splav, prosim pomoč !
Če bi, nikolinikoli razmišljali tako, potem tudi zaščite ne bi uporabljali, ker moramo imeti toliko otrok, kot hoče usoda. Pa na smrt bolnih ne bi smeli zdraviti, ker jim je namenjeno, da umrejo, V nasprotnem primeru si nakopljemo slabo karmo.
A eni sploh veste, koliko otrok je na svetu, za katere bi bilo bolje, da bi se njihove matere odločile, da jih ne bodo obdržale, pa so jih, kljub nevzdržnim življenjskim razmeram, kljub nasilju in alkoholu v družini, kljub psihičnim stiskam? To so seveda skrajnosti, ampak dejstvo je, da je človeška civilizacija že zdavnaj prestopila meje naravnega načina življenja, kjer bi se lahko prepustili naravnim zakonitostim. Na žalost ali na srečo, kakorkoli vzamemo, smo sedaj podvrženi družbenim normam in civilizacijskim vzgibom, v skladu s katerimi se moramo znati odločati za eno ali drugo opcijo in potem prevzeti vso odgovornost za svojo odločitev.
To NI navijanje za splav, je pa podpora svobodni odločitvi.
Prav zanima me kako se je na koncu odločila Pikop. Upam da po svojih najglobljih občutkih in z vso resnostjo svoje situacije vmes.
Sama sem imela splav decembra in mi ni bilo lahko preboleti. Imela sem v 14 tednu nosečnosti. Nisem imela več časa za razmislek, ker sem naredila splav zadnjega dne, ko lahko. Ko je bilo vse končano mi je odleglo. Takoj zatem sem se zjokala in sem jokala in jokala dokler se nisem toliko utrudila, da sem zaradi utrujenosti zaspala. Cel mesec ista zgodba. Pravi zombi na cesti. Stara sem 27 let in je bila to moja prva nosečnost. Nisem verna imam pa svoje moralne pomisleke kot jih imamo vsi. Odločitev je bila težka in velikokrat sem podvomila o tem kaj naj. Tudi zadnji hip. spominjam se zvokov, korakov, mojih počasnih misli, trenutka neznosnega strahu in edino le kar sem mogla je bilo da izklopim srce, da bi lahko prisluhnila raumu. Vest pa je obdana z obema, s srcem in razumom. Ko sem tako izklopljena dala skozi ta zadnji dan in dala skozi trplenje ta zadnji mesec sem se nakoncu vrnila k svoji vesti in vprašala sebe ali sem ravnala prav?! Srce mi je zmeraj narekovalo da ne. Zato sem neprestano jokala in razmišljala o otroku, ne pa o nečem ki še ni otrok. Razum mi je narekoval da ja, ker moja situacija bi mi spremenila življenje tako drastično, da na koncu čeprav bi sprejela otroka ne bi se niti zamislila delati stvari ki jih imam v načrtu. Vest je bila tiho. Potem pa sem jo končno slišala spregovoriti in mi vest zmeraj pravi, da v moji odločitvi je bil vpleten razum in ne samo naravna morala, ampak tudi razumska pravičnost in da neglede na svoje materinsko čustvo in žalost ki jo bom zmeraj občutila, sem se prav odločila. Vest me spominja na to da sem v svetu kjer imam moč nadzorovati svoje življenje in ga usmerjati po lastni volji. Ista vest pa me v naglici življenje kar naenkrat ustavi in me spomni da sem predolgo čakala na svojo odločitev. 14 tednov je že precej, več kot to bi tudi razum ne razumel.
To kar lahko iz svoje izkušnje povem je da če se kdo že odloči naj pohiti, razlika je če je 6 teden ali pa 14. Ni isto. Vendar na pravo vprašanje ali sploh, ne zanemarjati razuma, morala je tudi tam. Srce ženske se seveda razlikuje od moškega v smislu spočetega otroka in trpi veliko več, so pa tudi stvari pred katerimi srce mora kloniti v dobro otroku. Narediti splav ni krivica, ampak pravica ženske in samo njena.
Karkoli si se odločila upamda ti je življenje namenilo tudi moč razumeti svojo odločitev.
Naj ti nikoli ne bo hudo v življenju, ker vse kar tehtamo že kaže da namni vseeno. Poglej sebe in svojo družino in vedela boš kako na tehtnici postaviti stvari. Jaz sem jih na svoji po najboljši moči.
Obžalujem da sem naredila splav – bil bi to moj otrok, moja kri, del mene. Ne obžalujem – svoje življene še nisem hotela spremeniti. Vest me včasih peče in zmeraj opominja da sem predolgo čakala, ne pa tudi da sem o tem sploh razmišljala.
