Sramežljivost?
Mojo težavo je že marsikdo poimenoval sramežljivost, jaz pa verjamem, da je veliko več kot to in zaradi tega mi je življenje zelo zagrenjeno. Največji problem mi predstavlja zardevanje – najbrž zato, ker je najbolj očitno in zato zame najbolj ponižujoče. To se mi dogaja kadar me ogovori kakšno privlačno dekle oz. kak neznanec, kadar pogovori nanesejo na intimno življenje, če me kdo kaj vpraša pred množico ljudi (javna mesta, učilnice, …), če bi moral kaj povedat pred kamero, če se kdo razjezi name ali če dobim kompliment, pa tudi na tisoče nepomembnih situacij. Lahko bi vam še našteval, toda menim, da ste že dojeli bistvo. Velik problem mi predstavlja tudi tresenje rok. To se mi največkrat dogaja na javnih mestih in toliko bolj, če mi ljudje gledajo pod prste pri npr. podpisovanju. Nasploh se težko sprostim pred ljudmi in predvsem na družabnih srečanjih. Problem se mi zdi toliko večji, ker sem že star 23 let in torej to ne more biti t.i. najstniška sramežljivost. Sramežljiv sem že bil kot najstnik, vendar pa imam občutek, da se “sramežljivost” stopnjuje, namesto, da bi izginjala. In ko pride do takšnih situacij, že pričakujem takšno reakcijo in tako je tudi neizbežna. Velika težava bi bil zame tudi pogovor s psihiatrom, saj bi težko komu osebno govoril o tem. Če le obstaja rešitev razen psihiatra, mi jo zaupajte. Lepo vas prosim za pomoč oz. nasvet, saj moje življenje več nima smisla.
Lep prozdrav!
Spoštovani Robert,
pišete, da ne želite pomoči psihiatra,a se hkrati prav nanj obračate.Vašo težavo imenujemo socialna fobija .Zdravilo zoper njo vam bo lahko predpisal vaš osebni splošni zdravnik, izbiral pa bo med moklobemidom in zaviralci prevzema serotonina.
Ko bosta sramežljivost in zagrenjenost popustili, boste lahko brez težav obiskali psihiatra zaradi utrjevanja zdravja s psihoterapevtskimi sredstvi.
Morda me prej niste prav razumeli…Ne zavračam pomoč psihiatra, le osebni pogovor z njim bi mi bil težaven. Takšno komunikacijo preko interneta ne jemljem kot osebni pogovor… Torej menite, da je potrebno poseči po zdravilih? Ne obstaja kakšna “terapija” ali vaje za spremembo osebnosti oz. psihe, ki bi jo lahko sam izpeljal in ki bi vsaj omilila moje težave?
Še enkrat hvala za odgovor in srečno!
Spoštivani Robert, preprosto vam ne znam posredovati navodil za skupinsko psihoterapijo, ki bi jo izvajali sami,brez prisotnosti terapevta in zgolj po pisnih napotkih preko mrežja.Predlagana zdravila so ena od alternativ,ki vam je dostopna pri izbranem splošnem zdravniku, sicer pa brez psihoterapije ne bo šlo.Ne samo, da boste aktivno pridobivali samospoštovanje in dosežke sproti objektivno preverjali, temveč boste preko skupine utrjevali tudi svojo usklajenost z okoljem.
Še nekaj mi prosim odgovorite.. Kako delujejo ta zdravila, ki mi jih priporočate (moklobemid in zaviralci prevzema serotonina (kaj sploh pomeni “serotonin”)). Morda zavirajo pojav simptomov (zardevanje, tresenje) ali kako drugače? Obstajajo tudi knjige, ki pomagajo na pridobivanju samozavesti. Take knjige in vaje v njih ne bi bile dovolj? Menite, da je problem bolj zakoreninjen? Socialna fobija se pojavi na podlagi pomanjkanja samospoštovanja in samozavesti oz. ima sploh kakšno povezavo s samozavestjo?
Hvala za vaše odgovore!
Spoštovani Robert,
moklobemid spada med zaviralce monoamonooksidaze,to pa je encim ki razgrajuje biogene amine, kot so serotonin,norepinefrin in dopamin.Ob njegovemu delovanju se količina serotonina, to je nevrotransmiter, ki posreduje aktivacijo nevronov čustvenega področja, poveča in s tem izravnava siceršnji primanjkljaj.Zaviralci prevzema serotonina pa delujejo tako , tako da v sinapsi ohranjajo nespremenjeno količino serotonina podaljšan čas in s tem ustreznejšo aktivacijo serotoninskih receptorjev.Zadeva zveni komplicirano,vendar z nekaj poznavanja nevrofiziologije postane bistveno otipljivejša.Predlagam, da si posamezne pojme poiščete in ogledate na mreži,dataljna razlaga tu pač ni mogoča.
Knjigarne so polne pretežno laičnih priročnikkov od tega , kako se postavimo zase, do tega kako uspemo v družbi, oboje pa vključuje en dejavnik,to je neposredno prakso.(plavati se učimo v vodi,vaje na suhem so premalo).Samospoštovanje in samozavest nista isto.
