Pozdravljeni,

srečujem se s situacijo, ki ji ne znam biti kos. Vse bolj in bolj me tavam v krogu in ne vem kako se rešiti.
Namreč en mojih največjih strahov je, da me bodo ljudje, ki jih imam rada zapustili, da bi ostala sama. Recimo prijatelji/ce zaradi tega, ker se bodo navezale/preusmerile na svoje fante oz punce, moški zaradi druge. ker se mi to že ves čas dogaja.
In spet se je zgodilo, dve edini res dobri prijateljici ter dober prijatelj, so si v zadnjih 2 mesecih našli partnerja, ena se je celo odselila precej daleč.
Stiki z vsemi so zdaj precej omejeni,le tu in tam, saj so kot “prilimani en na drugega”, preživljajo skraj ves prosti čas z njimi itd. Jaz pa ostajam samska in sama pri 31 letih.
In ne vem več kako naj se poberem zares, kako naj grem dalje v tej situaciji, kaj naj naredim.
Prej smo počeli veliko stvari skupaj, zdaj ali jih moram početi sama, ali pa s zraven partnerji. In ni isto.
Ker je pred vrati poletje je toliko huje, sam smo imeli načrte za dopust, potovanja, zdaj ne bo nič iz tega, ker so si splanirali po svoje.
In mene je zvilo, ker so se moji najhujši strahovi uresničili in se počutim zapuščeno od tistih, za katere sem upala da ne bom.
Normalno, da si tudi jaz želim imeti ob sebi nekoga, saj resne zveze nisem imela že 10let, a četudi se slučajno najde kdo potencialen, ali nimam šans, ker po pravici povem, da si ne želim otrok (pač v to sem prepričana) ali pa “izgubim” proti kaki drugi.
Uglavnem vrtim se v krogu, ne vem več kaj naj. Kako naj uživam življenje zares, ko pa ne zdržim več početi vse sama…

Ribicaaaa

Eden od temeljnih strahov vsakega človeka je, da bo ostal sam, nepovezan z drugimi. Očitno smo narejeni tako, da iščemo povezave in odnose, brez njih življenje kaj hitro postane prazno in nesmiselno. Ta strah pred nepovezanostjo nam je skupaj s hrepenjenem po povezanosti prirojen, saj brez njega ne bi preživeli. Ta strah nas, ko smo nebogljeni otroci, usmerja k staršem, ki so edini garant preživetja. Zato se otroci vedno znova vračajo k staršem, ne glede kakšni so ti do njih. Če so starši vedno nekje blizu in znajo poskrbeti za otroke, ti sčasoma dobijo občutek varnosti, ki jim omogoča, da mirno raziskujejo tudi okolico in se najprej po malo, nato pa vedno bolj oddaljujejo od staršev. Če otrok dobi občutek, da bodo starši tam nekje vedno zanj, se bo ne samo upal oddaljevati od njih, ampak bo tudi počasi začel uživati sam v svoji družbi. Naučil se bo, da zato, da mu je prijetno, ne potrebuje (vedno) drugih. Bom poskusil to prikazati z naslednjo primerjavo: če vemo, da je nekje vodnjak z bistro in hladno vodo in bo tam vedno in vselej nam na razpolago, si bomo upali sproščeno na izlet in nam bo na njem prijetno tudi, če bomo brez vode ali jo bomo imeli čisto malo. Če pa takega vodnjaka ni ali pa nismo prepričani, če bo tam tudi, ko se bomo vrnili, potem si bodisi ne bomo upali na izlete oziroma bodo ti zelo kratki ali pa bomo šli na izlet stalno v skrbeh, kje bomo dobili potrebno vodo, ali so naše zaloge še dovolj velike… Podobno začutim ob vašem vprašanju: ker niste v otroštvu imeli takega varnega vodnjaka (staršev) ali ste ta vodnjak izgubili (smrt, ločitev?), se ne počutite varne (povezane), zato ste stalno v skrbeh, kje se boste odžejali (prijatelji) in ste pretirano občutljivi, če kakšen od izvirov slučajno presahne.

