Zanima me ali mora spremljevalka otroka s CP na športnih dnevih nositi in kaj storiti če starši ne želijo, da otrok opravi krajšo pot z drugim razredom.Hvala za odgovore

Spoštovani,

lahko odgovorim le splošno, ker ne poznam ne otroka, ne družine in ne konkretne situacije. Mislim, da je opis dela in nalog spremljevalca dostopen vsem vpletenim (vsaj upam) in ta, ter individualni načrt otroka, naj bi bila osnova za vključevanje otroka v šolske aktivnosti.

Dvigovanje in prenašanje otroka je del obveznosti spremljevalca (eden izmed pogojev zaposlitve je ustrezna fizična sposobnost), toda glede na otrokove potrebe in ne glede na želje staršev.

Ker ne poznam podrobnosti, lahko le ugibam, kje so se stvari zapletle. Predvidevam, da otrok hodi in ni na vozičku in če hodi, verjetno zmore del poti. Druga možnost je občasna uporaba vozička ali drugega prevoza za tako aktivnost, če gre za večji napor od običajnega. Ne razumem situacije, ko nekdo hodi, pa čeprav težko ali s pripomočki in želje, da ne sme hoditi. V takem primeru verjetno obstaja kakšna utemeljitev s strani zdravnika.

Seveda pa se mi zdi najslabša izbira otrokovo neudeleževanje takih aktivnosti, kajto s tem je še dodatno izključen iz razreda in od druženja z vrstniki.

Še enkrat le ugibam, a menim, da bi s primernim dogovarjanjem s starši in šolsko organizacijo prilagajanja temu otroku v okviru izvedbe športnega dne, lahko zagotovili otrokovo sodelovanje v okviru njegovih sposobnosti in delovnih obveznosti spremljevalca.

Pomembno je slediti cilj – to je otrokova maksimalna vključenost in normalizacija – temu pa naj sledijo tako starši kot šola ter njihovi pomisleki in pričakovanja.

Lep pozdrav. Marija Božič

Kako pa naj spremljevalec deluje, ko izgleda, da ne starši ne otrok ne želijo, da bi le-ta prisostvoval pri aktivnostih razreda? Verjamem, da je organizacijsko marsikaj naporno, a vendar bi se mi zdelo smotrno, da je otrok vsaj deloma vključen v razredno dogajanje.

Popolnoma se strinjam z Vami glede smiselnosti vključevanja otroka v vse šolske dejavnosti. Cilj šolanja ni le pridobivanje teoretičnega znanja, ampak predvsem tudi socialne izkušnje ter učenje za življenje kot tako. Šele v tem primeru lahko govorimo o inkluzivnem izobraževanju.
Ne vem, kaj je vzrok, da otrok in celo starši tako vključevanje odklanjajo. Verjetno jih je več, a vedno me preseneča kako otrok in starši skrbijo drug za drugega, ker mislijo, da oni drugi nekaj ne želi. In tu je strah pred neuspehom, tehničnimi težavam, pa še vse preveč je strokovnjakov, ki menijo, da otroci s PP ne zmorejo in podpirajo neaktivnost in mogoče celo razvajenost ter izgovarjanje na invalidnost. Temu žal rečemo invalidski vzorci in ne sledi normalizaciji, ki naj bi bila pomemben cilj vključevanja v redne programe. Zaradi več zadržkov je smiselno le-te odpravljati počasi in po korakih.
Otroci običajno želijo biti s sovrstniki tudi izven učilnice in mogoče je lahko povabilo ter sodelovanje sošolcev sprožilec notranje motivacije v otroku. Starši pa običajno želijo otroka videti srečnega in bodo podprli vse, kar naredi otroka veselega. Tu imajo velik vpliv učitelji, če tako razmišljanje sprejmejo in vsi skupaj spodbujate tako otroke kot starše. Pa mogoče je sodelovanje pri kaki športni dejavnosti, kjer bi imel otrok neko zanimivo vlogo (tudi, če sam fizično ne more izvajati aktivnosti) lahko “korenček”. Seveda je pred tem potrebno veliko neposrednega pogovora z otrokom in spoznavanja njegovih interesov, želja.

Upam, da bodo tako starši kot otrok prepoznali, kako srečo imajo, če ste kot spremljevalka pripravljeni delati še kaj drugega kot le tisto, kar je obvezno. upam, da boste s potrpežljivostjo uspeli vzbuditi tudi v drugih pravi smisel integracije.

Srečno. Marija

Vključevanje otroka s posebnimi potrebami v vrtec ali šolo zahteva tudi prilagoditev programa in posameznih aktivnosti otrokovim zmožnostim, kar naj bi opredeljeval tudi otrokov individualni načrt. Vse to zadeva vrtec ali šolo in ni domena staršev, ki pa so seveda z vsem seznanjeni. Ne vem zakaj bi morala spremljevalka otroka nositi, če se lahko vsaj del programa športnega dne organizira tako, da gibalno oviran otrok lahko sodeluje tudi, če nima vozička. In seveda je lahko narejena tudi krajša pot in prilagojena organizacija tako, da je otrok z vrstniki v tistem delu, ki je najbolj zanimiv (npr.: ob zakljućku). Spremljevalci niso služabniki in zaposlovalec mora upoštevati tudi varnost pri delu zaposlenih in prenašanje večje teže zna biti problem. Če pa ima otrok voziček, se prav tako lahko nekaj dejavnosti prilagodi. Čemu pa se ne bi ostali otroci kdaj za spremembo preizkusili v istih dejavnostih sede ali pa izkusili vožnjo z vozičkom ali pa spoznali prilagojeno balinanje, ali pa …. prilagojenih aktivnosti je še veliko, le malo poznavanja področja, ustvarjalnosti in interesa za spoznavanje drugačnosti ter razumevanja smisla inkluzije je potrebno.
Vedno me preseneča, da je, ob isti zakonodaji in podobnih težavah otrok, ponekod možno vse narediti, drugod pa nič.

Veliko takih in podobnih vprašanj razrešujemo na vsakoletnih izobraževanjih Zveze Sonček za spremljevalce, vzgojitelje ter pedagoške delavce in vabim Vas na te seminarje.

Lep pozdrav. Marija

Spremljevalec mora otroka nositi, če otrok ne more hoditi in ni mogoč prevoz z invalidskim vozičkom – npr. zaradi arhitektonskih ovir… Starši se pa v pouk nimajo kaj vmešavati.