Sram me je, ker do partnerja ne čutim ničesar več. In tako je to, ne morem si pomagati. Na živce mi gre, če se vidiva ali če se ne. Nočem več njegovih objemov, poljubov. Ne vem, do česa je to pripeljano, ker na začetku sem ga imela rada. Potem sva dobila čudovito hčerkico in imela sem ga še rajše. Pojavili so se problemčki, odmikanja, utrujenost je pripeljala, da ni hotel več sexat. Ves čas sem ga spodbujala, se trudila, ampak prevelikokrat mi je rekel ne. Takrat sem si želela več nejgovih objemov, intimnosti, in mu težila, da želim to in ono, se privijala k njemu, poljubljala, ampak on je bil tisti, ki me je odmikal stran… ob vsaki zavrnitvi sem se počutila zelo grdo, mogoče celo umazano. Tako, da sem se s časoma sprijaznila in prenehala. Potem sva bila intimna 1x na mesec, ali samo 1x na vsake 2 meseca, sedaj še to ne. Velikokrat sem mu trobila, da ko gre hčerka spat, da se morava pogovarjat…čas si je vzel samo takrat, ko sem zares zatežila, ali ko mi je bilo zares hudo glede na najino zvezo. Po njegovem nisva rabila pogovora, ker itak nisva nikoli imela problemov. Ali pa sva gledala tv in nisva komunicirala. Sedaj sva se začela totalno oddaljevati eden od drugega. Oba še dokončujeva študij, on doktorat, jaz magisterij in nekateri veste, da ob majhnem otroku, študiju in službi nimaš nič veliko časa za kaj drugega. Ali študiram jaz, ali on. Čas si včasih ukrademo, ampak še tega za obiske, in niti takrat se nimava časa zares pogovorit. Da bi sama šla kdaj ven je težko, ker vedno najdeva nekaj, da si ne moreva ukrasti časa. Od njega me odbija tudi to, da mu več pomeni, če gre nekam sam ali s prijatelji, kot z družino. Glede na to, da časa nima NIČ, ker trenutno študira, sem bila vedno po tihem užaljena. Sedaj že ene pol leta čutim totalen odpor do partnerja. Prej sem si močno želela, da se bi z njim poročila, sedaj mi kar slabi, če samo pomislim, da bi mi predlagal poroko.

Vem, da čutim narobe, da me bo večina na tem forumu obtoževala, ampak sploh si ne morem pomagati. Včasih si kar želim, da bi izginila jaz ali on, čeprav vem, da bi ob tem izjemno trpela, da ne bi bilo v redu, če bi en sam ali razdvojen za otroka. Ja, pa malce je pripomogla tudi tašča, ker naju je vedno obremenjevala, kako pogosto moramo hodit k njim na obisk, delala scene pri mojih sorodnikih in nas samo še bolj obremenjevala, namesto da bi pomagala in kdaj prišla pazit na otroka. Zaradi nje sva se tudi nemalokrat skregala.

Skratka, ja, sram me je. Pretvarjam se osebno zelo težko. Če nekoga nimam rada, ne morem reči ljubim te. Ne upam razdreti veze, ker naju tako veliko stvari veže skupaj, največja pa je otrok. Otroka nočem prikrajšati, da bi mami in očka živela narazen. Pa saj ne vem kaj je huje. Da se starša nimata rada, ali da sta ločena. Mogoče je celo bolje, da sta ločena? Ne vem, če se splača slediti mojim sanjam in pustiti vse to za sabo. Ker mogoče se bo najin odnos popravil, ko bomo šli na morje, ko bo več časa…mogoče bo videl, da gre zares, da družina razpada in šele potem priklonil v partnersko posvetovalnico,…mogoče si bova vzela čas drug za drugega šele takrat, ko bo že vse prepozno. Čutim, da mi postaja prav vseeno. Kar naenkrat se ne želim več boriti za obstoj družine.

Velikokrat sem vprašala stare ljudi, ali zakonce, ki so zelo dolgo v vezi, v čem je recept. Večina mi je odgovorila, da moraš včasih kaj požreti. Mislim, da imajo prav, ali pa tudi ne. Vztrajati z nekom, ki ga nimaš več rad? Ali oditi, poskusiti ponovno srečo drugje? Kje je ta meja, da greš? Imam 30 let in nisem več rosno mlada, po drugi strani pa je pred mano še celo življenje. Vedno sem si želela popolne družine. Ta predstava o družini me sedaj močno tepe. Na zunaj marsikdo izgleda popolna družina. Ampak na vznoter je to en sam velik vprašaj.

Naj se sprijaznim in gledam na stvar pozitivno, saj bo bolje, se prepričujem v nekaj, česar ne čutim? Če bi ta trenutek šla narazen, bi se mi najbrž zlomilo srce. Veliko preveč energije bi porabila z usklajevanjem varstva otroka. Tašča bi skakala od veselja. Zaradi vseh teh stvari želim ostati z obema nogama na tej zemlji, moja glava pa beži drugam.

Pozdravljena, Gretka.

