Tiste, ki ste me brale, me še poznate, za vse ostale: izgubila sem tri otroke, 19., 15. in 23. teden. Spremljajo me na vsakem koraku, vsak dan, še vedno sem žalostna, a nimam veliko časa za predajanje čustvom, saj imam ob sebi tri otroke, ki me potrebujejo tu in sedaj.
Ker nimam veliko časa, tudi ne zahajam na ta forum, zadnje čase sploh na nobenega.
A tako kot teče življenje in nam prinaša nove izzive, sem se sedaj spet znašla popolno sesuta, za umreti žalostna, z vso bolečino. Umrl je namreč naš muc, ki mi je bil v veliko oporo, ko sem bila doma, noseča, v ležanju, ko sem žalovala… Po petih letih se je nenadoma poslovil – bolezen. In jokam za njim, za svojimi umrlimi otroki in sav bolečina, vsa rana se je tako odprla, da tulim, komaj živim in se sprašujem: zakaj nam je naložena taka bolečina. In ker sem ostala doma, me je seveda potegnila na naš forum in sem spet tu, pa saj nikoli nisem odšla.

Želim vam moči, tako kot sebi, da vzdržimo bolečino. Vem, da nas je veliko, nisem sama….

Frida,

jaz pa sem vesela da si se oglasila. Morda se cudno slisi, samo ko sem sama izgubila svojo hcerkico, si bila precej aktivna na tem forumu in sva vcasih ena drugi kaj napisali.

In tako se mi je zdelo krasno, ko si potem posvojila tri otroke, kot da bi tvoji angelcki to nacrtovali zate…tako se mi zdi, akko clovek obraca in zivljenje obrne po svoje.

Meni po vec kot treh letih (saj niti ne stejem vec) se vedno pride hudo za umret. Imam se eno hcerko, ji ze govorim o moji izgubljeni deklici, pa me sprasuje: Mami kam je sla moja sestrica? Kje je?

Kaj naj ji odgovorim? Sla je dalec, tako kot so sli tvoji otroci, tako kot je sel zdaj tvoj muc… Minjljivi smo, tako zelo, da kar boli. In tako hudo je, ko se moras tega priceti zavedati ob tako kruti izgubi.

Draga Frida, zelim ti, da se ti nasmeh spet povrne na lica, pa ceprav bo v srcku vedno nekaj manjkalo, en del, ki je odsel s tvojimi tremi. Imas pa drugi del, ki ti ga zpolnjujejo drugi trije.

Meni moja druga hci kravzlja zivce, pa vendar mi zapolni prenekatero praznino in posusi marsikatero solzo. Zelim ti vse dobro!

Po dolgem času sem zopet tu. Približno istočasno sva preživljali izgubo. Pa si mi zato kar nekako blizu. Po zelo delovnem in pestrem obdobju sem ponovno pokukala na ta forum. Ko ima človek spet čas, da vsaj približno v miru dvakrat vdihne, se spet takoj spomni, … tudi mene še vedno boli pa je tega že 6 let.

Včasih pomislim, da verjetno vse me, kdaj pa kdaj rabimo nek dogodek, spomin, karkoli, skratka nekaj kar te rahlo popelje nazaj, da se v vsakodnevni naglici ustavimo, spomnimo in izjočemo svojo odrinjeno žalost.

Želim ti čimveč sončka in veliko lepega s tvojimi otroci.

