Nism brala, kaj so pisali drugi
Mislim, da samo bežiš pred odgovornostjo. Biološka ura za ženske je kljub vsemu še vedno tam nekje DO 30.
Misliš, da boš potem v službi lažje manjkala, ko boš imela več odgovornosti? Da ne govorim o morebitnih bolniških zaradi nezanositve, ki so pri ženskah, ki so se prepozno odločile za otroka pogoste. Pa morebitne travme glede tega.
Mogoče pa si sploh ne želiš otrok?
Premisli.
Da se razumemo: nisem proti splavu, samo tole prelaganje odraslosti proti 40! mi pa gre res že na živce.

Jaz te ne obsojam,vsak ima pravico do lastne odlocitve.Tudi jaz sem pred leti imela podoben primer,nisem vedela kako in kaj,kaj naj….Odlocila sem se za otroka in moram ti povedati,da sem danes najbolj srecna mamica (27 let) mojemu 4-letnemu sincku.Ne morem si predstavljati,kaj bi brez njega.Zakaj ti to govorim?Da prosim zares premislis,preden storis ta korak,kot sem ze omenila,tudi jaz sem podobno razmisljala kot ti.S tem,da sem jaz bila v hujsem stanju,kot si ti,namrec moja zveza s partnerjem je bila na zacetku propadanja,zaposlena sem bila za dolocen cas z minimalno placo,najemnino je bilo treba placati….ja,pri meni so bili to vzroki,da sem pomisljala na splav.Vem da je bil ponedeljek,ko sem sla h ginekologu,z namenom,da mu povem,da sem se odlocila za splav.V cakalnici se spomnim,da sem se prijela za trebuh in zdi se mi,da sem se sele tedaj zavedala,da v meni raste novo zivljenje,da moj se nerojeni otrocicek ni nic kriv,ne znam opisati teh obcutkov,pa ponosna sem bila,da v meni raste nekaj “mojega”-kar je samo moje,del mene….Tega se nikomur nisem povedala,pravzaprav nihce ne ve,da sem sploh pomislila na splav(in ce priznam,se tudi sama sprasujem,kako sem lahko pomislila na…).Vse se je uredilo,pa ne me narobe razumeti,nocem ti vzbujati slabe vesti,niti slucajno.Ampak zelim,kot sem ze omenila,da zelo dobro razmislis,vedi,da ti v vsakem primeru zelim sreco.Saj po eni strani te razumem,mlada si se,pravis da zelis se potovati…Ampak ne privoscim ti,da bi se cez 18let sprasevala,:”Kaksen bi bil sedaj moj otrok,ce bi ga takrat rodila…??” Zelim ti veliko srece v zivljenju…Pa dobro premisli in ne pozabi,da je to kar nosis pod srcem samo tvoje in del tebe.In vedno bo del tebe.Za konec bi rada samo se povedala,kaj me najbolj osreci-besede mojega sinka:”Mama,najrajsi te imam na svetu…” in ves,tega ne bi zamenjala za noben blisc na svetu,res sem najbolj ponosna,da sem mama.Lep pozdrav

Tudi jaz tega ne morem razumet. Stara sem 20 let, študentka na precej zahtevnem faksu, pa vem da ne bi mogla umorit nedolžnega otroka, če bi sedaj zanosila. Se mi pa zdi da gre tebi samo za lastno komoditeto-žal ampak vse več je takih. Se boš pač morala odpovedat daljšim potovanjem za nekaj časa, pa kaj, na svetu so še hujše stvari.
Vem da je tole moje pisanje ostro, ampak včasih samo to pomaga, da ljudje spregledajo kaj delajo. Saj gre vendar za življenje.

Draga Anima

Vem, da je že en mesec mimo od tega,kar si postavila vprašanje, ampak upam,da nisem prepozna. Poglej, življenje je videti zelo dolgo, pa vendar je kratko, kot bi mignil. Ko poslušam starejše ljudi, govorijo kot bi včeraj bili mladi, zaj pa so že stari. Hočem ti povedati kako minljivo je življenje. Minljivo je vse: potovanja, izobraževanje, kariera, ljudje. Ampak nikdar pa ni miljiv rod, ki ga pustimo za seboj, v kolker boš rodila tega otroka, bo on potem nadaljeval tvoje življenje oz. del tebe, ko tebe več ne bo. Tako, da otrok se ne smemo nikdar sramovati ali jih zavračati.

Ker pa tvoja situacija ni najbolj primerna za otroka, se strinjam po eni strani s teboj,da zaj res ni šepravi čas za tega otroka. Nima smisla ustvarjati nekaj, kar ni dobrodošlo in trpeti, sploh če tvoj cilj zdaj ni imeti otroka, ampak poglej, svet bo ostal takšen kot je, za otroka pa imaš zdaj priložnost, svet še vedno lahko vidiš, tudi z otrokom.

Vglavnem najpomembnejše pri vsem tem je, ali si pripravljena otroka imeti rada in ga vzgajati, se zanj žrtvovati? Ga vzeti zase in mu nuditi ljubezen?

