Spoznanje realnosti
Pozdravljeni!
Imam dve hčerki:3 in 1 leto stari. Mlajša je nedonošenka in jo spremlja težka gibalna oviranost. To dejstvo sprejemam šele sedaj, pa čeprav sem že kmalu po rojstvu izvedela, da bodo z motoriko bolj ali manj težave. Nisem si predstavljala, da gre gibalni razvoj res lahko tako počasi. pri 13 mesecih še ne sedi, glavo dobro kontrolira, čeprav še ne popolnoma. Toda vsakič ko zategne nogice, ko ima zakrčene pestke, me tako stiska, da bi najraje samo jokala. Poraja se mi vprašanje: Bo otrok sploh shodil??? Vsi odgovori strokovnjakov, da bo, da rabi le več časa, se mi zdijo le tolažilne fraze. Čisto sem na tleh. Njena sestrica je pri tej starosti shodila, preplezala celo stanovanje, ona pa le nemočno leži, če ji ni kaj prav kriči, krči pestke in steguje nogice. S fizioterapijo sem skoraj že obsedena, pa imam občutek, da pomaga “eno figo”
M.Pu*
M.Pu*,
Soočanje z realnostjo lahko poteka počasi. Pravzaprav jo vsaj starš doživlja na svoj način. Ni rečeno, da ko se enkrat sooči z realnostjo oz. z otrokovimi težavami, da smo jih tudi sprejeli. Kar nekaj situacij lahko zamaje naša stališča, občutke in se … spet nekako znajdemo na začetku.
Težko je reči, kaj natančno bo z vašo hčerko (ker nihče tega ne ve natančno). Vsi lahko upamo na najboljše. Če so zdravniki prepričani, da bo nekoč hodila… nekateri otroci shodijo tudi kasneje – 3, 4, tudi do 7. let. Čeprav se vam mogoče zdi, da fizioterapija nima faska, na tak način deklica pridobiva potrebne gibalne vzorce (ki se zapisujejo v možgane) – zato jo izvajanjte še naprej.
Le pogumno.
Upam, da se vam bo oglasil tudi kakšne starš in povedal svoje izkušnje.
M.Pu – zelo te razumem. Tudi sama sem mamica – najprej trem zdravim fantom in pred dvemi leti tudi mamica male nedonošene hčerkice. To, da imam pred njo gibčne in spretne fantiče, me je v moji glavi še bolj oviralo na poti do sreče, ki mi jo nudi moje dekletce. Ves čas sem jo primerjala z njimi – in bila silno nesrečna. Iz hrbta na trebušček se je obrnila šele pri osmih mesecih (ko so fantje tako rekoč skoraj že hodili), začela puzati pri trinajstih mesecih in shodila pri sedemnajstih. Ampak s kakšno hojo: so mi prišle solze v oči, ko sem jo opazovala. Zdravnica mi je od prvega dne govorila, da ima težave z motoriko, pa z ravnotežjem – ampak sem se tolažila, da so prestrogi, prezahtevni… Na fizioterapijo sva od takrat ko sva prišli iz porodnišnice hodili dvakrat tedensko. Le da jaz nikoli nisem podvomila v pozitivno stran teh terapij. Obe sva garali!!! Ona še bolj ko jaz – včasih je tulila od neugodja – ampak se je splačalo. Vcepleni vzorci gibanja so končno premagali njen način. Vsaka minuta vložena vanjo je bila zlata vredna. Neskončno sem hvaležna njeni fizioterapevtki, ki je bila zares zlata in dobesedno fantastična. S skupnimi močmi smo šli tudi čez postavljeno diagnozo – celebralna oblika hoje. Poletni meseci preživeti na morju, kjer je cele dneve tekala bosa, po neravnih površinah mivke, kjer se ji je za povrhu še pošteno udiralo, spodmikalo izpod drobnih stopalc, hribčki in dolinice, po katerih je tekala so obrodili sadove. Moja mala damica je začela hoditi po celem stopalu (nič več po prstih), začela uporabljati medenico (prej je hoja zgledala kot da ima vse skupaj zabetonirano). Postala je neverjetno spretna. In srečna. Verjetno še bolj kot jaz. Danes ima drugi rojstni dan. Je najbolj popolna punčka na svetu. Ampak pot do tu je bila dolga in težka. Polna predvsem mojega trplenja.
