spomini
Pozdravljeni!
Pisem Vam zato, ker si zelim vedeti, zakaj nekaterih stvari enostavno ne morem
odmisliti.Verjetno nic takega, pa se kljub vsemu pocutim “umazano”…
Ne vem niti kako naj zacnem s pisanjem, saj o tem nisem podrobno pisala niti v
svoj dnevnik, kamor drugace zapisujem vse stvari.
Stara sem 18 let…Najstnica, z motnjami hranjenja in kupom stvari, ki se jih
spominja, pa jim ne najde ne zacetka ne konca.
Opisala bom le en neljubi dogodek, ob katerem sem obcutila svojo sramoto, da
sploh obstajam.Se enkrat…nic takega…
Ze pred casom…ko se je doma zamasila wc-skoljka sem povedala ocetu, ker mi je
ni uspelo odmasiti…izjava, da ne potegnem vode za sabo, ko si obrisem svoje
doticne predele, mi je nekako ostala v spominu…Bila sem jezna nase in
predvsem na oceta, ker sem vedela, da to ni res, da to dela samo on…
Zakaj mi njegove besede se vedno odmevajo?Zakaj mi je bilo ob njem vedno tako
neprijetno?Vsak njegov dotik, opazka glede mojega telesa, vse.
Zelim si, da bi ga imela rada kot bi ga morala imeti, pa me pri tem nekaj
zadrzuje…Ko ga ni doma, se sprasujem kaksne volje bo, ko se bo spet prikazal
na domacih vratih.Takrat ga morda celo pogresam, ko pa je spet doma in zacne s
svojimi vecnimi zahtevami, ukazi in podobno, se najraje zaprem v sobo in
cakam…
Upam, da mi boste znali odgovoriti na moja vprasanja in da Vam ni odvec, ker
Vam pisem o tako nepomembvnih stvareh…
Lep pozdrav
Vedno spoštujmo in upoštevajmo naša občutja, saj jih je taka, kot so nekaj spodbudilo. Ne zanikajmo jih, ne potiskajmo jih iz spomina, saj se žal vedno vračajo. Zoey, težko bi rekla, kaj pri tebi spodbuja tvaja občutja, toda ta občutja zagotovo niso “nepomembne stvari”, kot praviš. Skušaj se v sebi odprto soočiti s temi občutki, morebiti imaš koga, s katerim se lahko odkrito pogavarjaš in mu zaupaš. Mogoče moraš verbalizirati še veliko stvari, ki jih v tem kratkem pisemcu nisi mogla ali se jih v tem trenutku nisi spomnila. “Neljubi dogodki”, kot jim praviš gotovo gredo preko tvojih meja in kršenje naših osebnih meja je vedno najmanj nesprejemljivo ali pa lahko celo boleče. Ko te meje krši nekdo, kateremu zaupamo ali ga imamo radi nas to seveda še posebej vznemiri ali prizadane.Če je to nekdo, pri kateremu moramo to “po pravilih” ali zaradi odvisnosti od njega , kot to dovoliti ali to trpeti, so stiske toliko večje. Mislim, da bi bilo lahko zate O.K., tudi če bi poiskala odgovore o nekaterih vprašanjih , ki si jih zastavljaš /v nesprejemljivem ravnanju očeta nakazuješ tudi njegove večnei zahteve, ukaze in podobno/ v kateri od nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problemi nasilja, vsekakor pa seveda tudi v našem Združenju. Kličeš lahko po telefonu, ki je brezplačen in anonimen 080 28 80 in v pogovoru boš morebiti lahko spregovorila še o drugih vprašanjih, ki si jih zastavljaš. Vsekakor mi tvoja vprašanja niso odveč in zagotovo lahko trdim, da to niso nepomembne stvari.
Pozdrav!
Sele sedaj se Vam oglasam.Ker je ze kar dolgo od tega odkar sem Vam pisala, naj Vam povem, da sem ze dva meseca in pol pri svoji sosolki.Trenutno se cakam kako bo glde stipendije, saj bi mi lahko kar veliko pomagala.Drugace pa sem pobegnila.Moji sicer vejo kje sem, ceprav niti najmanj niso navduseni.
Ja, v tem casu sem ze veliko govorila z vecimi ljudmi.Veliko mi je pomenil pogovor z mojo razrednicarko, ki je prva in edina, s katero sem govorila o nekoliko bolj podrobno, kateri sem nekako zaupala pol svoje duse.Sicer me zaradi tega obhajajo neki cudni, mesani obcutki.Zelela je iz mene izvleci kaj vec, pa ji nisem mogla nicesar vec povedati.Potem me je pustila in rekla, da razume.Naj si ze priznam, naj govorim.Da bom resena enega bremena…
S hrano imam se vedno tezave in tudi za to me je lepo prosila, naj si poiscem pomoc, ker sama ne bom zmogla.Saj niti jaz, niti ona nisva cisto prepricani, da mi bo uspelo, ker je ze toliko casa in toliko nekih stvari, zaradi cesar ne neham.Najbolj enostaven odgovor zakaj je se vedno tako je verjetno ta, da mi hrana predstavlja nek gnus, neko mucenje, skratka nekaj ogabnega, cesar pac ne morem sprejeti.
Lep pozdrav
Najlepse se Vam zahvaljujem za Vas odgovor.
Sedaj Vam sporocam, da sem 3 mesece prezivela pri svoji sosolki, ker sem sredi avgusta sla od doma.
In to soboto sem se vrnila nazaj domov, ceprav ne zato, ker bi mi bilo kaj do tega, ampak enostavno ni moznosti, da bi mi placevali internat ali kaksno stanovanje.Imam pomoc glede tega, da bi bila v internatu, pa je na zalost tako, da sama ne morem placevati.
A to res ni pomembno.Zelela sem samo reci, da upam, da bom ostala doma vsaj dokler ne koncam sole.
Nedolgo nazaj sem imela pogovor s svojo razrednicarko.Ker na nekatera njena vprasanja sploh nisem znala, mogla odgovoriti, sem ji en dan napisala nekaksno pismo, v katerega sem zapisala svoje misli, dozivljanja in strahove.Kaksen delcek pisma bi Vam celo napisala, vendar sem nekako ne morem.
Bistvo vsega je, da sem se vedno polna neke jeze nase, nezaupljivosti do sebe in drugih, da me je se vedno strah, da si grozno zelim v blizini nekoga, ob komer se kolikor toliko pocutim varno, da se se vedno ubadam s hrano, da je toliko nekih nagnusnih misli in odpora do hrane tu doma.
Zakaj ne znam tega vsega spraviti v razumljive in boljse stavke?
Lep pozdrav
Ponovno pozdravljeni!
Se vedno imam nekoliko zmedene obcutke in podobno.
Prosila bi Vas za nekaksen nasvet, ker sama ne vem kako.
Z enimi stvarmi si zelim priti na jasno, jih malce bolj obuditi, ceprav me je strah.Kot sem ze rekla, nobenega zacetka, konca, samo nekje vmes tavajo moje misli.
Saj je vseeno, pravim sama sebi in drugim, pa me v resnici se vedno nekaj grize.
Nekaj vprasanj, ki si jih nehote postavljam, sem zapisala, pa sem razmisljala, da bi jih napisala tudi Vam, ce bi mi morda znali kako svetovati.
Zakaj se ne morem spomniti vsega?Ali pa se v resnici nocem…..
Lep pozdrav