Zgoraj omenjena vrojena potreba po navezanosti na starše, ki je v zgodnjem otroštvu nujna, saj zagotavlja preživetje, kasneje lahko postane zelo moteča, saj ovira pot v samostojnost. Niso redki, ki tudi še pri 30ih ne verjamejo, da so sposobni preživeti brez staršev. Ti izgledajo približno tako, kot če bi sredi pokrajine polne bolj ali manj bistrih tolmunov in izvirov, ves čas vsaj z enim očesom spremljali svoj vodnjak, pri katerem so se naučili piti. Paradoks je, da bolj ko je bil ta vodnjak prazen ali je bila vodna v njem kalna, bolj se ga bodo oklepali, z večjim strahom ga bodo zapuščali, slepi za bogastvo izvirov vsenaokrog.

Ribicaaaa, na koncu ste napisali »Kako naj uživam življenje zares, ko pa ne zdržim več početi vse sama…«. V tem iskrenem stavku, polnem bolečine in osamljenosti, se skriva tudi že odgovor: Ne bodite sami in ne dopovedujte si, da ste sami! Saj v bistvu že zdaj niste sami, vaši prijatelji vas niso zapustili, samo vaši odnosi so se spremenili. Njihovi partnerji jim pač zdaj pomenijo več, kot vi, kar je povsem razumljivo. Vi jih zdaj lahko užaljeno zavrnete ali pa jih obdržite in samo prilagodite svoje odnose z njimi. Če je šlo za prava prijateljstva, bodo preživela. Pa tudi »zalimani drug na drugega« bodo največ dobrega pol leta, najkasneje takrat pa bodo spet začeli gledati normalno nase in svet okrog sebe. Prijatelji niso dolžni biti vedno na razpolago, tisti, ki bi to morali biti, so starši. Precej prepričan sem, da v vašem primeru starši pri tem niso bili ravno uspešni in da je vaše otroštvo polno bridkih izkušenj, osamljenosti in zapuščenosti. Verjetno odtod tudi vaša odločitev, da ne boste imeli otrok. Velika krivica je, da ste imeli tako otroštvo, še večja krivica je, da ste zaradi teh slabih izkušenj prikrajšani za željo po materinstvu. Brez otrok, partnerja, družine se boste zelo težko izognili občutku osamljenosti. Odnos s sabo in odnos z otroci je namreč edini res trajni vodnjak, ki nikoli ne presahne, pri katerem se vedno lahko res globoko odžejamo in zato edini daje občutek varnosti in izpolnjenosti. Vse ostalo v življenju (prijatelji, sodelavci,…) so po naključju nametani izviri, ki so plitvejši in zato velikokrat presahnejo. Omogočajo sicer, da ne umremo od žeje, vendar pa nam ne dovolijo, da bi se res do konca odžejali in umirili. Seveda lahko ta vodnjak najdete brez otrok tudi v sebi oziroma v odnosu s sabo, vendar pa otroci zelo, zelo pomagajo, da pridemo do tega vodnjaka, saj nam ves čas kažejo pot do njega. Z odločitvijo, da ne boste imeli otrok, ste se prikrajšali za to pomoč, zelo pa ste si tudi zožili možnosti za polno in zadovoljujočo partnersko zvezo. Z vašim (pretiranim) strahom pred zapuščenostjo in zavrnitvijo nevede odganjate potencialne partnerje, saj si v bistvu zveze z njimi niti ne želite, oziroma se je preveč bojite. V zvezo ne bi šli zaradi močne želje, ampak iz obupa in osamljenosti. To pa seveda ni ravno najboljša popotnica za dober in trajen odnos.

Tako kot ste opisali sebe in svoje trenutno življenje, vam priporočam, da si poiščete terapevtsko pomoč. Karkoli se je že z vami dogajalo v preteklosti, marsikaj se da popraviti in spremeniti. Želim vam, da ne obupate in se odločno spopadete z vašimi strahovi. Ti so v tem trenutku namreč vaš največji in najhujši nasprotnik, zato vam naj ne bo nerodno poiskati pomoč, da se lažje spoprimete z njimi.