Najprej: zakaj bi te večina na tem forumu obtoževala? Od kod se je vzela ta misel, to prepričanje? In še pomembnejše: praviš: “vem, da čutim narobe”. Od kod ta misel, od kod mišljenje, da lahko čustva kategoriziramo na “pravilna” in “napačna”?

Narobe je lahko kaj pri čutenju, pri čustvih samo takrat, kadar nismo v stiku z njimi in jih potlačimo, zanikamo, sami pred sabo olepšujemo, racionaliziramo ipd. Ti pa si tu spregovorila odkrito, in to je popolnoma prav. KAKO čutiš – to pa je vprašanje, ki zahteva poglobljeno razmišljanje in ki ne more biti podvrženo opredelitvam, ali so tvoja čustva “pravilna” ali “napačna” – saj to ne obstaja.

Pomembno se mi zdi torej, od kod sploh to tvoje prepričanje. Kje si se naučila, da se “sme” čutiti samo to in to, ne pa tudi drugo in tretje? Od kod izkušnje, da te bodo ljudje zaradi tvojih čustev obsojali? Na tej podlagi namreč – tako sklepam po tvojem pismu – gradiš svoj način življenja, svoj sistem vrednot. Ki pa zares NI ustrezen, pa ne zaradi kakih zunanjih “pravil”, ampak zato, ker tak sistem preprosto nikoli ne deluje, razen v smeri, da onesreči svojega “izvajalca” – v tem primeru torej tebe.

Primer. Sistem pravih prioritet/vrednot:
1. Samo sebe sprejemam tako, kot sem, in se zavedam, da sem dobra oseba, ki lahko sebi in drugim da veliko dobrega.
2. Pomembno je, da to edino življenje, ki mi je dano, preživim umirjena, zadovoljna, da čutim, da pripadam temu svetu, da čutim, da sem sprejeta tudi od drugih, da sem lahko pred njimi to, kar sem.
3. V meni so vsi odgovori, vendar se moram do njih potruditi. Bistvo “sreče” je v tem, da deluješ in bivaš in razmišljaš v skladu s svojimi merili (npr. moralnimi), s svojo intuicijo (da slediš občutku, kaj je prav) in s svojimi čustvi/občutki. Nesreča je vedno posledica tega, da se nam ti kompasi čisto pobrkljajo.
4. Svojemu otroku moram biti zadovoljna, umirjena, življenju in sprejemanju odprta mamica.
…

Sistem napačnih prioritet/vrednot pa bom citirala kar iz tvojega pisma:
1. Otroka nočem prikrajšati, da bi mami in očka živela narazen.

Ne spodbujam te apriorno k ločitvi, ampak ostajati skupaj zaradi take mentalitete je zagotovo narobe. Otrok potrebuje ljubezen – ne le do sebe, ampak tudi v vzorcih, v katerih živi in jih bo kopiral za svoje življenje. Če med mamo in očetom ljubezni, spoštovanja, iskrenosti, globine, pogovorov ni, mu dajeta kaj uborno popotnico za v življenje. Napačni vzorci so tisti, ki nam najpogosteje delajo “štalo” v odraslosti. In kje jih dobimo, kje se jih naučimo? To seveda ne pomeni, da smemo reči, eh, za vse so krivi naši starši, in ohranjati status quo. To pomeni, da se zavemo, da smo odrasli in da imamo kot taki pravico in dolžnost te vzorce na novo ovrednotiti, oceniti, popraviti, prekiniti, da ne bodo šli iz roda v rod, kot se dogaja že stoletja …

2. Ne vem, če se splača slediti mojim sanjam in pustiti vse to za sabo.

S to točko negiraš vse štiri točke USTREZNIH in pomembnih prioritet, ki sem jih naštela zgoraj!
Misliš, da si boš na smrtni postelji rekla, no, nisem sledila svojim sanjam, ker se ni splačalo, in tudi otroka sem naučila, naj jim ne sledi, kako fino. ???

Če ne slediš svojim sanjam (govorim o uresničljivih, realnih ciljih), zavračaš in spodkopavaš samo sebe.

3. Ker mogoče se bo najin odnos popravil, ko bomo šli na morje, ko bo več časa…mogoče bo videl, da gre zares, da družina razpada in šele potem priklonil v partnersko posvetovalnico

To, na primer, je nezreli obrambni mehanizem zanikanja/iluzioniranja. Vaš problem ni čas! Čas nikoli ni problem. Problem so prioritete. Te pa se same od sebe nikakor ne bodo spremenile. Tudi rastlina, ki umira od žeje, se ne bo popravila, če je ne boš redno zalivala in skrbela zanjo.

Pomemben prepad med vama vidim v tvojem stavku: Po njegovem nisva rabila pogovora, ker itak nisva nikoli imela problemov.

Ta stavek nosi sporočilo: pogovoriti se moramo samo takrat, ko/če imamo probleme.

