SPOMINJA(J)MO SE TUDI LETOS
Še občutim tiste občutke, ki so mi zaokrožili po telesu pred enim letom, ko sem tule pisala o 15. oktobru, dnevu, ki je pri naših ameriških sotrpinkah posvečen spominu na male zvezdice in angelčke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.
Naj v imenu moje predrage Susan sporočim, da nam mamice iz ZDA pošiljajo svoje najtoplejše misli in trdne prijateljske objeme.
Because we care.
(((Tashy))), posebej zate en ljubeč Susanin pozdrav. In moj tudi. Spomin na tvojo prečudovito deklico je živ!
(((BRINA))), če boš tole brala: vsak dan mislim nate!!
Preljube moje, imam vas neizmerno rada.
Zdravo Špelina,
po dolgem času sem zdele na tem forumu. Tudi jaz mislim nate. Kako kaj tvoj prirastek?
Jaz sem ok, seveda z vmesnimi padci in depresijami… Vsak mesec ko pride M, se mi malo podre svet. No, ampak jaz se ne dam in poskušam dalje. Na IVF-je nekako nisem pripravljena, če sem iskrena se mi kar obrača, ko pomislim na vse inekcije, UZ-je ipd…
Z Dr.Pušenjakom sem bila zmenjena, da pridem spetembra, da se dogovoriva za naprej. Ampak nisem šla, kar nimam volje. Čeprav je res, da ko odhajam iz njegove ordinacije, sem vedno polna optimizma in volje… Ne vem zakaj, ampak tako vpliva name 🙂
Uglavnem, še vedno od tistega usodnega dne v januarju, ko mi je bila postavljena strašna diagnoza (ki mi je za vedno spremenila pogled na življenje), še ni minil dan, ko ne bi pomislila na našega fanta. Sicer sem na zunaj ok, večina ljudi se obnaša ko da sploh ne bi bila nikoli noseča. So pa redke izjeme, ki imajo name čaroben vpliv. To so predvsem moje punce iz Neplodnosti, in Ti Špelina, ki si nedvomno človek z veliko začetnico. Ne pozabim, niti mojih sotrpink s tega foruma, ki so mi dajale oporo v tistih najbolj strašnih dneh, ko se je zdelo, da zame ni več smisla v življenju.
Punce hvala še enkrat, zlate ste. Sprašujem se, zakaj tako zlati ljudje doživljejo tako strašne življenske preizkušnje.
Naši angelčki so nedvomno v dobri družbi in ta misel mi daje moč za naprej…
BRINA
Super, da si se mi oglasila 🙂 Naša mala je ok, zelo zahtevna, ampak smo pripravljeni zanjo vse potrpeti – samo, da jo imamo.
Zavedaj se, da smo tudi ljudje, ki vemo, da tvoj fantiček ne bo nikoli pozabljen, da si njegova mamica. Tudi meni ni vseeno, ker se naša okolica odziva drugače – kot da ne bi bilo nič. Sama sem se zdaj naučila mojega malega sinka vtkati v naše življenje, zavestno. Če koga moti, je to njegov problem. A naša družina je sestavljena iz 5 članov – rodila sem 3 otroke. Na tak način ne čutim več bolečine, le ponos in veliko ljubezni. Na risbicah, ki jih na temo družine nariše moja večja hčerka, je prostorček tudi za majcenega angelčka. In vsakomur ponosno pove, da je to njen bratec, ki pazi nanjo. Srečni smo. Tomažek nam je dal toliko dobrega, naučil nas je živeti. In se še vedno učimo ceniti malenkosti – zaradi njega.
Brina, ne izgubi volje – veš, da lahko zanosiš!!! Pojdi do dr. P. – on je človek, ki ti bo dal moči za naprej. V naših težkih življenjskih preizkušnjah nam takšni ljudje lahko že samo s svojo prisotnostjo dajo novega poleta. Iskati moramo ljudi, ob katerih dobimo novo mero volje! Strokovnost, čeprav tako nujna, je tu drugotnega pomena – najprej se moramo napolniti z energijo. Potem pot kar sama steče. Najraje bi te prijela za ušesa in odvlekla k njemu 😉
Ne znam ti opisati, ampak enostavno vem, da te čaka še ena pikica, ki bo zaživela pod tvojim srcem in se rodila v vajino naročje. Čudovita mamica si in boš.
Tale je zate:
“Rainbows
Rainbows would never be rainbows
If sunshine had never met rain
One would never need comfort
If there was no sadness or pain
But life holds both sunshine and shadows
The days aren’t all bright and fair
So look through the showers for rainbows
You’ll always find HOPE shining there”
Naj ti sonce posije v srce in ti polepša dan – nasmej se, nekdo pazi nate. Jaz pa te močno objemam.
Hvala Špelin@!
Sem videla tudi sporočilo na share. Hvala za pozdrave od Susan. Že nekaj časa se nisva slišale.
Uživajte s Polonco in se spominjajte vašega angelčka Tomažka.
Naši angelčki ne bodo nikoli pozabljeni.
Tudi tebi pošiljam topel objem.
Tashy
Ne vem zakaj prebiram tale forum, nikogar nisem izgubila, imam dva otroka, pa kljub vsemu sem ter tja kliknem na miško in potem jočem z vami. Težko je razumeti kako nas življenje preizkuša in kakšne ovire nam postavlja na poti do cilja. Iz vseh vaših postov je razbrati eno samo veliko ljubezen. Pogosto se v molitvi spomnim na vas in vaše angelčke in verjamem, da boste nekoč mame in vam bo dano deliti vašo neizmerno ljubezen. Za prvi november sem v parku zvončkov prižgala svečko in vas vse v mislih objela.
Ne znam napisati kar čutim, ne najdem besed, ampak vedite, da je na koncu še teko temnega rova svetloba in da verjamem v to, da boste nekoč vse lahko svojim otrokom pripovedovale o vaših angelčkih in skupaj boste izbrali zvezico na nebu, ki bo spomin na vaše malo bitjece.
Imam vas rada in vas stiskam v velik in topel objem.