In ne pozabi nečesa, nikdar ne bo povsem idelano, da bi rekel, tako zaj pa bom imel otroka,to mora priti samo od sebe.

Ne boj se otroka, imej ga, ne glede na vse, del tebe je in tvojga fanta,to je pomembnejše kot katerikoli delodajalec, potovanje in najemniško stanovanje, vse se to da urediti, brez skrbi.

Ostani pogumna!

če prav razumem, si hotla podporo k splavu. nisi je dobila, si se že odločila (za)?
moje mnenje: vedno boš imela izgovor za lastni egoizem. žal mi je tvojega otročička.

ne strinjam se. ne moreš kar tako vsiljevati tvoje odločitve njej. to je njena avtonomna odločitev. jaz sem stara 22 let, na zelo zahtevnem faksu tako kot ti, ampak če bi v tem trenutku zanosila, bi tudi splavila. takšno odločitev lahko obsojaš koliko hočeš, na koncu koncev se pa gre za njeno življenje in ne tvoje. življenje vsak živi po svoje, zato ti je le-to dano. eni so katoliki, drugi muslimani, eni so liberalci, drugi konzervativci, eni so za splav, drugi ne, eni so za smrtno kazen, drugi spet ne….. praviš, da gre za lastno komoditeto. jaz menim, da je boljše lastnega otroka ne imeti, kot pa ga slabo vzgajati, ali celo biti jezen na to, da si otroka dobil. lepo je napisala da NI PRIPRAVLJENA na otroka, tudi je dovolj naredila, da ga ne bi imela (kontracepcija), in se je pač zgodilo. res je, da gre za življenje, ampak gre tudi za njeno telo, s katerim lahko ona upravlja kakor hoče. gledano z drugačnega vidika… če sta ogrožena otrok in mati hkrati, bodo rešili mater, otroka pa ne. in to zato, ker bo mamica še kasneje lahko imela otroke, ki jih bo imela ko bo na to pripravljena. ti bi pa raje mamico ubila in imela otroka? to je prispodoba. drugi strani te pa ne obsojam, ker pač ima vsak svoje mnenje, za katero jaz mislim, da ga lahko vsak obzirno pove, brez hudovanja, verbalnega napadanja in žaljivk.

mimogrede, anima, sporoči kako si se odločila in kako se počutiš. lp

Joj joj kako nakladanje! Okrog splavov ste pa res vsi tako zelo pametni. Če bi morala ženska plačati (kar je povsod normalno) bi se malce skulirale. Je pa to res nek tehten razlog – nisem še priopravljena,…. sploh veste kaj pišete in kako razmišljate. Najbolje da se kar vsi počez ubijemo – kdo pa je sploh na kaj pripravljen,….Če bi tako razmišljali naši starši nas ne bi bilo in tako tudi naših otrok ne bo.
Na eni strani tak napor da se pride do otroka na drugi pa tako NESRAMNO SPRENEVEDANJE. Je pa res to ena stiska!
Vsak naj nosi posledice svojih dejanj in odločitev. Zakaj pa moram jaz plačevati namerne splave in vse posledice zdravljenj zaradi otepanja otrok!! Sem za plačevanje splavov!

tud jaz ne bi imela nič proti plačevanju splava:) dokler je le splav dovoljen in je stvar izbire. se strinjam naj vsak nosi posledice svojih dejanj. diskusija je v tem, da nekateri niso za pravico odločitve.

isto. s tem, da sem bila sama še brez službe. naredila sem splav pri 26. takrat mi je bilo ravno..dokaj, mislila sem,da se odločam po pameti. čez 3 leta sem spet zanosila, tokrat s službo in stanovanjem.pa imela spontani splav. takrat sem se jokala in skoraj norela za vse nazaj…psiha se je natančno spominjala prvega splava. in namesto, da bi imela 2 otroka, nisem imela nobenega. velikokrat si mislim, da je to tisto-karma-ker sem umorila enega, ”so” mi vzeli drugega.
težko je bilo celo leto po tem. ampak, gre. počasi. mi je pa še vedno žal za vse…NIKOLI namreč ni idealne situacije. zdaj sem stara že 36, pa še vedno imam službo le za določen čas…Torej, sem na istem. karma?
vseeno sem se odločila za ”tretjega” in ga obožujem; pa vendar, skrbi me za službo, stanoavnje je premajhno, jaz prestara…in še 100 drugih izgovorov. In tako kot je zgoraj ena pisala, le zato, ker sem bila razvajena!!! Ker sem mislila, da je splav najlažja rešitev, vse druga bi zahtevalo od mene kompromise…pa podrejanje. oziroma odraslost, za kar si pri 27 že čisto dovolj star! DA KONČNO ODRASTEŠ!

Veš meni pa se zdi primerjanje splava in neplodnost na drugi strani čista nesramnost.
Tega ne moreš primerjati. Stiska na eni in stiska na drugi strani. Razlogi so pač različni.