To pa je seveda zares čisto narobe. Takega odnosa, za katerega se je vredno truditi, ne more biti brez pogovorov, ki presegajo vsakdanje “logistične” teme (kaj bo za kosilo, kdo gre po otroka, kam gremo na dopust). Tvoj mož je pri tem (žal) tipični predstavnik svojega spola, a to ne pomeni, da bo tak ostal za vedno. Je pa dejstvo: na tvoj klic, ukaz, prošnjo … se ne bo spremenil. Da tudi on vzpostavi svoj sistem ustreznih vrednot, bo potreboval sprožilec v sebi. To pomeni: nobenega smisla mu ne bi imelo groziti, da ga boš zapustila, če bi ga s tem hotela le prisiliti (dovolj prestrašiti), da bi pristal na terapijo. Če se odločiš, da je prišlo tako daleč, da ali gresta na terapijo ali pa narazen, potem mu to mirno povej. Videl in vedel bo, da resno misliš, da ne izigravaš drame, da bi ga v nekaj prisilila. In s tem obstaja možnost, da se zave vsaj tega, da bo nekaj treba spremeniti, če te noče izgubiti.

4. Čutim, da mi postaja prav vseeno. Kar naenkrat se ne želim več boriti za obstoj družine.

Apatija je znanilka depresije. Glede na stanje, ki ga opisuješ, nič presenetljivega; vsekakor pa pomemben znak, da je treba ukrepati.

Boriti za obstoj družine? SAMA se tako in tako ne moreš! V tem primeru bi se resnica glasila: čutim in se zavedam, da se sama ne morem boriti za obstoj družine. Predstavljaj si, da položiš dve karti drugo ob drugo (v piramido). Če boš natančna, če boš imela mirno roko, ti bo uspelo. Zdaj pa si predstavljaj, da skušaš ENO karto postaviti tako! Vidiš? Nemogoče!

5. Vedno sem si želela popolne družine.

Tudi to je iluzija. Popolna družina NE obstaja (razen v pocukranih filmih in knjigah – ki so seveda FIKCIJA). Tako kot ne obstaja popolni človek.

Naša “popolnost” je lahko kvečjemu v tem, da sprejemamo lastno in nepopolnost drugih!

6. Če bi ta trenutek šla narazen, bi se mi najbrž zlomilo srce.

Zakaj? Tu je odgovor zelo pomemben. Prej pišeš, da ti je že vseeno. Zdaj pa zlomljeno srce. Tu nekaj ne gre skupaj. Pišeš, da te spolno odklanja; da ne komunicirata; da ga nimaš rada; kako tu zraven paše zlomljeno srce? Znaš poiskati ta odgovor? V njem je že polovica rešitve zate.

7. Veliko preveč energije bi porabila z usklajevanjem varstva otroka.
8. Tašča bi skakala od veselja.

To dvoje lahko komentiram skupaj. Prej pišeš, da ti postaja vseeno. Vidiš, kako se spet ne ujema? Še bolj pomemben pa je pogled na ti dve točki zato, ker sta tipični napačni prioriteti. Zlasti zadnja! Vidiš, tu je nekaj, za kar bi ti moralo biti popolnoma vseeno – pa če tašča res skače od veselja ali pa toči cela vedra solz. Saj menda ne misliš preostanka življenja preživeti z njo?

In kako je mogoče, da bi z usklajevanjem varstva otroka porabila “veliko preveč energije”? Veliko preveč energije porabljaš za to, da ostajaš v tem odnosu in nič ne spremeniš. Spremembo namreč lahko dosežeš – ampak ne pri možu, temveč pri sebi. Začeti moraš pri sebi. Drugače to ne gre.

To je tako, kot če bi bila smrtno ranjena, pa bi rekla, ne bom poklicala rešilca, ker bi za tipkanje številke porabila veliko preveč energije. S tem ti želim ponazoriti, kaj je pomembno in kaj ni, oz. ti podati realno perspektivo na tvoje stanje. Otrok bo nekoč velik, toliko, da ne bo potreboval varstva … potem še večji … potem bo odrasel in (upajmo) šel na svoje … Si boš takrat lahko mirno rekla, da si ostala v nesrečnem odnosu zaradi lažjega varstva?

Velikokrat sem vprašala stare ljudi, ali zakonce, ki so zelo dolgo v vezi, v čem je recept. Večina mi je odgovorila, da moraš včasih kaj požreti. Mislim, da imajo prav, ali pa tudi ne.

To načelo je moralo delovati stoletja in več, zato da se je lahko ohranjal patriarhat ne glede na vse, kar so si privoščili moški. V osnovi niti ni tako napačno, če besedo “požreti” nadomestimo z mnogo pomembnejšo in “srečnejšo” besedo SPREJETI.
Požreti namreč pomeni zakopati vase. In to je totalno narobe. Vodi v zagrenjenost, zamero, odtujevanje – to v najboljšem primeru. V najslabšem pa v prepire, bolečo in umazano ločitev ali celo kaj hujšega (družinsko nasilje, umor …).
Sprejeti pa pomeni, da – čeprav ti nekaj ni všeč – zadevo sprejmeš, in to z razlogom, ki ti je znan (ne zaradi nekih splošnih floskul, da pač tako mora biti, da saj je drugim še hujše, da si morda preobčutljiva, da so moški pač taki itd.). Primer: z možem imata v petek zvečer nekaj ur časa. On bi rad šel na obisk, ti bi se raje pogovorila. Če je odnos sicer v redu, lahko tu dosežeš kompromis brez “požiranja”. On pove svoje razloge, zakaj obisk, ti pa svoje, zakaj pogovor. Pretehtata in se odločita. In če se odločita za obisk, veš, da to ne pomeni, da se je on pogovoru pač hotel izmuzniti, in da spet ni bilo po tvojem in da noče biti s tabo itd. – ampak da bosta to kmalu “nadoknadila”. In tako zaradi tega nisi jezna in ne kuhaš zamere in slabih občutkov.

