Splav
Morda iz odvetniškega vidika. Danes lahko bitje ubiješ in ni umor, jutri pa že bo, ker bo več kot 8 tednov. Z biološkega vidika seveda gre za umor, če ženska namerno splavi, takoj za tem, ko zanosi. Ni pa kazniv, zato se temu LEPO reče splav.
Pa nisem niti toliko proti splavu, še vedno pa to ne pomeni, da ne gre za umor. Proti pa nisem, ker (najverjetneje) z škodo nekako rešujemo še večjo škodo.
Saj nihče ni kregal avtorice, da si je za karkoli čisto sama kriva. Ti to kje vidiš?
Sicer pa, če bi bolnik pred tem počel nekaj tako očitnega, za kar se ve, da mu bo gotovo povzročilo srčno kap (pa ne vem, če kaj tako gotovega obstaja), bi ga gotovo opomnil tudi na to, kaj je delal narobe. Saj ne bi rad, da živi v nevednosti in se mu zadeva ponovi zaradi iste “neumnosti”.
Sicer pa ne vem, kdo misliš, da je še odgovoren za moje zdravje poleg mene samega…[/quote]
Že kar takoj v bolnišnici, ko je še cel bogi?
Seveda je vsak sam odgovoren za svoje zdravje (in svoje splave), ampak v najhujših trenutkih, ko se komaj pobira, ne rabi še pridige in kritike.
Raje malo počakaš, da si opomore in ga šele potem, da je dvakrat slabe volje a ne? :))
Če je človek pripravljen biti, postati odgovoren, bo sprejel kritiko v obeh primerih. Če pa se odgovornosti ne zaveda ali pa se je izogiba, pa je ne bo sprejel ne sedaj, niti potem.
Verjamem, da je njej avtorici itak že hudo in nisem v nobenem primeru sodil, če je storila prav ali pa narobe. Tisto, kar pa je vprašala, sem ji odgovoril.
Ostalo, kar sem pa napisal zraven, pa je zato, ker je nekdo napisal, da splav ni umor. Če bi ostalo samo to mnenje tukaj gor, ne bi bilo pošteno do tistih, ki berejo in jih zanimajo mnenja drugih.
Pravilno mu rečemo človeški zarodek, ker zarodkov je lahko več vrst. Sicer pa menim, da (naklepno) lahko umorimo tudi žival, ne le človeka, ne glede na to, kaj piše v SSKJ. Ali pa se umor živali tudi imenuje kako drugače? Sploh ne vem, zakaj se okrog tega dlakocepi, če je vse jasno kot beli dan.
Vidiš, Cokie nas sprašuje ravno to: ali naj svojemu…..(karkoli) pove, da je zavrgla življenje v sebi, ki je bilo sad njunega seksualnega druženja ali ne. Lahko razpravljamo tudi o času kdaj naj mu pove, kar pa se mi ne zdi bistveno ali pač?
Če sem prav razbral ti svetuješ, da mu pove takoj po “srčni kapi”, za katero niti še ne ve, da jo je doživel ;), oz sedaj ko prosi za “invalidski pripomoček”, ko je bil neroden in je rinil na…… goro.
Tudi jaz se strinjam z vama z Markom.
Koliko mu je/ni vseeno zanjo bo pa videla po njegovi reakciji, ko / če mu bo povedala.
Za Cokie:
Na tvojem mestu bi najprej dobro premislila, ali bi seks prijatelju povedala za svoje težave (splav) ali ne. Če sta se dobivala samo za seks in je bil vajin odnos zelo površinski, potem on preprosto ni človek, ki bi mu lahko zaupala, da si naredila splav. Lahko ti celo dela težave, nabija slabo vest ali kaj podobnega. Lahko celo tvojo slabo vest izkoristi, da te izsiljuje za nadaljni seks. Oceni sama, ali mu toliko zaupaš ali ne.
Za naprej pa – naj ti bo ta življenska šola dobra lekcija, da se boš v bodoče bolj cenila in se izognila tako površinskih odnosov z moškim. Na dolgi rok to preprosto začne na nek način boleti – ljudje smo čustvena bitja in ne moremo živeti v tako hladnih odnosih brez prave človeške bližine.
Na tvojem mestu bi fantu povedala samo, da te seks z njim ne zanima več. Seveda bo še spraševal, saj je bilo zanj idealno – zanesljiv seks brez obveznosti in stroškov. Morda mu s prekinitvijo narediš uslugo – prvič v življenju se bo vprašal, zakaj ženska noče več z njim seksati.
tema se je res preveč razvila o debato o splavu. Ne glede na mojo izkušnjo imam o splavu svoje mnenje, ki pa vseeno ni bistvenega pomena.
Dejstvo je, da se je to zgodilo zaradi nekega površinskega odnosa, ki je precej pogost v današnjih časih. Seks brez obveznosti, uzivanje v življenju brez sprejemanja odgovornosti do sebe ali do sočloveka in na koncu tudi pomanjkanje samospoštovanja v eni in edini želji… po ljubezni.
Če sem se kaj naučila iz te drage šole, ki jo bom odplačevala do konca življenja je to, da sem spremenila odnos do sebe. Je bil že skrajni čas in očitno sem potrebovala takšno streznitev.
S tem fantom sem se dobila danes in mu povedala, da sem se preveč čutveno vpletla in, da ne morem več se iti te igre. Njegova reakcija je bila mrtvo hladna, da če sem se tako odločila spoštuje mojo odločitev, ker več kot to mi ne more dati.
Si lahko mislite kako sem se počutila. V nobenem primeru to ni prijetno slišati v mojem je šlo pa samo še za dodatno sol na rano. Prijateljsko sva se poslovila, on še z besedami, da bo vesel če se še kdaj vidiva oz če me lahko pokliče.
Nisem imela več besed. Držala sem se in se dostojanstveno poslovila. Ko pa sem se vsedla v avto so se iz mene vlile solze in občutek kot da se dušim.
Nikoli mu ne bom povedala, ker si ne zasluži. Ne zasluži si, da vidi kaj mi je naredil in kako sem trpela zaradi njega. Ne dam mu tega zadovoljstva. Ne človeku, ki mi mrtvo hladno reče, da spoštuje mojo odločitev.
Mogoče tako misliš sedaj, ker te je njegova reakcija prizadela. Kaj pa če nekoč pride do tebe prijateljica, ki ti bo povedala, da se ji je “zgodila” ista zgodba s tem istim človekom. Saj ne, da je odgovoren le fant, pa vendar mislim, da bi si tudi sam zaslužil “lekcijo”, ki jo je priigral v tej “igri”. Da se še (morda) on malo zamisli.
Sprašuješ se o posledicah, težava je v začetnih dejanih, ki niso zdrave odločitve v psihološkem smislu, namreč:
– spati z nekom, o katerem se ti ne sanja, če morebiti ne prenaša spolno prenosljivih bolezni
– spati z nekom, ki ne vpraša o zaščiti
– spati z nekom, ne da bi se sama vprašala o zaščiti
– spati z nekom, ki te ima izključno za seks
– spati z nekom z nekim nepremišljenim mazohizmom, da bi zadostila čustvenim potrebam po bližini
Ti se moraš v psihološkem oz. čustvenem smislu utrditi, predvsem na področju samospoštovanja, tako da ne dopustiš moškim izkoriščanja, višje cenitve sebe kot ženske, ki dela selekcijo, s kakšnim moškim bo intimna…