Za socialno fobijo je torej značilen primanjkljaj oz. nestabilna količina serotonina?
Menite, da bi ,laično povedano, z jemanjem priporočenih zdravil postal bolj ravnodušen do situacij, ki mi sedaj povzročajo preglavice in bi tudi simptomi izginili (zardevanje, tresenje)? Zanima me tudi kakšen vpliv ima na celotno zadevo alkohol. Opazil sem namreč, da po zaužitju le-tega postanem morda malce ravnodušen do situacij omenjenih v mojem prvem sporočilu. Je socialna fobija tudi povezana s kronično depresijo oz. obstaja nevarnost, da bo pripeljalo do tega? Na internetu sem tudi zasledil reklamo nekih kapljic proti depresiji in čustveni razdražljivosti, ki vsebujejo “zeliščni serotonin”. Bi tudi to bila prava stvar zame? Bi pomagale tudi vaje za pridobitev samospoštovanja in samozavesti, ki jih omenjajo v knjigah (pozitivni samogovori, pozitivno vizualiziranje)
Se opravičujem za, morda za vas, nespametna vprašanja, toda poskušajte razumet moje trpljenje.
Lep pozdrav!
Spoštovani Robert,
želite se iznebiti tesnobe in nelagodnosti,ki vas navdajata ob posebnih situacijah med stiki z ljudmi, govorite opripravljenosti upoštevanja ( pisnih ) nasvetov,postaja pa vse bolj jasno, da se s konkretnim reševanjem na noben način nočete soočiti, saj bi se sicer pozanimali tudi za principe najučinkovitejših oblik psihoterapije in bi jih na vsak način želeli o preizkusiti . Eden najenostavnejših pripomočkov vedenjske terapije bi bilo to, da bi v družbi svoje bližajoče zardevanje glasno napovedali.O učinku prašajte tiste,ki so to že storili..Razna priročna literatura vam ponuja spiske živil, ki spodbujajo povečanje količine serotonina, enega sem že objavil tudi na tem forumu,vendar bo klinični rezultat dala šele praktična izkušnja. O tem ,da je alkohol eden izmed najboljših sredstev zoper strah se ne izplača izgubljati besed, saj so njegovi zaželjeni in nevšečni stranski učinki splošno znani.
Najlepša hvala za vaše nasvete, saj sem se po daljšem razmisleku le odločil, da bom upošteval vaša priporočila. Za konec bi vas še nekaj prosil…bi mi lahko zaupali, če ste že v svoji karieri imeli paciente s takimi težavami in simptomi in če ste jih uspešno ozdravili? Za začetek bi mi veliko pomenilo, da bi se zavedal, da je problem rešljiv.
Hvala in srečno!
Robert,
Tudi jaz sem imela včasih zelo hude probleme z zardevanjem. Najhuje je bilo v prvih razredih osnovne šole. Že če me je kdo samo pogledal(učiteljica, sošolec, ) sem zardela tako da je bilo joj. Vendar s časoma, ko sem pridobivala na samozavesti, je ta problem bil vedno manjši. Proti koncu osnovne šole sem se aktivno začela tudi ukvarjati s športom, več sem bila med ljudmi, vedno bol sem bila samozavestna in problem je bil vedno manjši.
Zdaj sem stara 21 let, problem zardevanja še ni čisto odpravljen, vendar zdaj zardim le, če mi je zelo nerodno ali če me kdo preseneti s kakšno izjavo.
Probaj pridobiti na samozavesti in po moje se bo tudi problem zardevanja nekoliko zmanjšal.
Veliko uspeha
Tudi sam mislim, da je veliko na samozavesti oz. na samospoštovanju, ki je pri meni zelo nizko. Moram nekako najti način, da pridobim na samozavesti. Upam, da mi bo psihiater vedel svetovati glede tega. Če pa imaš (Sinthija ali kdo drug) kakšne konkretne napotke za pridobivanje samozavesti in samospoštovanja, pa kar napiši.
Sinthija, tudi tebi hvala za pomoč in srečno!
Spoštovani g. Rejec,
Zaradi svojih težav se že tako ali tako počutim izločenega in nezaželjenega v družbi. Sedaj se mi obeta obisk pri psihiatru in se bojim, da bi se ta občutek še povečal, saj obiskovalci psihiatrov niso prav na dobrem glasu med ljudmi. In tak občutek ne bi prav dobro vplival na mojo samozavest in samospoštovanje, ki že zdaj pri meni ni zavidanja vredno. Kaj mi lahko svetujete glede tega?
Lep pozdrav!
Spoštovani Robert,
po mojih izkušnjah s študenti deli vaše poglede na obisk pri psihiatru vse manj ljudi, če pa se kljub temu bojite, da bi v čakalnici kdo prepoznal pravi namen vašega obiska, se pojavite tam v spremstvu prijateljice, čakajočim pa prepustite ugibanje kdo od vaju dejansko želi pomoč.