spontani splavi
Zdravo!
Rada bi navezala stike z nekom, ki ima podobno izkušnjo kot jaz. Prejšnji teden sem spet splavila. To je bil že 7 otroček. Tako zelo zelo mi je hudo.
Sedaj čakam na operacijo maternice.
Nimam pa nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila. Mož se drži za sebe. Ko sem ga, ko je bilo že vsega konec, vprašala, zakaj me ni nikoli vprašal, kako je z otročkom, ki je rasel v meni, mi je rekel le, da se ni hotel navezati nanj.
Jaz pa te možnosti nisem imela. Že od prvega trenutka, ko sem začutila nosečnost, sem bila z vsakim dnem bolj navezana na malo kepico. Seveda je potem razočaranje toliko bolj boleče.
Mojim staršem je tako hudo, da o tej temi sploh nočejo govoriti. Tašča pa je začela kričati name, češ kaj sem mislila, da bom s tako maternico lahko donosila., da imam dovolj enega otroka. Da sem sama kriva. Tako da sem bila še bolj na tleh. Nobene dobre besede, nobene vzpodbude, da bo bolje…
Sicer že imam prečudovito triletno hčerkico, na katero smo zelo zelo dolgo čakali in jo kljub izredno rizični nosečnosti dočakali.
Ne vem, ali naj sploh še poskušam, ali naj se rajši posvetim samo tej deklici , ki jo imam.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovore.
Mara
Pozdravljena, Mara.
Zelo mi je zal.
Res je zelo zelo tezko ziveti s tem.
Nihce, razen tistega, ki ga je doletelo, ne more razumeti tega.
Naj te ne zrejo besede sorodnikov, pa vendar sodec po njihovih izjavah, si mislim, da jih skrbi zate in za hcerkico.
Svetujem ti, da se posvetis njej. Potrebuje te, tako kot ti njo.
Odrasla bo kot bi trenil.
Imam 2 sina, neskoncno sem si zelela hcerke, ki sem jo izgubila. Medtem sta moja dva golobcka odrascala in sedaj me stisne pri srcu, ko pomislim, kaj vse bi lahko poceli skupaj, pa nismo, ker sem vedno objokovala nekaj, cesar nisem in niti ne bom imela.
Naredi si sreco s svojo druzinico, Mara.
Uzivaj v tem, kar imas.
Mali angelcki bodo svetle zvezdice na nebu, vasi posebni cuvaji.
Zelim ti veliko poguma in dobre volje.
Ela
Jaz sicer tako žalostne izkušnje nimam, ampak čutim s tabo. Želim ti, da bi našla sorodno dušo, s katero se boš lahko pogovorila tako iz oči v oči. Drugače smo pa na forumu vedno na voljo, da nastavimo rame, da lahko izjokaš svojo žalost.
Se pa pridružujem nasvetu Ele – poleg vseh angelčkov, ki jih imaš, je ob tebi še vedno mala dušica, ki si verjetno ne želi nič drugega, kot svoje zlate mamice. Bodi močna zanjo!
Moje sožalje!
Draga supermamica,
prav je, da imaš še željo in voljo in ne pusti si jo vzeti, saj so ti vendar povedali, da se z operacijo lahko stvari uredijo. Verjetno ne boš nikoli popolnoma zadovoljna, če ne boš rodila še enega otročička. Govorim ti iz svojih izkušenj in sedanjega stanja. Prvemu otroku boš predana klub temu 100%, ne skrbi.
Kar se tiče pametnjakovičev okoli tebe, sploh tašče, pa jih poskusi pregnati iz svojih misli in daj v ospredje pozitivne misli. Mož očitno ne zna izražati čustev, kot marsikateri moški. Ne obremenjuj se s tem.
Imaš sanje, ki so odvisne predvsem od tebe. Ne pusti se omejevati pri tej poti. Če bodo tudi zdravniki rekli,da ni mogoče, premisli. Do takrat pa samo
naprej. Srečno!
Pozdravljeni!
Hvala za vaše vzpodbudne besede. Saj vem, da bo kmalu vse v redu z mano. Trenutno naj bi bil v napoto majhen polip. Prejšnji splavi so nepojasnjeni oz. premalo hormonov.
Še posebej hudo mi je bilo pri dvojčkih, saj sem bila na koncu vsake dva dni na urgenci, pa so me odslovili (to ni nič, le manjša krvavitev, kar bo pa bo) . Sem pa že precej krvavela, tudi krče sem imela in ponoči , ko sem šla lulat, mi je vse ven padlo. V roki sem držala kompletno posteljico z obema otročkoma. Grozno je bilo. Dežurni zdravnik na urgenci mi je rekel samo: Kje ste pa vi hodili do sedaj? Poiskal je zdravnika, ki me je zvečer odslovil in ga nadiral. Vendar meni ni to nič več pomagalo. Mislim, da bi se spravilno nego in hospitalizacijo lahko drugače končalo.
