Sprejemanje drugačnosti
Pozdravljeni!
Pesti me problem, težava, ki je zadnje čase ne morem več zaobiti in zato razmišljam celo o razhodu. Skupaj sva 7 let, oba stara 35 let, brez otrok, brez poroke. To me je začelo zadnje čase motiti. Seveda, biološka ura tiktaka vse glasneje, želela bi si otroka z njim, ampak on še kar ne čuti potrebe. Skrbi ga finančna stiska (živiva v najemniškem stanovanju), jst brez redne službe, samo nekaj flikam, toliko da je, sicer z izobrazbo, on pa tudi na minimalki. Ampak lačna nisva, se da. Tudi zveza je prišla na popolnoma mrtvo točko – intimna nisva že 2 meseca, razlog pa tiči predvsem v njegovi čustveni odsotnosti, invalidnosti. Od vedno sem čutila, da to ne bo ok, ampak sem vedno optimistično upala na boljše. Moj partner ne zna izražati čustev – poljubov skoraj ni bilo, objemov, stiskov, božanj tudi ne. Ko mu to omenim, se vedno izgovori, češ da sej mi naredi to, naredi ono, kot da je to primerljivo s tem. Skratka, vedno bolj se počutim neljubljeno (čeprav globoko v sebi vem, da ni tako), zaradi tega mi ni do seksa, moj libido je na ničli. Za zagon zadeve potrebujem malo emocionalne predigre, da si ga lahko zaželim, da me “zapali”. Držanje za roke se mu zdi nepotrebno, brezveze, balast, ki ga drugi uporabljajo, da se kažejo v javnosti. Poprej je bilo med nama kar živahno, a verjetno zato, ker sem svoja pričakovanja, želje prilagodila njegovim. Sedaj tega nočem več delati. Z zavistjo gledam druge, kako si izkazujejo ljubezen, tega sama ne poznam. Skušala sem razumeti, ko sem spoznala njegovo družino, predvsem mamo, mi je bilo jasno vse – dejanja, ki jih drug drugemi delajo, sama po sebi izražajo ljubezen in ne ljubkovanje, besede, objemi.
Prosim, pomagajte, je sploh kje rešitev? Ali naj to zvezo končam? Imam ga rada, vendar se tudi to zadnje čase ohlaja, ker sem čustveno popolnoma sestradana.
Spoštovana Animax,
sedem let je obdobje, v katerem partnerja in odnos z njim res že dodobra spoznaš. Da drugega človeka ne moremo spreminjati, veste. Saj tudi sebe ne moremo – lahko pa spreminjamo svoje vedenje. A poskusili ste tudi s tem in ugotovili, da dolgoročno ne boste zdržali. Če partner ljubezen izraža z dejanji, vi pa z besedami, ne govorita skupnega jezika. Lahko pa se naučita jezika drug drugega ali pa izumita nov skupni jezik – a za to sta potrebni učljivost in empatija obeh.
Tiktakanje biološke ure je morda priložnost, da se ustavite in razmislite, kakšno družino si želite (in materialna gotovost, v čemer se strinjam z vašim partnerjem, tu ni zanemarljiva postavka, kajti otroku je treba nuditi še kaj drugega, ne le to, da ni lačen), gotovo pa ne sme biti prisila, zaradi katere bi se spustili v milo rečeno tvegan podvig. Če čustvene podpore ne čutite zdaj, jo boste toliko manj takrat, ko jo boste potrebovali še veliko bolj – z dojenčkom, materialno odvisni od partnerja in potrebni njegovega čustvenega sodelovanja. Zakaj bi si želeli ustvariti nesrečno družino? Koliko bo star otrok, ko bo poklicno, socialno, finančno, čustveno samostojen? Ali ste pripravljeni čustveno in seksualno stradati še nadaljnjih dvajset let in otroku dajati zgled matere, ki je nezadovoljna in nesrečna? Seveda se lahko razideta in si poiščete drugega partnerja, a zakaj bi že v startu morali računati na to, da z otrokovim očetom ne boste zdržali in boste iskali boljšega, ki bo otroku kar se da dober očim? Zakaj vpregati voz pred konja?