Daša

Draga Frida, žal mi je.Tudi pri nas je bilo hudo, ko je skoraj na 1. obletnico (13 dni kasneje) moj svak, skoraj pred domačo hišo povozil mojega muca, ki je bil moj psiholog, moj psihiater in moj prijatelj ob izgubi Bineta.Tako sem jokala, da nisem mogla govort.Ta muc je bil res moja rešilna bilka ob smrti sina, vem kako ti je.Jaz sem rekla da ne maram nobene živali več in že po enem mesecu, sva posvojila enega brezdomega mucka, scufanega, hecnega, preplašenega, a danes je lepo mačkon, poln nežnosti in miline.Tudi meni je ta dogodek odprl vse nikoli zaceljene rane, a morala sem naprej in tudi ti moraš.Boli izguba otrok, boli izguba živali, ki je na nek nam znan, a čuden način, nekakšna vez z izgubljenimi otroci.
Frida žal mi je, ampak boš videla da bo še vse dobro.Življenje nam prinaša tudi lepe stvari, čeprav je hudih preveč in tako zelo bolijo, se splača počakati sonce.

lp
škratek

Ja, seveda se vsake spomnim. Daša, kje je že to? Izguba prvega otroka, nato kmalu drugega in pisanje knjige….
Z nekaterimi sem še vedno v navezi, vedno mi pomagate, da vzdržim in vem, da nisem sama.
Tvoja mami in škratek, tudi vaju se seveda spomnim, izguba hčerkice. In seveda opustitev mučenja sebe. Sem še pada rainbow, pa moja draga TT in še…
Vem, da nas otroci tu in sedaj potrebujejo in nas razveseljujejo, a ko te spet doleti izguba – pa četudi ljubega mačka – je ponovno kot da te kdo udari po glavi, te porine v brezno žalosti, čas se ustavi in znajdeš se v nekem brezčasju. In življenje ne gre naprej, stoji, životariš in upaš, da boš spet to bolečino preživel. In odpro se seveda stare rane.
Pravijo, da marsikateri s svojim življenjem pomagam, da sem močna, da veliko vzdržim, slišim, da si ženske, ki vedo za mene, ko rojevajo mrtvega otroka ipd. pomagajo z menoj: če je ona vzdržala to trikrat, bom še jaz!
A kaj mi to pomaga, cena, ki jo plačujem je zelo velika, veliko mi je naloženo, pa čeprav sem optimist, še vedno ne zmorem plesati (le z otroki). Moje življenje je povsem drugačno, boljše?! Nisem prepričana, le drugačno, bolj žalostno, bolj boleče. Občutljivosti sem imela že prej kar veliko.
Ob izgubi še dragega muca spet čutim, da se bom morala malo več pogovarjati s to “smrtjo”, kaj prebrati. Nisva prijateljici, ne morem je sprejeti, kar naprej mi ruši tire…

In naj gre k vragu optimizem!

Hvala, da ste tu, napišite mi še kaj. zelo rada preberem, kako vam gre.

Frida,

vesela sem, da si se oglasila. Pa ceprav samo, da das iz sebe jezo in bolecino. Jaz zdaj po tolikem casu vem, da se ne bom nikoli sprijaznila s smrtjo svoje prve hcerke. Zivim dalje, hodim v sluzbo imam se mojo drugo hcerkico, ki mi je v neizmerno veselje, samo nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da sem morala izgubiti prvo hcerko.

Prebrala sem nekaj knjig na to temo, s partnerjem sva se na zacetku veliko pogovarjala – zdaj veliko manj oziroma skoraj nic, naceloma pa imam samo eno osebo, s katero lahko obcasno nacnem to temo.
Odnosi v sirsi druzini so ostali napeti, kaj vem, jaz preko dolocenih stvari ne morem. Sem se navadla da smo tako tako.

Vcasih imam tak zadost vsega…sploh zdaj, ko kolegice rojevajo sorojence, pa me sprasujejo, ce bo moja kar edinka…pa saj ni…samo njene sestrice ni tukaj. Pa se sprasujem, bi morala poskusiti se enkrat, da ne bo nasa deklica ki je tukaj sama, pa si ne upam ponovno v nosecnost, pa tiste dneve po porodu…

Ko grem v bolnisnico z njo, se delam mocno, po drugi strani, pa toliko vem o vseh teh boleznih, da se zdravniki niti ne zavedajo, kako njihove diagnoze vplivajo name…
In se vedno ne morem normalno z vsemi govorit o njej in se vedno nimam obesene nobene njene slikice.