Lepo vas pozdravljam

Tvojih let sem. Fant me je zapustil. Najboljši prijateljici ne moreta z menoj na počitnice, ker se ena nikamor ne premakne, druga pa hodi na počitnice pozimi in v eksotične kraje. In bom šla sama. Odločila sem se, da želim videti Skandinavijo. Ga bom vsak trenutek pogrešala, vem, ampak vseeno grem. Pač sama. Kaj morem. Glavo pokonci!

Pozdravljena, Ribicaaa!
Evo, kot da bi pred parimi leti brala sebe (aja, btw: sem kar nekaj let starejša od tebe)! Že od nekdaj sem imela širok krog kolegov, znancev in družba mi je bila dobesedno “hrana”. Počutila sem se kot riba v vodi. To me je zadovoljevalo in priljubljenost mi je dvigovala samozavest. Pa da se razumemo: tudi sama sem maximalno vlagala v odnose, prijateljstvo.
Potem pa se je v relativno kratkem obdobju zgodilo, da sta me 2 najboljša prijatelja zapustila. Ker sta spoznala ljubezen svojega življena. Smola zame pa je bila, da sta bili obe partnerici ljubosumni name. (Zakaj že!?!?) Počutila sem se obupno, razočarano. Počasi so tudi ostali kolegi/kolegice spoznavali partnerje in družba je razpadla. Res je, da sem vmes spoznala fanta, zdajšnjega moža, ki mi je v veliki meri zadoščal. A vendar… rabiš tudi nekoga “nevtralnega”, kateremu občasno pojamraš, greš na kavo, čvek… Bilo pa je obdobje, ko dejansko take osebe ni bilo.
Ampak se stvari obrnejo, verjemi! Vmes sem se začela ukvarjati s specifičnim hobijem in tam spoznala dekle, s katero sva postali res dobri prijateljici. In z njo sedaj kofetkam, pojamram, se nasmejim. To mi zadošča. Ok, včasih pride obdobje, ko se vidiva morda le 1x na dva tedna. Pride pa obdobje, ko se vidiva vsakodnevno. Pač odvisno od prostega časa. Čisto neobvezujoče.
Poleg tega sem v preteklem šolskem letu vpisala še študij in moram ti napisati, da so “sošolke in sošolci” po večini krasni ljudje, s katerimi sem se zelo dobro ujela. In se kar pogosto zgodi, da se dobim na pijači s katerim tudi izven študijskih obveznosti.
Torej za zaključek mojega dolgovezenja: tudi v starejših, ne več rosnih letih naletiš na ljudi, s katerimi se ujameš in postanem lahko dober prijatelj! Prepričana sem, da boš tudi ti našla sorodne duše!
Srečno!

Ribica, sklepam da si po horoskopu tudi jaz sem 🙂 Naj ti povem, da sem tudi jaz sama. Imam polno ljudi okrog sebe, a vendar sem sama. Vsi smo več ali manj sami. Biti sam pa je treba znati, se naučiti. Nekateri samoto lažje prenašajo kot drugi, mam pa občutek, da jo lažje tisti, ki imajo več dela, več hobijev, ki se znajo zamotit na vsakem koraku. Tisti, ki imajo veliko časa, ga imajo tudi več za razmišljanje o negativnem počutju, kako so sami. Razmisli o tem. Sem pa prepričana, da če bi v življenju imela veliko dela, bi čisto pozabila na to, da si sama – prav nasprotno – kar naekrat bi bila obkrožena z ljudmi in bi si prav želela biti večkrat sama.

Hvala za odgovor g. Gašperlin, nekako ste zadeli moje počutje preko razlage z vodnjaki.

