spet v puberteti (??)
Baje da gremo ljudje večkrat skozi puberteto. Nekje je bil nek članek o tem … Je to res? In, če je, kako hitro mine?
Prijateljica je visoko noseča, njen mož pa se obnaša popolnoma nezrelo. Kot da je otrok NJEN, ne NJUN, kot da naj bi čisto sama skrbela za dete … Tudi sicer ima zelo nenavadne, otročje komentarje in reakcije na vse, kar se dogaja.
Velikokrat mi je potožila, kako se obnaša, včasih pa je imel “izpade” celo vpričo mene (in res je bilo videti čudno …)
Ker vem, da je zdaj (ko se pripravlja na porod) v bolj občutljivem obdobju, ji želim stati ob strani. Še bolj pa se zavedam, da bi to moral početi njen mož, ne jaz!! Ko mu je povedala, da računa na mojo pomoč, je bil užaljen in mu ni bilo čisto nič prav. Da bi ji sam pomagal, to pa ne.
Ne iščem nasveta, kako naj stojim ob strani prijateljici, samo zanima me, kaj je lahko povod za takšno nenavadno, nenormalno obnašanje njenega moža. Pravi, da – starejši kot je, težje je z njim. To res ni normalno … Je v drugi puberteti, ali se samo tako na smrt boji biti še enkrat očka (za prvega otroka ni kaj dosti naredil, razen da mu je na vseh možnih področjih dajal slab zgled), ali pa se mu je res “malo pripeljalo”???
Hvala za odgovore …
Po moje ne gre pri njem za pozno puberteto, ampak preprosto za nezrelost in pomanjkanje občutka odgovornosti. Najbrž ga je njegova mama razvajala in mu popuščala in ga ni pripravila na odgovornosti v življenju. Tvoja prijateljica se je pač poročila z otrokom. Zakaj tega ni hotela videti, ko je bil še čas, je pa njena težava.
Ne vem. Ne morem soditi.
Moški so pač iz Marsa, me pa iz Venere. Poznam občutek nosečnice, ker sem to dala skozi. Meni je šlo skozi na jok, kaj pa moreš, se hormoni postavijo na glavo.
Kaj se je na glavo postavilo njemu, pa ga lepo vprašaj. Žalostno je to, da je moški že enkrat naredil napako, to da jo ponavlja, je pa bedno.
Naj ti pove. V njegove možganske krivulje se vživet bo težko brez njega. Kdo bi vedel kaj ima v glavi, če ima sploh kaj. Čuta odgovornosti in zrelosti očitno ne premore, ali pa ne prenaša to odgovornost nate.
Za moje pojme je pacek in vreden prej graje, kot kakšne koli pomoči. Sicer pa se bo kmalu videlo kakšen je v resnici, ko bo otrok privekal na svet.
Andi, jaz ne nameravam pomagati njemu, ampak njegovi ženi. Bi pa bilo za njiju, za njun odnos dosti boljše, če bi to opravil on. Ne morem se postavljati na njegovo mesto, nimam tega namena in tudi ni prav. Pač, trudim se prijateljici stati ob strani, kolikor morem, ji dajati čustveno in fizično oporo. Ampak ne gre mi v glavo, kaj more biti narobe s človekom, da se obnaša tako kot on!!
Njegovi odgovori so na stopnji trinajstletnika, ne pa (skoraj) štiridesetletnika. Na primer, ko ga je žena vprašala, zakaj se tako obnaša, ji je zabrusil, naj pač v časopis da oglas, da išče g. Popolnega. Mislim, kar nekaj brezveze …
Po eni strani si mislim, da si je sama kriva, ker je izbrala tega tepca, po drugi strani se mi smili, ker je ona res dobra in vem, da je zdaj v takem času, ko so hormoni postavljeni na glavo in potrebuje več opore in podpore … Torej pridem k njej, opravim, kar pač lahko … Ampak, ko pride njen mož domov in me najde tam, se mu lasje postavijo pokonci. Noče, da ji pomagam jaz, on ji pa tudi ne bo. Nočem se vtikati v njun odnos, hočem pa ji stati ob strani.
Bog, v kaj vse se jaz zapletem … :(((
Tvoj zadnji stavek pove vse. V kaj se zapletaš…
Jaz osebno sem mneneja, da je prijateljstvo uno pravo, redko. Tudi lepo, da stojiš ob strani nekomu, ki rabi pomoč. Lahko se ti pa naredi, da boš ti na koncu ta_grda.
Nekoga spremeniti je težko. Se ga enostavno ne da. Pred bedaki se še Bog obrne stran, pravijo.
Pomagati v tej situaciji, te čisto razumem, pa lahko le delno. Lahko pa v cel odnos vložiš vso svojo energijo in voljo, pa boš na koncu ti brez. Kdo bo pa tebi pomagal, ko boš rabila pomoč? Naj se bere še bolj egoistično, včasih v življenju pa je to modro, da smo taki. Jaz osebno rada pomagam, včasih pa enostavno rečem:”Želeli ste, zdej pa imate” Tudi jaz bi šla v Dajfur reševat boge in nesrečne, pa kaj bi imela od tega, razen zadoščenja, da sem naredila nekaj dobrega. Ne vem, če bi mi kdo rekel hvala.