To pa pomeni tudi, da mora za uspešen odnos tudi on sprejeti, da tebe vse to pekli in da čutiš, da potrebujeta pomoč. Iz tvojega pisma pa diha močan občutek, da te on na več področjih zavrača. Navajaš spolnost in odklonilnost do pogovorov ter do terapije. Verjetno tudi na drugih področjih ni nič drugače. In spet pomembno vprašanje: zakaj pristajaš na tak odnos, zakaj ostajaš v odnosu, v katerem si konstantno zavračana in spregledana? Kje si se naučila, da je to ljubezen, da je to v zakonu in družini normalno? In kako se tu zraven vklopi spet “zlomljeno srce”, če bi iz takega disfunkcionalnega odnosa izstopila?

Vztrajati z nekom, ki ga nimaš več rad? Ali oditi, poskusiti ponovno srečo drugje? Kje je ta meja, da greš?

Jaz bi rekla, da tam, ko ugotoviš, da ga nimaš več rada. Sama ne bi kar vrgla puške v koruzo, ampak bi najprej globoko pogledala vase: zakaj sem ga sploh imela rada, kako sem ga lahko imela tako zelo rada, zdaj ga pa nimam več? Kje so vzroki? Koga sem videla v njem, in zdaj ga ne vidim več? Kaj sem pričakovala od njega? Zakaj?

Če so odgovori jasni, bo jasno tudi, kaj storiti (če je ljubezen zares izginila). Če pa niso, je terapija pravi odgovor. Tudi če greš sama. Če bi se oba utapljala in bi vsakemu vrgli rešilni obroč, pa se ga on ne bi hotel oprijeti – ali to pomeni, da se ga tudi ti ne smeš, da moraš utoniti z njim?

Naj se sprijaznim in gledam na stvar pozitivno, saj bo bolje, se prepričujem v nekaj, česar ne čutim?

To NI pozitivno gledanje na stvar, ampak spet obrambni mehanizem zanikanja, samoslepljenja. Nekje v tebi je še vedno živ in prisoten tvoj občutek intuicije, tvoja vez s tvojim bistvom, in to je tisto, kar čutiš. Dokler boš delala v nasprotju s tem, kar čutiš, boš zavračala, negirala samo sebe in ostajala nezadovoljna. Racionalizacija, ego ti mešata štrene. Skušaj si pomagati s konkretnim primerom. Hčerko imaš. Kaj, če bi tvoja hči dobila partnerja, ob katerem bi bila nesrečna, obupana, postajala apatična? Kaj bi ji ti svetovala? Bi ji rekla “Saj bo bolje”?? In to tudi iskreno verjela?? Bi ji rekla: “Delaj v nasprotju s tem, kar občutiš?”

Otroci so naše ogledalo v vseh pogledih. To je le eden od njih, ki pa je lahko za tiste, ki smo (bili) pripravljeni sami sebe zavreči za druge, zelo koristen. Za otroke bi namreč naredili “vse” in jim želimo vse najboljše. Če svojemu otroku ne želiš življenja, kot ga živiš ti, je to torej odličen alarm, da je s tvojim življenjem nekaj “narobe” oz. da si nekje malo zašla.

Pozitiven pogled na vso stvar bi bil približno takle: Znašli smo se v godlji, ki pa je rešljiva. Če se partner ne bo hotel rešiti, se bom morala – in se zmorem – rešiti sama, s čimer bom tudi hčerki dala dobre vzorce.

In za konec – naslov tvoje teme je SRAM. S tem se vračam k svojemu uvodnemu vprašanju. Od kod sram, ker ne čutiš tako, kot bi “morala”? Kdo določa, kako “moramo” čutiti? Tvoj zapis mi daje misliti, da imaš težave s samopodobo in da je ta tvoj sram že tiste toksične vrste, ki pomembno (škodljivo) vpliva na tvoja življenjska načela, način življenja, sistem vrednot. Sram je strah, kaj bodo rekli drugi. Veš kaj? To, kaj bodo rekli drugi, je čisto nepomembno, saj ne živijo v tvojem telesu in nimajo tvoje duše. Pomembno je le, kaj čutiš, misliš O SEBI ti. In tu zna biti kar nekaj ostrih kamnov … Ampak ne nezdrobljivih!