Vendar pa v otroštvu nisem doživela nobene res travmatične izkušnje, oba starša sta še živa, ločila pa sta se šele pri mojih 25 letih…
Na splošno nimam slabih spominov na otroštvo samo, kar se tiče našega družinskega odnosa.
Je pa res da tudi sedaj pri 31 še vedno živim doma z mamo (sestra že 4 leta s svojim možem drugje), in me to duši. Sicer načrtujem odselitev na svoje, vendar mi zaenkrat finance ne dopuščajo tega (niti najema). Hkrati pa me je že vnaprej strah kako bom uspela sama s sabo, saj ne glede na to, da se ponavadi z mamo zaradi najinih delovnih in zasebnih obveznosti lahko ne vidiva tudi po več dni (torej sva samo ponoči ko spiva v isti hiši), pa mi veliko pomeni to, da je še nekdo tu.

Ne vem kako naj se lotim mojega problema tj straha pred osamljenostjo in zapuščenostjo, saj nikoli v mojem življenju ni okoli mene mrgolelo veliko ljudi. Vedno sem imela le po dve-tri prijateljice, ne pa kake družbe. Sem tudi precej introvertirana oseba sicer. Vendar se je prvič mi zgodilo, da me je tako strah osamljenosti…pa ni prvič, da sem samo jaz tista ki samska vesla naokoli.

Nekako je postal ta strah izrazit ko me je zapustil moj prvi fant po 3 letih (pri mojih 21letih) zaradi druge. Takrat sem imela veliko težav si nazaj pridobiti prijateljice, ki sem jih nekako zapostavila vmes.
Po tej zvezi nisem imela nobene res resne zveze več, najdaljša je trajala 4 mesece. V vseh primerih pa so me zapustili zaradi druge ženske.

Tudi to,da nočem imeti otrok nekako ni posledica krutega otroštva. Ampak sem že zelo zgodaj vedela, da enostavno meni ni do tega. Ker mi otroci ne vzbujajo nikakršnih nežnih ali drugačnih občutkov, v bistvu jih imam rada, a dokler niso moji in še to le za par ur. Potem postanem nervozna, saj hočem mir. Prav tako me je groza ideje 9 mesecev biti noseč, nato porod (bolečine se tako ali tako bojim) in potem še dejstvo, da moraš za to bitje skrbeti dan in noč do nadalnjega. Enostavno mislim, da nimam živcev in potrpljenja za kaj takega. Ne vem morda čuden odgovor zakaj, ampak tako je… In zdaj me to spoznanje, da me bo to moje prepričanje diskvalificiralo za možnost partnerstva, dodatno obremenjuje.

Ne nameravam siliti v zvezo na vrat in na nos, konec koncev se v mojem življenju le na vsakih nekaj let najde nekdo, ki me interesira dovolj, da vsaj pomislim na to možnost…

Nevem več kaj lahko sploh še naredim. Nočem biti sama več!

Pozdravljena!

Pri pisanju odgovora nisem imel v mislih, da bi morali imeti v otroštvu zelo travmatične izkušnje ali da bi bilo vaše otroštvo “kruto”. Takole na daleč iz nekaj vaših vrstic ne bi upal kar tako sklepati na to. Očitno pa je, da vaša starša nista opravila ene od temeljnih nalog. Morala bi vas namreč pripraviti na to, da bi jih upala zapustiti in se osamosvojiti ter se ob tem počutiti (dovolj) varno. Kakor opisujete vaše trenutno življenje, se vi še vedno oklepate mame (doma) in vas je strah odrasti. Iščete razloge in tudi izgovore (“zaenkrat mi finance ne dopuščajo”), da ostajate “doma” ob mami, saj vas je zelo strah oditi, ker vas tam čaka neznano, poleg tega pa spopadanje z občutki osamljenosti. Zato raje ostajate na istem, ker to deluje varno, saj to poznate. Čeprav veste, da stagnirate, pustite, da gre življenje mimo in se oklepate vodnjaka, čeprav je ta “skoraj prazen in precej kalen”. Iz podobnih razlogov se bojite vsake res intimne zveze, saj je tudi ta povsem nova in zato zelo nevarna in ogrožujoča. Navezati se na nekoga pomeni hkrati nevarnost, da vas ta močno rani ali celo zapusti. Iz zelo podobnih razlogov se bojite imeti otroke, saj sebe doživljate, kot da niste sposobna biti dobra mama. Tudi za tako slabo samopodobo sta bila v pretekosti “odgovorna” starša. Vaša odgovornost zdaj pa je, da to nizko sampodobo vzdržujete in nič kaj dosti na naredite, da bi jo spremenili. Kako ste si vse to razložili in osmislili pa je seveda lahko povsem druga zgodba.