Skozi vsa ta leta se ženska veliko nauči in mislim,da bom naslednjič vse naredila, jaz in moj zdravnik (ki je eden najboljših pri nas, vendar je bil pri vseh splavih odsoten, službeno ali pa zaradi praznikov, skoraj ne morem verjeti za kakšna naključja gre vedno). Tudi odpraviti se več ne bom dala tako hitro, in če bo treba , jih bom še jaz česa naučila, saj se tudi pri prebiranju forumov kar dosti lahko naučiš.
Kar veliko let in splavov je preteklo predno sem rodila punčko. In če zdaj pomislim, da bi za še enega otroka morala še enkrat skozi vse to,.. Ne vem, če imam še toliko moči. vsakič sem psihično čisto na tleh in traja mesece, prebolim. Pozabiš pa tako nikoli. Še posebej zvečer, ko vsi zaspijo , se zjočem, da zlijem to bolečino ven iz mene. Enkrat zvečer kmalu po zadnjem splavu me je zalotila tašča , ko sem jokala in me nadrla, naj že pozabim in živim naprej , naj ne mučim sebe in drugih. kako naj po enem tednu pozabim, da sem izgubila otroka. Mogoče katera to zmore, jaz ne morem, potrebujem malo več časa.
Svetujte mi še , kaj naj naredim s hčerko, saj me kar naprej sprašuje, če že imam dojenčka v trebuščku. Želi si pa kar dva, bratca in sestrico. Je izredno nežna in občutljiva deklica, vendar veliko razume. Zelo rada gleda knjigico Lukec dobi sestrico.
Jaz ji govorim, da bo kmalu, da mora mamica najprej na operacijo trebuščka. Ne vem , ali ji dajem lažne upe. Kaj , če nikoli ne bo dobila bratca ali sestrice.
Še enkrat hvala za vaše tople in vzpodbudne besede.
Pozdravček
Mara
Ob izgubi mojega sinčka v 24.tednu,se je moji hči podrl svet.Čakala je tega bratca dolgih 10 let.Pač nisem mogla prej zanositi.Toda največja napaka,ki sem jo nezavedno storila,da sem jo avtomatično odvračala od sebe in trpela v svoji bolečini.Je res že velika punca, toda enkrat je imela zadosti.Takrat mi je povedala,da si še želi bratca ali sestrico,toda živega,ne pokopanega na pokopališču.Prvi moment sem bila tako šokirana,da sploh nisem dojela,kaj mi je rekla.Potem sva se lepo pogovorili,potožila mi je,da se počuti odrinjeno – samo.
Ubogi otrok….Bila sem vsa,ne vem kako naj opišem.Srečna sem,da imam tega otroka,ki mi je v bistvu odprla oči.Sedaj pričakujemo novega člana in res srčno upam,da se bo dobro izteklo,pa seveda tudi,ker vem,da si moja hči zasluži bratca ali sestrico.Mislim,da sem ji to dolžna dati.
lp D.
Zelo mi je žal. Sama sem v slabih dveh letih izgubila tri otročke. Trije spontani splavi. Vse iz neznanih vzrokov, delali so mi tudi genetske preiksave, pa je bilo vse v redu. Takrat bi bila punčka. Zakaj je do splavov prišlo, ne vem. Mogoče nikoli ne bom vedela. Sedaj sem noseča 15 tednov, in upam, upam…
Ko sem sedaj zvedela da sem noseča, sploh nisem želela razmišljati o tem. Se ne spraševati, ali bo v redu, ali ne… Ves čas sem imela v glavi, da je to usoda. Ironija (ali usoda) je bila, da sva v tem ciklusu samo enkrat imela tak odnos, da je lahko prišlo do zanositve. Tako sem pri šestih tednih vedela, da se srček mora videti, ker sem točno vedela, kdaj je do zanositve prišlo. In se je videl.
Jaz o svojih splavih nisem govorila nikomur od mojih (razen možu). Ne mami, ne bratu in njegovi ženi (čeprav se zelo dobro razumemo in se marsikaj zaupamo, njegova žena je moja prijateljica še od osnovnošolskih dni), nikomur v glavnem. Tudi moj mož (sedaj, za to nosečnost) dolgo ni želel razmišljati, da bova dobila otročka. Ker če bi tudi tega izgubila, bi bilo za njega lažje. Razumem ga. Pogovarjala sva se o tem. Če nekaj ne priznaš oz. nimaš tega v mislih, je skoraj tako, kot če tega ne bi bilo. Za mene, kot bodočo mamico, pa je to seveda drugače. Ženske čutimo drugače. To je del nas. Ne samo v nas.
Lahko mi pišeš, če želiš.
Pa srečno.