Sram je orožje drugega, ki nas hoče z vzbujanjem sramu prisiliti, da opustimo neko (zanj, lahko pa tudi za družbo) nesprejemljivo vedenje. Tipičen primer tega je, kako otrokom vcepljamo, da je golota (in tudi spolnost oz. že to, da spol sploh imamo) nekaj sramotnega. Seveda je v naši družbi nesprejemljivo, da bi šel gol v službo, to pa še ne pomeni, da je golota sramotna. Ampak vcepiti majhnemu otroku občutek sramu je dokaj lahko, precej lažje kot zrelo (in večkrat) mu razložiti, kaj je kaj in kako je s temi stvarmi. Ko je seme sramu zasejano v otroku, ga lahko starši izkoriščajo za manipulacijo z drugimi stvarmi. Sram je zelo prikladno orožje! In silno škodljivo, saj ne mine sam od sebe, nasprotno, običajno se poglablja in se dokaj zlahka pretvori v toksični sram, ta pa je podlaga za vse vrste zasvojenosti in soodvisnosti.

Odrasla si in nobenega razloga ni več, da bi morala dopuščati, da te to orožje še vedno rani in ima pod kontrolo. Nasprotno: pomembno je, da ga izruvaš iz sebe. Življenje ti bo natrosilo še x situacij, v katerih bo lahko sram, če ga ohraniš v sebi, bujno cvetel in ti grenil usodo. Življenje ne bo nehalo biti to, kar je. Ti pa imaš moč, da prenehaš biti žrtev napačnih načel in neustreznih vzorcev, mehanizmov in orožij.

Vse dobro ti želim,
I.

Toplo pozdravljeni,

čutiti je vašo stisko, v kateri ste se znašli ob partnerju. Preprosto ne veste več, kam se obrniti in kako rešiti vso zadevo. Sprašujete se, ali je še sploh mogoče, da bi vi, čutili še kaj do njega, ali on do vas. Borili ste se za odnos, ga iskali, se poskušali pogovarjati z njim, upali, da bo našel prostor in čas za vaju, sedaj pa že počasi obupavate in se sprašujete, ali je to življenje, ki ga želite živeti. Ste to sploh vi, stari ste trideset let in v sebi vedno bolj sami in žalostni, ker vedno bolj spoznavate, da ga ne morete spremeniti. Potem se pojavi vprašanje, ali ostati zaradi otroka in kaj potem če ne? Res ima vsaka pot, ki jo izberete svoje posledice, vse prinese nekaj novega, v dobrem in slabem smislu. Vedno nekaj izgubimo in nekaj pridobimo. Vprašanje je le, ali ste vi pripravljeni izgubiti tisto, kar vaju še povezuje. Počasi torej postajate jezni in brez volje, nimate več moči boriti se, iskati, prositi pa vendar kot pravite, med vama je še nekaj, za kar bi se borili, za kar bi še ostali. Še je ta prostor, niste še obupali, zato iščete poti, pišete na ta forum, iščte način, da bi se vse skupaj med vama spremenilo.

Res obstaja način, ki je drugačen od tega, ki ga trenutno živita. Ta način zahteva vajino drugačno doživljanje sebe in drug drugega od znotraj. predvsem pa tudi drugače začuteno in doživeto notranje doživljanje partnerja. Najti morata način, da se ponovno odpreta drug na drugega in se znova povežeta, da se bosta ponovno počutila varno in toplo. Iskreno verjamem, da si oba zelo globoko želita drugačnega odnosa, drugačnega odziva. Velikokrat je za ta drugačen odziv potrebno poiskati terapevta, ki vaju usmerja in vodi skozi proces do ponovnega stika. Stik je sočutje, ki ga najdeš v sebi, ko razumeš in iskreno čutiš, kar čuti in doživlja partner, to pa je ravno to, kar si vidva oba zelo, zelo globoko želita. Biti začutena in slišana od partnerja, biti vidna in pomembna v očeh drugega. Imeti ponovno občutek, da mu/ji je ponovno mar zate. Ljubezen ni nič drugega kot iskrena predanost in naklonjenost. Tako malo je potrebno, da najdemo bližino in tako trmasto je nočemo najti ali dati drugemu.

Poskušajte ga danes neobvezno, brez pričakovanj in obsojanja objeti, pobožajte ga po roki in mu poglejte v oči, povejte mu, da vam je mar kar čuti in da veste kako globoko ga je stah, da sta se izgubila. Vse kar čutite vi, čuti tudi on. le drugače izraža. Ker ga je strah, beži v svoj svet, se zapira vase, ker misli, da ni varno drezati v to kar čuti, saj bi s tem poslabšal stvari. Vi pa ste ženska, drezate in drezate, da bi prišli do konca in prav je tako, le način morate spremeniti, držo, odnos, s katerim to počnete. Ženska ste, kar pomeni, da imate v sebi neverjetno moč vplivati na ta odnos, ga spremeniti in voditi v drugo smer, le zaupati si morate. Ni potrebno da obupavate in ste nesrečni, ko boste resnično, iskreno vedeli, kaj hočete, vam bo vaš moški brez besed sledil. Predvsem vi se morate umiriti v sebi in v sebi začeti živeti žensko, močno, samostojno, mirno in toplo. Vse to ste vi in če boste prijeli za krmilo v tem odnosu na zrel način, se bo med vama vse spremenilo. Verjemite mi, tudi on hrepeni, čuti, si želi, išče, se boji. Sprašuje se ali je smiselno in kaj je naredil narobe, da ga nimate več radi in verjemite, v svojem svetu vidi, da se trudi za vas, vi pa niste nikoli zadovoljni. To je moški, ki v svojem svetu tišine premleva in išče odgovore, kako bi osrečil svojo žensko. Ko boste resnično iskreno iz sebe začutili ta njegov svet, bo resnično iskreno vaš. To je povezanost od znotraj, ko si lahko tiho drug ob drugem in kljub temu si miren v sebi ter ti je v tej tišini prijetno in lepo. To je odnos, kjer je bližina.