Ni enega samega odgovora zate. Samo ti ga lahko najdeš. Ko gre za splav smo itak precej pod stresom da nas lahko zavede srce ali nas blokirajo misli. Umiri se in bo že! Ne se preveč moralno obsojat. Gre za te!
Ženska pravica vzeti življenje?Moralno,ne moreš biti podkovan,če tako razmišljaš.
Dokler bodo ženske splavljale,dokler bodo klavnice polne krvi in krikov in dokler bo zadnji človek stopil v “cerkev”bodo vojne,morije in ostale katastrofe.
TO JE KARMA.Slaba,zakaj ne bi želeli dobre karme.Nagrade in ne kladiva po glavi za naše nemoralno in nečloveško početje.
Odločitev je naša in na kateri strani ste vi?
Ali vse gledate z očmi materialista in izkoriščevalca?
Nikolinikoli,
se strinjam da ŽENSKA PRAVICA je odločati o materinstvu. Kar je prej pravila cerkev in neki moralni zadržki, pozabi, je larifari. Pri meni je bilo tako, da mi ga je dobesedno “uturil”. In kaj bi jaz zdaj mogla biti prisiljena imeti otroka? Kljub temu da mi je tisočkrat žal in vem, da bi sama nekako tudi takrat zmogla, le bili so dvomi zaradi zdravja otroka in pregledov glede ščitnice, pa to da se je pol moj ko me je imel v kleščih nekaj spremenil, začel izsiljevati, sem vseeno srečna, da obstaja za vse ženske ta možnost!
Včasih tudi niso zdravili ljudi ampak rekli, tamočni preživijo, šibki umrejo. Dandanes je medicina zelo napredovala.
Bolje pa je, da mama uniči še to nerazvito bitje, kot da otroku določi nemogoče življenske pogoje, muko! Tega nimamo pravice, veš, ne pa splavov!
Kako pa bi ocenila vse tiste moške, kakšno karmo imajo vsi tisti, ki meni nič tebi nič zavržejo svoje otroke? Ki narede vse, da ne dajejo preživnine, da se izmikajo stikom??? Ni za otroke takšno življenje še večja beda.. In morajo matere s svojimi mizernimi plačami, zgarane in brezvoljne obračat cente za kruh in mleko?! Kako se počuti takšen otrok?
Kakšni so ti moški? Dooosti hujši. Ženska odstrani bitje daleč preden je razvito in ima možnost razmišljanja, moški pa odstranijo ničmanjkrat bitja, ki so odvisna od njih in njihove ljubezni, pomoči, zaščite….
Ne, ne, mnogokrat je bolje narediti splav, kot pa dati bedno življenje brez očeta v samih dvomih, depresijah, neprimernih razmerah. 🙁
Mnogokrat bi se ženske odločale drugače, če bi imele ob sebi odrasle zrele moške, ki so prav tako čisto enako krivi splavom, v kolikor seveda niso striktno proti in je splav proti njihovi volji.
Še zdaleč da je splav samo problem žensk! Zdaleč!
Vsak razmišlja po svoje. Pomembno se mi zdi da partnerja poskrbita za kontracepcijo če pa se zgodi nezaželjena nosečnost se je treba temeljito pogovriti in sprejeti odločitev. Sama ne zagovarjam splavov vse povprek, vendar nikogar ne obsojam saj nikoli ne vemo v kakšni stiski se je znašel človek.
Zadnje čase sem v zelo občutljivem obdobju, saj se s partnerjem že več kot leto trudiva da bi zanosila pa ne uspe. Tako da me vsaka zgodba o narejenem splavu razžalosti. Zakaj je ta svet tako krivičen….tisti ki si otrok ne želijo več se jim “zgodi” mi pa ki jih sanjamo nam ne uspe 🙁
Upam da kmalu tud za nas posije sonce.
Odločajte se po svoji vseti saj vsak sam bije svojo bitko življenja
Po dolgem času sem spet prebirala tale forum in vmes zasledila svoj članek izpred časa.
Hvala vam za nasvete, take in drugačne.
Moram vam povedati, da se je stvar zelo srečno iztekla, namreč nosečnosti ni bilo, po skoraj mesečni zamudi sem dobila menstuacijo, očitno je šlo zgolj za lažne znake nosečnosti.
Hvala bogu, najbolj sva bila vesela, da se nama ni bilo treba odločiti o taki težki dilemi.
Kljub vsemu pa bi se najverjetneje odločila – ZA ROJSTVO !