Splav po 4,5 mesecih nosečnosti
Ne vem, če mi bo kaj lažje toda moram izliti vso bolečino iz sebe. Do 16.tedna(to se je začelo po 12.tednu) je blo malo rjavkastih izcedkov, ki so izginili in se spet pojavili. Nosečnost je bila rizična zaradi nizkoležeče posteljice, ki pa je krvavela(ko so me pregledali vaginalno, sem začela bolj krvaveti). Rekli so, da moram počivat(ne strogo mirovat), vendar je po 16. tednu začelo iti na slabše. Vedno bolj sem krvavela, potem sem šla v bolnico, kjer sem bila skoraj 14 dni. Medtem časom sem bila na dveh ultrazvokih, na prvem je bilo vse vredu, na drugem pa me je še zdravnik pregledal vaginalno, ker sem močno krvavela in dobila popadke. Dobivala sem injekcije za pomiritev, vendar mi ni nič pomagalo. 9.11. pa mi je nekaj odteklo, šla sem na wc in naenkrat je nekaj padlo iz mene(popadkov ni bilo, kar naenkrat sem se odprla in konec). Poklicala sem sestro in ji povedala, kaj se je zgodilo. Takoj me je pogledala zdravnica in videla, da sem splavila in sem morala na čiščenje. Ko so končali, sem se zbudila in pričela krvaveti kot iz škafa. Takoj sem morala še enkrat na čiščenje, ker so še nekaj pustili noter, ker imam dvorogo maternico. Potem sem bila obupno bleda in žalostna. Včeraj sem dobila transfuzijo(po dveh dneh!). Danes pa domov. Skoraj bi me zamuštrali! Ne grem več tja!
Najprej moje sožalje.
Na začetku so vedno prisotni jeza, bes, obup, žalost ko iščemo krivdo za neuspelo nosečnost v nevemčemvsem. Jaz sem se med potekom “splava” v 21 tednu zaklela, da se dam sterilizirati, ker ne prenesem več takih bolečin – telesnih in duševnih.
Povedati sem ti hotela pravzaprav to, da sem bila nad strokovnostjo in prijaznostjo osebja v porodnišnici zelo pozitivno presenečena in se mi zdi, da zanje to ni le služba temveč so res s srcem pri tem.
Jaz bom definitivno še šla nazaj, upam da čimprej.
Ne zadržuj v sebi bolečine ob tem dogodku, deli jo s svojimi najbližjimi in nami, ki smo preživele taiste stvari. LP.