Zdravo!

Zanimajo me vaše izkušnje s spoznavanjem preko spleta! Mislite, da so opisi v profilih dokaj realni ali precej zavajajoči? Jaz žal mislim, da si ljudje ustvarimo čisto napačno mneje o virtualnem sogovorniku. Problem vidim predvsem v tem, da si o popolnem neznancu že v napren izoblikujemo neko mnenje in to na podlagi nekaj stavkov iz opisa oz. njegovega lastnega dojemanja samega sebe. To subjektivno dojemanje je normalno kot noč in dan drugačno od objektivnega. Torej, ustvaris si že na samem začetku neko mnenje o popolnem neznancu in se s to predstavo tudi dobiš s to osebo. Če imaš srečo in na zmenek v živo pride saj priblizno taka oseba, kot je na profilni sliki, potem nasedeš kot kit v plitki vodi!! Z že v naprej oblikovanim mnenjem in vizualno simpatijo, si pripravljen na katastrofo! Tako si ustvariš neko namišljeno osebo, ki pa, v resnici nima povezave z realo! In si na koncu čestitaš za slabo presojo! Za nagrado prejmeš zlomljeno srce…Sej vem da je v današnjih cajtih zelo teško spoznat partnerja drugje kot na netu…A me zanimajo vaše izkušnje in razmišljanja na to temo.

Včasih osebo bolje spoznaš preko spleta, če se pogovarjaš dlje časa, ker ti tudi lažje zaupa, ozrima se pogovarja in odpre. Vsaj takšne so moje izkušnje… Veliko je pa tudi na tebi, kako dober si pri prepoznavanju osebe, kakšen karakter ima, ker se da veliko ugotoviti tudi iz pisanja pa čeprav ne pride do osebnega stika v živo.

Spoznavanje preko spleta ima svoje dobre in slabe strani. Po eni strani ne gledaš človeka in ne vidiš oči, gest in obnašanja, zato ti lahko laže kot pes teče. Po drugi strani pa lahko spoznaš krasno osebo, ki je sicer ne bi.

Moje izkušnje spoznavanj ljudi preko spleta so v glavnem zelo pozitivne. Enega izmed svojih dveh najboljših prijateljev sem spoznal na skupnem srečanju ljudi s spletne klepetalnice pred 15 leti. Imel sem tudi nekaj kratkotrajnih zvez, je pa že dolgo časa nazaj. Že več kot 10 let ne spremljam te scene.

Zato je tvoj del odgovornosti ta, da si pri spoznavanju ljudi preko spleta ne delaš predstav, kakšna je oseba na drugi strani. To vzemi bolj za zabavo, ničesar ne pričakuj in kdove, lahko boš šele takrat pozitivno presenečena. Seveda pa mora človek izkusiti tovrstni način spoznavanja, da bi lahko prišel do teh spoznanj in ugotovitev. Ko sem pred 10. leti, pri svojih 19. letih prvič poskusil spoznati dekle na nekonvencionalni način, je prvi teden bilo zame kot v nebesih. Potem me je pa realnost lopnila po glavi, sem izvedel določene stvari za katere sem mislil, da bodo (njej) samoumevne. Prvič: spoznal sem, na kaj moram biti pozoren pri takem načinu spoznavanja in kaj je treba preveriti takoj na začetku in drugič, rabil sem kar nekaj časa da sem spoznal, da ni s tem načinom spoznavanja čisto nič narobe. Slednje je pa povezano s spoznavanjem samega sebe. Če se še vrnem k “lopnila po glavi”, gre za to da sem moral odrasti v glavi in se ne bati pogledati resnici v oči, iti preko sebe in spoznati, da druge prav nič ne briga na kakšen način nekdo spoznava ljudi. Če ne drugega, je to bila zame velika priložnost za osebnostno rast.

Nekoč mi je to bil zelo zanimiv način spoznavanja novih ljudi. Danes vse manj in manj, v bistvu ga že skoraj sovražim.
Nimam nobene izkušnje, da bi oseba ne bila to kar je na sliki, ko sva se videla v živo. Vse ostalo, če je (kemija) pa tako lahko vidiš šele takrat, ko nekoga v živo spoznaš. Preko tipkovnice pač to žal ne gre.

Moj največji problem pri tovrstnem spoznavanju je ta, da tisti ljudje s katerimi se pri tipkanju zelo ujamemo in smo na isti valovni dolžini, se ne želijo srečat v živo. Ko pride tako daleč in dam pobudo, se izmikajo, polno je povsem trapastih izgovorov, ki ne pijejo vode. To mi je res popolnoma mimo, ker mi ni jasno, kaj za vraga sploh počnejo tam na portalih, če se v živo nočejo dobiti!?