Vse dobro vam želim in srečno.

Zahvaljujem se za oba odgovora, Gospa Sabina: hvala, ter Ilonina: hvala!

Ilonina, vi pa, mislim, da ste me prebrali v dno duše. Par dni nazaj sem sem prebrala vašo objavo, kar ste napisali mi je seglo globoko in tudi dalo ogromno za misliti. Vsak vaš stavek sem premlela in imate zelo prav. Ogromno bom še morala delati na sebi, če bom lahko pomagala obema. Moj partner je takšne narave, da mu je vse ok, pa tudi če bi gorela hiša, se mi ne bi nikamor mudilo, dokler ne bi jaz rekla: greva ven. On tipičen kolerik in jaz tipičen sangvinik. Skratka, on ne rabi pomoči, njegova karta stoji – rabim jo jaz, ker podira se samo moja stran kart. In če hočeva obdržati zvezo, morava popraviti mojo stran.

Veliko sem razmišljala tudi o tem, kako bi bilo, če bi šla zares narazen. Mislim, da se ne bi v redu počutila. Najbrž zaradi tega, ker ga imam v srcu nekje še vedno rada, samo najbrž da se mi je sprožil en odpor do njega, ker vsa prenehala gradit na odnosu, ko si nisva vzela časa, ko sva reševala druge probleme, jaz sem čustva vsak dan tlačila vase, nisem mu povedala, kaj hočem, ker sem želela, da to sam spozna, in da je stvar samoumevna…najbrž zato, ker če nekomu rečeš poljubi me, potem to ni več isto, to je poljub iz ukaza in ne iz ljubezni. Skratka, vse to sem tlačila vase, ker sem vedno imela občutek, da tega ne želi početi, ker je utrujen ali nima časa, to pa se je ves čas nabiralo v meni, dokler se ni zgodil odpor. Ko sedaj gledam nazaj, ti problemi kot sem jih na začetku najine zveze že poznala in jih skušala rešiti, so sedaj zrastli v velike. Upam si tudi reči, da sem imela prej, ko sem bila samska, veliko močnejšo intuicijo, kakor jo imam sedaj. Prenehala sem delati na sebi, ker enostavno nimam časa. Zaradi tega se je to zgodilo.

In še drugi razlog, zakaj se mi bi trgalo srce, če bi šla narazen: v mojem svetu je tista, ki se loči od moža žalostna, depresivna in osamljena. V času zakona in otrok, pomanjkanja časa je že izgubila prijateljice. Vsako, ki jo poznam, je po razvezi žalostna, in še nekaj let po tem. Skrbništvo dobi mama, in ima to prednost da je večinoma časa z otroci. Najprej je veliko negativizma, kdo bo imel otroke in kdaj. Lepo je imeti skrbništvo, ampak otroci so naporni. Moški ta čas svojo žalost utopi v žuriranju, z zabavami, spoznava nove ljudi in žalost nekako zamakne. Žalostni postanejo šele z velikim zamikom. Ja in potem otroci odrastejo, ampak tako daleč še ne vidim, potem najbrž postanejo srečne. Srečne s svojim življenjem in s svojo podobo.
Še tretji razlog je ta, da sem si vedno, že kot majhna punčka želela srečne družine, v kateri sta oče, mama, dva otroka. Nikoli nisem sanjarila o čem drugem. Sanje so mi padle v vodo že, ko sem videla, da je popolna družina samo v pravljici. Ko gledam okoli sebe, se mi vse družine zdijo srečne, ko gredo skupaj na nedeljski izlet. Tako mi pač delujejo na zunaj. Kako imajo doma, tega ne vidim in zato jih idealiziram.

Sram: Vse pomembne osebe v mojem življenju so od poroke še vedno skupaj. Ugotavljam, od kje potem definiram negativna čustva kot nekaj slabega. Od tukaj mislim, da izhaja moj sram: on jo ima tako rad, ona pa njega ne, poglej ga sedaj reveža, kako je žalosten. Naj ga ima torej rada, pa bosta oba srečna.
Pa smo spet pri tem, kaj bodo drugi rekli. Tukaj ste mi odprli oči, res je da me ne sme biti sram, kako čutim in kaj bodo drugi rekli. Ker mislim, da se zaradi tega obremenjujem že vse živlenje.

Ilonina, čaka me veliko dela na sebi. Iz srca sem vam hvaležna za sporočilo, ki ste ga napisali sredi noči. Če poveste na ZS kdo ste, se vam bi zares želela zahvaliti in vam nekaj poslati po pošti.