Grozna vprašanja. In vendar potrebna, če ste pripravljeni kaj ukreniti. Glede na omenjeno učljivost – če jo premoreta, se skupaj pridružita kaki skupini za pare (marsikaj lahko najdete za zelo simbolične stroške) in začnita delati na odnosu. Ta investicija se vama bo splačala kot nobena druga – v nekaj mesecih bosta prav dobro vedela, kje sta. Osvobodite se notranje prisile in zaživite, pri tem pa modro uporabite vso pomoč, ki jo lahko dobite. Tega ste vredni, tega je vredno vaše partnerstvo in najmanj tega je vreden otrok, ki si ga želite.
Imam podobno izkušnjo oz.podobnega partnerja… Pametnega nasveta ti ne znam dat, ker se tudi sama še vedno ubadam s tem. Samo toliko, da boš vedela, da tvoj ni edini, ki ima probleme z izražanjem ljubezni z dotiki in nežnostmi… Ker tudi jaz nikjer na forumih nisem zasledila, da bi kdo imel podobne težave.
Menim sicer, da bi bila tukaj rešitev nekakšen kompromis: on bi se moral navadit, da izkazuje malo več nežnosti, čeprav to ni njegov način izkazovanja ljubezni, ampak bi moral narediti to zato, ker te ima rad in ker tebi to veliko pomeni. To pomeni, da hočeš, da spremeni svoje vedenje in ne, da hočeš spreminjat človeka, ker se tega ne da. In obratno, ti se navadiš na malo manj teh nežnosti in si pozorna na druge načine izkazovanja ljubezni z njegove strani.
Ampak … to je moja “teorija” … pri nama še vedno ne deluje … ker je kljub temu, da imaš človeka rad, zelo težko narest nekaj, česar nisi bil nikoli navajen …
Obema, tako avtorici kot Objemu” bom postavila samo eno vprašanje. Je bilo tako tudi na začetku? Ali vama tudi na začetku nista izkazovala nežnosti, vaju objela, poljubila? Si tudi takrat tega nista želela? Če je tako, potem sta vedeli v kaj se spuščata, oz. bi naj vedeli. V kolikor se je njuno obnašanje z leti spremenilo, potem se vprašajta kakšen je sicer odnos. Je odnos spoštljiv, intimen, ali pa živite drug mimo drugega, vsak svoje življenje?
Pri nama je bilo na začetku vse ok. Da bova imela s tem probleme sem ugotovila šele, ko sva začela skupaj živeti. Seveda, prej mu ni bilo odveč kazati nežnosti tisti 2 uri na dan, ko sva se videla, zdaj ko živiva skupaj, mu je pa to postalo nekako odveč. To je res skoraj edini problem, ki se ponavlja skoz in skoz, drugače se imava skupaj čist lepo. Ampak žal, smo pač ljudje, ki nam to pomeni malo več in ljudje, ki imajo z dotiki očitno neke podzavestne probleme. Moj recimo ne mara, da ga pobožam po glavi, da mu dam glasen ali moker poljubček, da ga več kot 2 sekundi objemam, ko skupaj leživa npr.na kavču, me mal poboža, tko 1 sekundo, potem ima pa tega dovolj… Jst pa ne. Jst si pa želim, da bi me stisnil k sebi in me držal v svojem objemu, želim si glasnih in mokrih poljubov, ne pa sam takih “prijateljskih”, men je samoumevno da ga božam, ko leživa skupaj, men je izraz ljubezni in skrbi za drugega če ga pobožam po glavi in jst bi si tud želela, da bi me čohal po laseh npr. In včasih prav ne vem, ali sem čudna jaz ali on 🙂 Verjamem, da si mogoče želim malo več tega kot druge ženske, prepričana pa sem, da ima tudi on očitno neke probleme s temi nežnostmi.
Sicer pa naj se oglasi še avtorica te teme…