Mogoče je tvoj problem drugje. In to je, da ti morda zelo hitro nekoga začutiš, medtem ko oseba na drugi strani za to potrebuje več časa. Tu je pač potrebno malo skompenzirati in biti bolj potrpežljiv, ter začutiti osebo na drugi strani. Začutiti predvsem ali se izmika, ker mu je prehitro ali se izmika, ker sploh nima namena se srečati. Kot za spoznavanje v živo, je tudi za spoznavanje preko spleta potrebno neko “znanje”, občutek oziroma izkušnje.

Njihovo življenje je na spletu, ne v reali. Mogoče imajo res grozne izkušnje z ljudmi, ne samo z nasprotnim spolom, in so svoje stike z njim omejili na tipkanje, ker imajo pri tem več sreče. Pošljejo kako komercialno fotografijo namesto svoje, da ohranjajo virtualni mik, in tipkajo, dokler gre. Če imajo srečo, naletijo na sogovornika s podobno zgodbo.
Nekateri tudi v realnem svetu živijo neko tako navidezno partnerstvo, recimo ljubice in ljubčki … Med občasnimi srečanji morajo svojo ljubezen tešiti s hitrimi telefonskimi pogovori in esemesi … in tako ohranjajo iluzijo zveze, ni se jim treba vreči v nepredvidljivi ocean iskanje pravega partnerja in tvegati.
Veliko ljudi ima ranjene duše.

Mogoče je tvoj problem drugje. In to je, da ti morda zelo hitro nekoga začutiš, medtem ko oseba na drugi strani za to potrebuje več časa. Tu je pač potrebno malo skompenzirati in biti bolj potrpežljiv, ter začutiti osebo na drugi strani. Začutiti predvsem ali se izmika, ker mu je prehitro ali se izmika, ker sploh nima namena se srečati. Kot za spoznavanje v živo, je tudi za spoznavanje preko spleta potrebno neko “znanje”, občutek oziroma izkušnje.[/quote]

Marko, verjemi, da imam že več kot preveč izkušenj. V 4ih mesecih intenzivnega tipkanja oseba večkrat piše, kako se bova dobila in kam bova šla. Direktno povabi nikamor ne, na vsa moja povabila se odziva z “nimam časa”. Če povem, da pridem v kraj, kjer stanuje, kar naenkrat “ne utegne”.
Spet druga oseba opeva, kako je lepo, ker sva se na internetu našla, nato mrk. Ko čez čas spet kontaktiram, ponovi besede od prej (“kako lepo, da sva se spoznala”), nato mrk.

Res se mi ne da več s takšnimi ljudmi ukvarjat. Ampak opažam, da je dan današnji tega precej več, kot je bilo pred leti. Nekaj let me namreč zaradi takratne zveze ni bilo na spletnih portalih in vidim, da so se stvari drastično spremenile na slabše. Vsi bi si še samo pisali, v živo se bi srečal le malokdo.

Bi rekel, da ljudi lahko prestraši tvoja velika želja po srečanju. Očitno jih je tam res veliko takih, ki še niso pripravljeni kot pravi Lectovka in bi bolj fantazirali, kot pa resnično živeli oziroma uresničevali svoje želje.
Pusti jih, enkrat se bo že našel/la nekdo s podobnim interesom. Predlagam, da če nekdo ne pokaže interesa oziroma če velikokrat “nima časa”, da mu kar kmalu pokažeš, da te ne zanima. Da te privlačijo ljudje dejanj, ne sanjači in greš dalje.

Bi mi bolj jasno bilo, če bi jaz bila moški, ki bi s tem prestrašila ženske, katere ponavadi potrebujemo malo več časa, da se odločimo za srečanje z neznancem. Tako pa sem ženska in ta 2 moška naj bi bila dva, ki sebe opisujeta kot zelo samozavestne. Ne vem, če je to tudi reala, po moje samo pesek v oči. Oba mi pišeta, kako sem super, videla sta slike in naj bi jima bila všeč.
Ampak, da te v 4 mesecih intenzivnega tipkanja moški nikamor ne povabi oz. te odbije, ko mu ti rečeš, če se dobita, je zame absurd.