Draga Gretka,

vesela sem, če moje besede lahko kdaj prižgejo vsaj eno lučko. Ničesar ne pričakujem, in tudi sama se še vedno učim. Ta forum mi je dal ogromno vpogleda v človeško, predvsem žensko dušo, mentaliteto itd., veliko odgovorov na vprašanja, s katerimi sem se ubadala vse svoje odraslo življenje … Sicer je vse skupaj bolj žalostna slika, ampak če veš, KAJ, potem lahko vsaj začneš razmišljati tudi, KAKO. Najhujše je neznanje, najhujši je ZAKAJ brez odgovora.

Če se boš res lotila dela na sebi, boš čez čas, morda čez pol leta, morda celo prej – ali pa pozneje, tu ni nekih pravil, razmišljala drugače in se boš zavedla, da je tole, citiram:

Skratka, on ne rabi pomoči, njegova karta stoji – rabim jo jaz, ker podira se samo moja stran kart. In če hočeva obdržati zvezo, morava popraviti mojo stran.

popolnoma nerealno, da ne posameznik, še toliko manj pa odnos ne funkcionira na tak način. Ko že tako rada gledaš ven namesto noter (vase), si gotovo že slišala ljudski rek, da “sta za prepir /ali npr. ločitev/ vedno kriva dva”? Jaz sicer ne pristajam na besedo “kriv/-a”, pač pa na besedo “odgovoren/-na”. Partnerski odnos, v katerem bi imel težave samo en partner, preprosto ne obstaja – ker če je res tako, potem se odnos prekine, ga ni več. S tem ne pravim, da bi se po enem hudem prepiru kar razšla. :)) Ampak, na primer, “težave ima samo mož: pije in me vara. Že leta in leta! Ampak JAZ pa nimam težav. Samo on se mora spremeniti, pa bo vse kot v pravljici.” – To je ena najhujših iluzij. Porojena iz globokega nepoznavanja samega sebe, narave človeških odnosov in še marsičesa. – Če jaz NE BI imela težav, že kmalu tudi takega “težavnega” moža ne bi imela. Tako je to. Prvič, recimo, odpustiš. Drugič, zelo pogojno, poveš: to je zadnjič. Tretjič /če ne že drugič/ pa IZSTOPIŠ iz takega “odnosa”. Ja, malo jih je, ki to zmorejo, bojim se, da je mnogo več tistih, ki raje živijo v iluzijah in so do smrti nesrečni/-e.

Razmišljam – si mogoče to mislila v sarkastičnem smislu? Težko je ugotoviti. Ampak takoj ko nekdo reče “samo jaz sem kriv/-a” ali pa “samo on/-a je kriv/-a”, je jasno, da je tu kup težav na obeh straneh.

Čaka te dolga pot, a če ji boš sledila, sem prepričana, da bo cilj odtehtal vse, predvsem pa: trajen bo, nihče ti ga ne bo mogel več vzeti. Ko boš dojela, kako dragocena je tvoja duša, ampak zares dojela; ko ti bodo prioritete zares jasne – ti bo vseeno, kaj si o tebi misli ves svet okoli tebe. Iz sveta okoli sebe si boš vzela LEPOTO (in to brezplačno). GRDOTO boš zlahka pustila zunaj.

Pot, po kateri boš stopala in po kateri nas stopa vse več, vodi, verjamem, v lepši svet. V svet, kjer bo več razumevanja, empatije, predvsem pa več iskrenosti – najprej do samega sebe, nato še do drugih. Da pridemo do tja, pa bodo morali še mnogi “bogovi pasti na glavo”. Nekateri so že (npr. da je živeti na koruzi greh, da ženska ne sme imeti službe, kaj šele kariere, da moramo imeti toliko otrok, kolikor jih bo “bog dal” /kakšna nesramna obtožba boga, če smo že pri tem! :)) …), mnogi pa se še vztrajno držijo. Pravzaprav jih držimo mi, mi jim z lastno “srčno krvjo” in čustveno energijo omogočamo nadaljnje pustošenje. In dokler se jim (u)klanjamo, se odmikamo sami od sebe.

Dodala bi le še to: ko se primerjamo z drugimi, počnemo zelo škodljivo, nesmiselno, pravzaprav že absurdno stvar. In to zaradi neizpodbitnega dejstva, da nikoli ne poznamo – in nikakor ne moremo poznati – njihove cele zgodbe! Vidimo to, kar hočemo videti, oz. to, kar oni hočejo (ali se trudijo) pokazati. In to je maska, kulisa, film, vse, samo (cela) resnica ne! To spoznavaš – tako vsaj pišeš – tudi sama. Nasesti temu je isto, kot če bi po ogledu Harryja Potterja vzela metlo in mislila, da boš poletela na njej! Zanimivo – tega zelo verjetno velika večina ne bi storila, medtem ko filme, ki nam jih predvajajo ljudje okoli nas, jemljemo za sveto resnico. Kruta ironija!