Iz tega kar sem napisala se bere, kot da zivim v neki crni luknji, iz katere ni izhoda. Pa ni tako. Marsikdo, ki sem ga spoznala kasneje in mu povem za mojo prvo deklico, ne more verjeti, da sem vse to res prezivela in da sem taka kot sem.
Tako kot pravis, meni te “pohvale” nic ne pomenijo. Moje deklice ni. In zdaj ko druga odrasca se toliko bolj cutim, kako je to res drug otrok in kako mi prvi se vedno tako zelo manjka. In kako zelo zelo tega okolica ne bo mogla nikoli doumeti.

Malo sem zamorila, oprosti, samo vem, kako je, ko te spet nekaj naenkrat sune v brezno in spet toliko moci in energije, da se spravis ven…

Meni je zdaj samo vazno, da je moja druga deklica zdrava. Vse ostalo mi je postranskega pomena. Eni razumejo, drugi ne.

Žal mi je zate, razumem kako ti je hudo, moje deklice in več in ne vem kako naj živim s tem, edino veselje mi psiček, nekako mi zapolni čas med premišljevanjem zakaj in kako naprej. Nihče od bljižnjih me ne razume, vsi pričakujejo, da bo živela “normalno” naprej. Ne razumejo jeze, žalosti, tesnobe, nemoči, ta čustva prepletajo moj vsakdan. Velikokrat se sprašujem koliko časa bom še zdržala, enostavno mi je tako hudo, da bi kričala od bolečine, ki me duši.

Kmalu bo eno leto, kar sem izgubila sina. Vse kar čutim je žalost. Moje življenje se je seveda zelo spremenilo. Predvsem je žalostno, temno, črno. Pa imam doma hčerko, zdravo in veselo. Za njo sem neverjetno hvaležna, ampak še vedno pa del mene manjka. In tega okolica ne razume. Kako da se ne veselim za tisto kar imam, namesto da sem žalostna za tisto kar nimam, je bilo enkrat izrečeno. Ne zmorem veselja. Mogoče na ven že (sem se v teh mesecih naučila), ampak v sebi se pač porinem v nov dan in čakam da ga bo konec. Pa spet. In spet. Čakam dan, ko bom spet dobila življenje nazaj in bom skočila v nov dan. Pa ga še ni na vidiku. V resnici ne verjamem, da ga bom videla sploh kdaj.Upam, ampak ne verjamem. Ker je žalost tako močna.

Tudi jaz sem ostala brez svoje punčke pred malo več kot mesecem dni. Skušam nekak živet naprej, se prebijam iz dneva v dan. Se trudim čim bolj zapolnat dan, da gre čim prej mimo mene, ob tem pa se ves čas sprašujem kdaj nastopijo boljši dnevi, brez žalosti. Kdaj pride spet sposobnost veselja? Sem otopela, ne zmorem pokazati nobenega navdušenja nad čim. Okolica me ne razume oz. takšni ljudje, ki jim je jasno, da mi je hudo, da žalujem, da nikoli ne bom nehala žalovat, da si ne želim drugega otroka itd. so zelo redki. Veliko si jih niti ne predstavlja kaj sem morala preživet, ker me niti ne sprašujejo nič…ne vem, očitno jih je strah to temo odpirat. Meni je pa tako prekleto lažje, če lahko o tem govorim, pišem…

O Frida ,mi je prav žal za muca. Meni se je podobno zgodilo,ko je dve leti po Vidovi smrti umrla naša psička,stara 12 let. Pred očmi mi jo je povozil aroganten voznik. Tako mi je bilo hudo,da sem mislila,da bom umrla. Potem me je tolažilo samo to,da je z mojim Vidom tam nekje.
Pozabiš bolečine nikoli,samo bolj otopela je . Je pa res,da imam sestrico od Vida zdej pri sebi,ki jo je nam on čuval da nam je preživela in zelo hvaležna sem našemu angelčku,da je pazil na sestrico.
Bodite močne moje mamice.