4 mesece je preveč. Vsaj zame. Skrajšaj to pisarjenje. Nima nobenega smisla, saj le tisto, kar začutiš ob človeku v živo, nekaj šteje. In če po enem mesecu ali prej ni interesa za srečanje v živo, je to metanje časa stran. Jaz takemu človek ne bi več odpisal oziroma bi mu povedal, da mi je všeč in da sem za srečanje v živo, ker le tam človeka lahko spoznam in da naj se oglasi, ko bo imel čas. Saj to se da lepo povedat. Kdor tega ni sposoben cenit, žal ni vreden mojega časa. To pisarjenje ne vodi nikamor drugam kot v neko sanjarjenje oziroma stopicljanje na mestu.
Lepo te prosim, 4 mesece si dopisuješ z žensko in se imaš za samozavestnega, hkrati pa se ne upaš dobiti z njo. Skenslaj! Naj to samozavest kaže komu drugemu. To je domišljavost. Včasih je težko ločit. Ta prvi naredijo, drugi pa samo govorijo.

Lahko je odskočna deska za spoznavanje v živo. Imaš tudi video klepetalne pripomočke, kot je Skype in podobno.

Moja prigoda.
Sem aktivna na nekem forumu, veliko se zmenimo tudi prek ZS, včasih tudi srečamo na pijači, ampak to ni z namenom iskanja partnerja, temveč kar tako oziroma zaradi skupnega hobija. No, z enim tipom sva si pa malo intenzivneje dopisovala in vedno znova je prišla tudi tema, da greva na pijačo – potem je pa vedno za kak teden poniknil.
Nazadnje je bilo tako, da sva nekako vendarle prišla do dneva, ko bi se lahko dobila. On je iz LJ, jaz sem od drugod. V torej sem mu tako odgovorila, da torej pridem v petek LJ, da bi šla najprej malo po centru, ker še nisem videla nove Slovenske, pa skozi stari del, potem pa imam namen iti še malo na Rudnik po trgovinah. Nobenega odgovora.
V petek sem torej šla skozi center, kot sem planirala, sedla na eno kavico, preverila pošto in evo, njegov mail: Jaz grem pa tja pa tja pa tja, potem pa gre še tja in tja na pico. Brez ure, brez telefonske, ne vem, a je mislil, da bom jaz krožila med vsemi naštetimi lokacijami in ga lovila? Res se mi je zdelo za malo in sem ga skenslala. Že to mi je bilo res neumno, da mi ni takoj odgovoril glede zmenka in ker mi ni hotel dati telefonske, je to v meni zbudilo določeno nezaupanje.
Skratka, vse sorte tiči so.

Moje izkušnje so pa takšne, da se nekje v 14 dneh ponavadi dobim z osebo, s katero se dobro zatipkam, mi je kul in si jo želim spoznati. Ponavadi da pobudo moški, izmenjamo si številke in se še nekajkrat slišimo po telefonu. In če je tudi po telefonu dober občutek, se hitro dobimo za kavo ali pač kaj drugega. Res zelo slabe izkušnje nisem imela, eden se je sicer hitro zatrapal vame, jaz pa do njega nisem ničesar začutila, bilo pa je tudi obratno, da sem se jaz zatrapala, pa on do mene ni začutil ničesar. Pač, podobno kot če bi spoznavala v reali. Z vsemi, s katerimi sem se dobila, se še občasno oz. dokaj redno slišimo in malo počvekamo, predvsem pa precej nasmejimo. Sem pa na ta način spoznala tudi zelo dobro prijateljico.

Moja izkušnja z ineternetnim spoznavanjem je pozitivna. Vpisala sem se na Badoo, bolj za šalo kot zares. V bistvu zato, ker sem se ločevala in mi je bilo ob večerih dolgčas in ker sem dobila štiri povabila prijateljv naj se vpišem. Po desetih mesecih pisanja z različnimi moškimi in nekaj pijačkami, sem spoznala sedanjega partnerja. Nisva si pisarila štiri mesece, ampak se po 14-ih dneh zmenila, da se dobiva. Septembra bo tri leta, kar sva skupaj. Tisti, s katerimi, sem tudi šla na pijačo niso bili napačni, vendar ni bilo kemije. Moraš pa znat ocenit ljudi, si narest filter. Mene ni motilo, če mi je moški odkrito povedal, da išče sex, sem mu povedala, da tega ne iščem in se pogovarjala naprej. Kretene, obupance, naduteže, sem pa zablokirala. V prvi vrsti pa vzemi vse skupaj bolj za zabavo, ne deluj kot obupanka, bodi samozavestna, povej kaj hočeš in stoj za tem.

Če kdo išče navezovanje novih stikov, piši na: [email protected] 🙂