Srce ali razum
Ta tema ne paše v ta koš, pa vendar smo vsi starši. Z možem sva poročena dve leti in imava leto in pol starega otročka. Žalostna sem- ker imam konflikt v sebi, namreč moža imam rada, vendar ko hodim po svetu kako bi bilo z unim kako z unim. Do nekaterih moških čutim strašno privlačnost. Mož me ne privlači, seksava skoraj nič, če pa že je vse ena igra- pretvarjanje. Ne morem biti do njega iskrena. Želim si da se ne bi poročila, pa vendar imava sina, ki ga imava zelo rada, je čudovit oče in mene ima rad, čeprav čuti odtujenost. Nimam službe in tud nimam kam it – tud če bi šla narazen, živiva itak pri njegovih, domov pa tudi ne morem in in sploh otrok. Sem zelo razdvojena- moram priznati da sva bila prej 8 let skupaj in da nisem bila čist zadovoljna z njim- vedno sem se s kom spogledovala, vendar prekiniti z njim nisem hotela, ker preprosto nisem bila sposobna biti brez njega . In zdaj je prav tako z njim ne in ja. Prosim pomagajte mi s svojimi mnenji.
Stokrat hvala. Kristie
Najbrž to, da ga pravzaprav ne ljubiš, si ga ne želiš in ostajaš z njim samo zaradi otroka (in seveda materialne preskrbljenosti) ni najboljši razlog oz. podlaga za razvitje oz. ohranitev uspešnega partnerstva. V zvezi s tako predispozicijo gotovo ni vredno vztrajati….
Premisli najprej, kaj od življenja pričakuješ, kakšni so tvoji cilji – kariera, družina, partnerska zveza, osebna rast – potem pa se odloči.
Lp, Ali
Jaz bom kar kruta, saj me takšne zgodbe, kot je tvoja, spravijo v zelo slabo voljo. Ne vem, zakaj si svoj post naslovila Srce ali razum, saj nikjer nisem zasledila niti enega niti drugega.
Praviš, da te privlačijo drugi moški ( to naj bi bilo srce?), da pa nimaš izbire, ker si brez službe in bivališča in torej moraš ostati z njim, ker te vzdržuje , a te ne privlači. Ojej. Imaš z njim otroka ( le zakaj?) in si z njim poročena ( le zakaj, če ti že prej ni ustrezal?) , a dovoliš, da skrbi zate in te ima celo rad, torej ga na več nivojih grdo izkoriščaš ( to naj bi bil razum?). Ups!
Tu se mi pamet ustavi.
Lenja
Od moža sem precej finančno odvisna, vsaj v tej, meri, da z mojim honorarjem ne bi mogla ravno preživljati sebe in sina. A ker ga ljubim, čeprav bi ga včasih najraje zadavila, to seveda ni noben problem. Ker želim biti z njim. Ti pa povem, da (v tem se totalno strinjam z Lenjo), ne bi ostala niti trenutka, če ga ne bi ljubila več. Tako kot vem, da bi tudi on mene zapustil, če bi njegovo srce ohladilo. Ker sva oba taka, da verjameva v ljubezen, pa ne tako bum tresk in oh in sploh, kot temelj uspešnega zakona.
Zato te vprašam – ali si morda le razočarana nad zakonom, ki je najverjetneje (tako kot vsi) malo zapadel v rutino (pri ortrocih je to itak edino normalno)? Si morda pričakovala, da te bo možek obletaval z rožicami in da bo zakon en sam večni zmenek? Te morda otrok toliko izčrpava, da ne zmoreš več sploh pomisliti na spolnost? Pri ženskah je namreč dokazano, da o morebitni utrujenosti najprej naredimo križ čez seks, moški seveda komaj čakajo, da se bodo skozi spolnost sprostili…
Ko praviš, da te privlačijo drugi moški, ali to pomeni, da pomisliš na varanje, na seks z njimi (ne glede na to, da si poročena?). Je to zato, ker to predstavljajo neko strast, romantiko, neko nerazumsko obnašanje, kis i ga verjetno nazačetku razmerja s svojim zdajšnjim možem tudi imela.
Predvsem pa povej – zakaj si se poročila z njim? Zaradi ljubezni ali zaradi varnosti? Nekako ne verjamem, da ga ne ljubiš več (razen če ga nikoli nisi ljubila). Verjetno si le imela določena pričakovanja od zakona, ko pa se ta niso uresničila, si razočarana in zaradi tega ohlajena… Ne vem, po moje bi se morala pogovoriti. Pa ne doma z otrokom v drugi splanici, za nekaj dni bi ga morala dati v varstvo, vidva pa nekam na nevtralni teritorij, da se spočijeta in pogovorita in morda spet ugotovita, da sta (ali pa da nista) naklonjena eden drugemu.
Če pa si to že vse razčistila v sebi in z njim vztrajaš le zaradi otroka in financ, potem pa, oprosti, nisi fer do človeka, ki te ima rad. On te namreč ne more ljubiti dovolj za oba in si takšnega odnosa ne zasluži.
Oprosti za dolžino
T.
Če že sedaj ne čutiš do njega nič, bo v prihodnosti še slabše, saj iz tvojega sestavka nisem zasledila, da bi se o tem problemu nameravala z njim pogovoriti.
Spolnost ni vse v partnerstvu, je pa velik in pomemben del njega, tako da osebno ne verjamem, da je zveza med dvema sploh mogoča, če nimata urejenega spolnega življenja.
Vajin otrok bo pa sigurno bolj trpel v zvezi brez ljubezni in razumevanja ter v pretvarjanju, kot bi pa , če bi bila njegova starša ločena in polna pozitivnih čustev in energije, ko bi bila z njim. Ne moreš verjeti kaj vse malčki zaznajo (predvsem kar se tiče čustev svojih starše).
Če se ti že zdej trga se ti bo tudi v prihodnje, dokler ne razčistiš sama pri sebi. Lahko se ti pa zgodi, da s pretvarjanjem izgubiš nekaj let, desetletij, … pol se ti pa lahko ČIST ZARES STRGA.
Lep pozdrav, Alja
Pozdravljena!
Jaz sicer nisem poročena in še nimam otrok, sem pa bila do pred kratkim v podobni zvezi kot ti. Živela sem skupaj s fantom, pri njegovih starših. Jaz sem ga imela zelo rada, on pa mene ne (vsaj tako je kazal). Zato sem odšla. Mi je bilo zelo hudo, pa vseeno…
Mislim da bi tudi ti mogla oditi iz take zveze, ki te ne izpolnjuje. Brezveze je da vztrajaš v zakonu, ki je obsojen na propad. Pomisli na svojega otroka, ki bo v tej zvezi trpel bolj kot če bi bila ločena.
Upam da boš uspešno rešila svoj problem, vsem v korist.
Lep pozdrav! Tina
Draga Kristie, tvoj zakon je že od samega začetka zgrešen, ker ne temelji na medsebojni ljubezni. Nehaj se slepiti in iskati neke nadomestne variante (in razlage), raje si poišči službo, se osamosvoji (tako mentalno kot finančno) in potegni črto – pojdi. Z možem pa razmislita, pri kom bo ostal otrok.
Pozdrav!
Nina