Draga Frida!
Tudi jaz vem kako se počutiš. Ko sem pred skoraj šestimi leti in pred tremi in pol izgubila v 26 tednu moja sončka, sem mislila da je konec mojega življenja. Pa ga ni bilo konec, čeprav sem si marsikdaj želela, da bi odšla za njima; ni konec življenja, le živeti ga začnemo čisto drugače. Jok, žalost, trpljenje in spoznanje kako te nekateri ne razumejo, kako te nekatere mamice nimajo za enakovredne. Saj nismo enakovredne, ker one niso pokopale svojih dojenčkov – hvala bogu!! In se tega sploh ne zavedajo, kakšno neizmerno srečo imajo!! Ko sva se v začetku leta z možem odločila, da poizkusiva še enkrat, so me nekateri imeli za pogumno, drugi pa za noro! Saj malo nor pa moraš biti, da po vsem tem greš še enkrat v borbo, a ne?! Živela sem le za pikico, ki je rasla v meni. In verjamem, da sta mi moja dva angelčka pomagala, da se je srečno izteklo. Imam čudovitega sinčka. Srečna sem, neizmerno srečna, pa vendar ne mine dan, da ne pomislim na moja sončka, da se jima zahvalim, za vse naše trenutke, ki jih ne bom nikoli pozabila. Da jima povem, kako ju imam neizmerno rada. Srečna sem na drugačen način, kot navadne mamice, ker se zavedam kakšno srečo smo imeli sedaj. Bolečina in žalost ob izgubi otroka nikoli ne izgine, le živeti se moramo naučiti z njo. Živim za trenutek ko bom ponovno lahko objela moja angelčka, do takrat pa upam, da bom srečna in vesela mamica mojemu sinku, katerega bom videla rasti, kateremu bom v oporo in kateremu bom dala ljubezni za tri!
Vem pa še eno stvar, da ne vem od kje poberemo vso moč, ki jo imamo! Vendar je dejstvo, da imamo voljo, željo in predvsem trmo s katero rinemo naprej! Mogoče je pa to ljubezen naših otrok, ki nas na nek način varujejo iz zgoraj in nam ne pustijo, da bi obupale in nehale živeti?! Kaj veš?!
Lepo bodite drage moje!

Draga Frida!

Zaradi vseh nas se tudi sama večkrat vračam sem, ko bi se morala najbolj pogovarjati s tabo in ti nuditi oporo, sem prebirala o tvojih občutkih na tem forumu, jokala na samem, namesto ob tebi. Na srečo si mi zmogla odpustiti in upam, da veš, čeprav se o naših angelčkih sploh nimava več časa pogovarjati, saj se nama dogaja toliko stvari naenkrat, so pa vedno v najinih mislih in srcih, prisotni v vseh najinih pogovorih, ki bi jih moralo biti več.

Žal mi je za vašega prelepega črnega kosmatinca. Ko je srce prepolno solz, se mora zjokati,za vsakim, ki ga imamo radi.

Tako kot je rekla Škratek, se splača počakati sonce.

Bodite močne, objem

Pozdravljena Frida

Vesela sem, da sem danes po res dolgem času zašla na ta forum. Res dolgo te že nisem brala, ne tu ne na domačem mailu. Pa sem tudi sama nehala pisati, nisem vedla kako ti je, ker imam jaz sedaj dva svoja otročka.
Ko pa prebiram vse to, pa vidim, da ti je še vedno hudo, da bi se pa mogoče lahko kdaj pripeljala k vam v vas da kako rečeva, kajti tudi jaz se nimam s kom pogovarjati več o moji mali punčici. Tako pride s časom, ko vsi mislijo, da je vse Ok, pa NI.
Pošiljam ti en velik,topel objem in vedi, da smo tisti ta stari iz foruma še vedno tu in mislim na vse vas.
Prijazenpozdrav
Mojca