Želim ti položiti na srce predvsem to, da NIKOLI NE DVOMI V DOBRO FIZIOTERAPIJE IN NIKAR NE OPUSTI VAJ. Slej ko prej se bo poznalo. In nikar ne obupaj.
Hvala vsem trem za odgovore, še posebaj obema mamicama! Ne, da ne zaupam strokovnosti, seveda verjamem zdravnikom in tudi naša fizioterapevtka je zlata vredna. Imamo jo zelo radi. S fizioterapijo tudi midve poskušava “pregnati” nrgativne vzorce. Saj gre, ampak tako zelo počasi, da včasih nastopijo že dvomi, pol pa mal pojamramo in je takoj bolje. Hvala še enkrat vsem in čim več veselja s svojimi malčki. M.Pu*
Tudi jaz imam otroka s posebnimi potrebami, je hiperalergik in se je nazadnje skoraj zadušila od koščka ananasa, pri dveh letih je 2 živili, reakcije na hrano so obupne, stalno je po bolnicah, V vrtec ne more, ker že prek zraka (če je v prostoru neka hrana) začne zatekat, na zdravilih za umirjanje je že skoraj celo življenje, ponoči jo boli trebušček, se praska, in ko se zbudi le 3x, sem ful naspana. Zdravniki ne delajo več nobenih predpostavk. Najprej so mi rekli do 3. leta, potem do šole, potem do pubertete. S sabo mora imeti adrenalinsko injekcijo, če pride do dihalne stiske. Z otroci se ne druži veliko, ker je zelo neodporna.
Zadevo peljem tako, da stvari rešujem sproti. Ne razmišljam, kaj bomo še vse doživeli v naslednjih letih, raje odmislim, kaj vse se lahko zgodi, in peljem vsak teden sproti. Dajem ji maksimalno nego in iščem vse načine, da ji olajšam stvar in najdem koga, ki ji bo lahko pomagal. Kako bo to zgledalo v šoli oz ko bo malo bolj samostojna, niti nočem pomislit. Upam samo, da bo nekoč boljše in da se ne bom tresla za njo, ker je dejansko stalno ogrožena, od same sebe.
A sem spoznala realnost? Ne vem. Realnost je taka, kot zgleda iz tvojega zornega kota. Če bi se usedla v drug kot, bi se zjokala. No, sej včasih se usedem tja:D
srečno!
Tincci, tebe bi rad opogumil. Sem hiperalergik že od otroštva. Preživel sem kar nekaj dihalnih stisk… pa sem še živ in vedno bolje mi gre (pri skoraj 30 letih). Veš sčasoma sem spoznal kako se moje telo obnaša in je res vedno manj težav, ker v pravem trenutku si pomagaš na najboljši način. Čaka te naloga, da hčerko naučiš počasi kako naj se spremlja in bo pozorna na znake prihajajočih težav. Jaz sem vsako leto bolj polno živel in počasi premagal kar nekaj alergij, tako je izvodenela alergija na sonce in sem letos prvič užival na morju – veselil sem se kot mali otrok. Brez panike želim vsem staršem, saj se mnogokrat stvari obrnejo na bolje, kot se najprej zdi.
ciao ponovno.
tale fth po vojti se izvaja pri nas v stari gori(pri novi gorici je to)
nekaj naših fizioterapevtk obvlada vojto,druge so spacialistke za bobata.poskusite kontaktirat našo fizioterapevtko gospo Jadranko,ki izvaja vojto,tako boste dobila najboljše informacije o tej fth,ker težko je dobit več info o tem kjerkoli,ker to so se naše terapevtke specializirale v italiji.
tel. naše centrale:05/3301900-vprašajte po fizioterapevtki Jadranki.
lp