Praviš, da so vse pomembne osebe v tvojem življenju še vedno poročene. Že mogoče; ampak kaj pa cela slika? Ne moreš je poznati. Ne veš, kakšna je CENA te “še vedno poročenosti”. Ko se odpreš svetu, ko greš na terapijo ali na terapevtsko ali podporno skupino, kmalu v svoje veliko olajšanje ugotoviš, da nikakor nisi “edina” taka na svetu, da je takih cel kup (in vsak je mislil, da je samo on tako “zavožen”), in tudi veliko bolje razumeš sebe in svet okoli sebe. Če bi bilo to, kar vidimo, resnica in vsa resnica, Titanik ne bi potonil! Najmanj dve tretjini sta očesu skriti. In to tisti dve tretjini, ki sta bistveni. Ko se enkrat zaveš, da obstajata, da za slikami, ki jih vidi tvoje oko, obstajajo dolge zgodbe, ki jih ne poznaš in katerih mnogih si zagotovo ne bi želela doživljati – takrat dojameš, da moraš poskrbeti zase, za svojo zgodbo, ne pa za sliko, ki bi jo rada nudila drugim, ostali dve tretjini pa strti, razkosani, zagnojeni skrivala v sebi. Zavidati ljudem popolno (karkoli – službo, družino, partnerja, starše …) je tako kot zavidati ljudem, da imajo krila in lahko letijo. Nerealno, nesmiselno, v osnovi absurdno.

Srečno!

Strinjam se z vsem, kar je napisala Ilonina.

Zato, spoštovana Gretka, bi pokomentirala samo vaše zadnje sporočilo. Čutim, da še vedno krivite sebe, ker niste bili sposobni sami poskrbeti za to, da bi imeli idealen zakon, idealno družino in popolnega moža.

Skratka, on ne rabi pomoči, njegova karta stoji – rabim jo jaz, ker podira se samo moja stran kart. In če hočeva obdržati zvezo, morava popraviti mojo stran.

To v zvezi ni možno – nikoli ampak res nikoli ni kriva samo ena stran. Nikoli ni samo ena stran tista, ki jo je treba popraviti (kakšen grozen izraz – da vas je treba popraviti!). Če povem to na enak način kot Ilonina – ena karta sama ne more stati pokonci. Ali stojita obe, ali nobena.

jaz sem čustva vsak dan tlačila vase, nisem mu povedala, kaj hočem, ker sem želela, da to sam spozna, in da je stvar samoumevna…najbrž zato, ker če nekomu rečeš poljubi me, potem to ni več isto, to je poljub iz ukaza in ne iz ljubezni.

Torej po vašem sklepanju je ljubezen resnična samo takrat, kjer partner intuitivno ugane kaj želimo, in nam to da? Hm, potem bi bilo ljubezni zelo malo. Ali ni večji pokazatelj ljubezni to, da partnerju povemo, česa si želimo, in nam zato to da – ker ve, da nas bo s tem osrečil? Ali ni škoda zapravljati časa in čakati, da partner končno ugane, da si želimo poljuba? Da potrebujemo objem? Da potrebujemo njegovo pomoč pri pospravljanju kuhinje? Morda pa bi vas rad osrečil, pa sam ne najde načina in si želi, da bi mu vendarle jasno in glasno povedali, kaj bi radi, kaj potrebujete.

In še drugi razlog, zakaj se mi bi trgalo srce, če bi šla narazen: v mojem svetu je tista, ki se loči od moža žalostna, depresivna in osamljena. V času zakona in otrok, pomanjkanja časa je že izgubila prijateljice. Vsako, ki jo poznam, je po razvezi žalostna, in še nekaj let po tem.

To je njihov svet in njihova zgodba – ni nujno, da bi bila vaša enaka. In, konec koncev – tudi če bi bilo tako, je bolje biti nesrečen dve leti po razvezi ali ostati skupaj in biti nesrečen do smrti?

Še tretji razlog je ta, da sem si vedno, že kot majhna punčka želela srečne družine, v kateri sta oče, mama, dva otroka. Nikoli nisem sanjarila o čem drugem. Sanje so mi padle v vodo že, ko sem videla, da je popolna družina samo v pravljici. Ko gledam okoli sebe, se mi vse družine zdijo srečne, ko gredo skupaj na nedeljski izlet. Tako mi pač delujejo na zunaj. Kako imajo doma, tega ne vidim in zato jih idealiziram.

Kruto morda, ampak prej ko se boste nehali oklepati te ideje o idealni družini (za katero ste že sami ugotovili, da ne obstaja nikjer in da jo idealizirate), bolje bo.

In če dodam na koncu – kdo ve kako ‘neidealne’ so tudi vse tiste družine, ki si jih jemljete za zgled in pred katerimi vas je sram, ker so oni še vedno skupaj in vas bodo sodili, če boste odšli iz zveze. Morda pa kakšen mož ali kakšna žena od teh vaših srečnih družin potihoma že leta razmišlja, da bi vložila razvezo. Pa si ne upa, ker razmišljajo, da kaj boste pa vi rekli …

Življenje živite zase in ne za druge, na koncu vas ne bo čakala prav nobena nagrada, ker ste se podrejali in prilagajali mnenju in ocenam drugih. Seveda s tem ne mislim reči, da morate biti kruti in sebični, vendar – vi in samo vi nosite posledice vaših odločitev in ne tisti, ki vas od daleč ocenjujejo.

V življenju že tako nosimo ogromno bremen, med katerimi je največje breme odgovornost za sprejemanje posledic lastnih odločitev. Breme tega, kaj si o nas mislijo drugih, pa je povsem odveč.