne družimo in tudi sam redko kam gre izven tistega svojega “rajona”, kamor zahaja za vikende, če jaz ne pridem in se potem gre kam drugam. Ampak, ja, se strinjam, prijateljstvo res ni enosmerna cesta in mogoče je čas, da ugotovim, ali bo obstalo še naprej, če se po tej cesti ne bom vozila samo jaz.

Tudi jaz imam podoben “problem”, samo da v mojem primeru prijateljica nima izpita niti avta. Sva narazen kakih 15 kilometrov. Jo pač hodim iskat in jo peljem domov, “kompenzirava” pa s tem, da pač ona večkrat v zahvalo plača pijačo, me plej na sladoled….v glavnem, se oddolži na tak način.
Jaz sem s tem čisto zadovoljna.

Ti paše njegova družba, ali ne? Bi bil drugačen, če ne bi kaj spil, ali ne? To so vprašanja na katera si moraš odgovoriti. Vsaka stavar pač nekaj stane. Tudi, če je zastonj.

Če je treba za prijateljstvo potrpet, potem pa naj on kdaj potrpi in vaju kam zapelje. Edino tako se lahko ohrani dlje časa. 🙂
Sicer pa mu povej, da imaš občutek, da se druži s tabo le zato, ker ga voziš naokrog. Če bo rekel, da to ne drži, pa mu reci, naj pokaže z dejanji. Ampak potem boš imela občutek, da si ga prisilila v to.
V bistvu je tako, da ti dobro veš, kaj bi morala narediti, problem je v tem, ker ne zmoreš, se bojiš nekih posledic. Dokler bo tako, se pač nič ne bo spremenilo. Človek ukrepa, ko mu dvigne pokrov. Takrat pa bo lahk že prepozno in bo nastala zamera z obeh strani. Ukrepaj takoj, povabi ga kam v svoj kraj in boš videla njegovo reakcijo. Če mu je do druženja s tabo, bo gotovo prišel. Verjetno pa se ravno to bojiš izvedeti.

Hvala vsem za deljena mnenja.

Ja, problem v vsem tem je ta, da vidim v tem najinem dosedanjem načinu druženja problem jaz, on pa seveda ne. Torej je to pravzaprav moj problem in bom morala, če hočem, da bi se v tem načinu druženja oz. v odnosu samem, kaj spremenilo, glavne “črte” in spremembe naredit sama. Kar pa, kot si rekel ti, Marko- je pravzaprav težje narediti kot samo govoriti…ja, jaz dobro vem, kaj bi morala storiti, ampak ne vem, če se mi “da” prav načrtno s tem ukvarjat. Boste rekli : “potem pa ne bluzi, kokoš zmešana” 🙂 Ja… Jaz bi seveda še najraje videla, da bi se sam od sebe enkrat ponudil, poklical in namesto, da bi rekel: “Kdaj se kaj vidimo, kdaj boš kaj priletela okog?”, rekel: “A se jaz zapeljem do tebe?”. Ampak, tolko ga že poznam, da tega pač ne bo rekel. Če bom želela, da zmiga svojo rit tudi v svoj avto, bom morala to planirat že najmanj dan prej, ga poklicat, ga naročit za naslednji dan (da seveda tisti dan, ko bi se dobila, ne bi že prej zavil v bar in spil tiste nesrečne 3 pive, po katerih seveda ne bi smel vozit)…itd. Zgodba tako izgubi svojo spontanost, a po drugi strani sama vem, da se tega, kar sva še sla do sedaj, pač jaz ne grem več. Ne gre se samo zato, da bi imela občitek, da me izkorišča zaradi vožne…tudi on velikokrat kompenzira s tem, da plača pijačo…mene moti najbolj to, da je odvisen od mene, mojega prevoza (če hoče na sobotni večer še kam drugam, kot v svoj pajzl), in ja, da je postalo to, da ga vozim, že tako samoumevno, da bi verjetno celo bil užaljen in začuden, če bi šla nekam (kamor ponavadi recimo greva skup) brez njega. Mislim, da me to najbolj moti.

Kako se bom lotila tega “problema”, še ne vem. Verjetno počasi, postopno, je pa to predvsem moja krivda, ker nisem prej postavila nekih mej in dogovorov. Bom videla, kako uspešna bom pri reševanju. 🙂

Razumljivo, ampak to je podobno, kot bi želela priti na vrh hriba in bi čakala, da vrh hriba pride k tebi. Lahko čakaš tudi na kak potres ali pa kakšne premike zemeljske skorje. Enkrat morda bo. :))

Bog ne daj potresov in premikov zemeljske skorje! 🙂 Hotela sem samo rečt, da nisem nek človek, ki bi postavljal ultimate in štel, kdaj in kolikokrat kdo pride h komu in opominjala v smislu- zadnjič sem bila jaz tam, zdaj ti pridi sem…v bistvu, razen pri njemu, z ostalimi osebami nimam težav, so takšne stvari samoumevne in vzajemne. Ampak, verjetno res ne bo šlo drugače. Torej, plan A: ko me nalednjič kliče in me vpraša, kdaj bom kaj priletela, mu bom rekla, da je sedaj on na vrsti, da prileti. Pa da vidimo. 🙂