Ribicaaa, v vašem življenju se boste morali SAMI odločiti in nekaj spremeniti. Na starše se pri tem izgleda ne boste mogli opreti, za prijatelje zna biti taka naloga kaj hitro prehudo breme. Če sami ne zmorete korakov, za katere zdaj že prav dobro veste, da bi jih morali storiti, je edina pomoč, ki sem vam jo lahko predlagal – terapevt. Ob njem boste verjetno lažje in hitreje razumeli, zakaj ste taki, kot ste in zgradili vsaj toliko trdnejše temelje, da si boste končno le upali z njih stopiti v samostojnost in s tem – v življenje. Želim vam, da zberete pogum za spremembe in nehate samo opazovati življenje, ampak ga začnete res živeti. Z vami namreč ni nič narobe, nasprotno zelo v redu ste – samo da tega ne veste. Želim vam, da se tega čim prej zaveste.

Vsi te zapuščajo.Valda,da te.Nočeš otrok.Normalen par jih hoče.Kot moški,te jaz niti povohati ne bi želel.
Prijatelji si ustvarjajo svoja gnezda in jim zavidaš ter se bojiš da boš ostala sama.otrok ti zapolni vso praznino in ti da ogromno energije.Vsega se v naprej bojiš ne veš koliko lepega zamujaš.Toliko si zabredla,da obišći terapevta.S tabo je nekaj narobe in hudo narobe.V tvoji glavi si rišeš strahove.
Še bolj boš sama,ker nočeš otroka!Otrok si bila tudi ti,si pozabila?

No, vsaj enega mentalnega maloposestnika bo falila v življenju, kar tudi ni slabo.

Otrok ti zapolni vso praznino??? Hvala lepa za tako zvezo, v kateri je praznina, ki jo mora zapolniti otrok.

Očkaaaa, kaj naj rečem. Jaz se pa že 12 let ovohavam z mojim možem, s katerim sva se zavestno odločila, da ne bova imela otrok. Sva nenormalna? Morda. Sva srečna? Zelo.

Ribicaaaaaa, ti pa glavo pokonci. Verjamem, da se počutiš osamljeno in zapuščeno, a slej ko prej bo tudi to minilo. Vem, da se sliši to kot obrabljena fraza, ampak je res.

Lana, sta nenormalna in srečna.Tako čutiš ti.
Po tvojem so tisti nesrečni,ko imajo otroke.So pa vsaj normalni!

Biti brez otrok je,kot jesti juho brez soli.Nekaj manjka?
Praznino si polniš na druge načine,da ti ni treba razmišljati,da ta obstaja.

Kje sem pa napisala, da so ljudje, ki imajo otroke, nesrečni???
Ojej, pa saj nima smisla, da se tukaj s teboj prerekam.

Jaz verjamem v misel, ki pravi: živi in pusti živeti. In jaz pustim živeti vsem, tako ‘normalnim’, kot tudi ‘nenormalnim’. Pa tudi tebi! 🙂

Sicer pa je ta tema od Ribice, tako da bo najbolje, da zaključiva.

Kot bi brala sliko svojega življenja v tem trenutku, ko sem prebrala opis Ribice.S fantom sva se razšla pred kakšnim mesecem in od takrat je vedno slabše z mano. Mislila sem, da bo slabo počutje trajalo prvi mesec in potem bo vedno bolje. Pa je ravno obratno. Takoj sem se zaposlila z vsemi možnimi stvarmi, prijatelji, obiski… atudi tega je enkrat konec in moraš obračunati sam s sabo. Še vedno grem ven in se skušam čim manj zapirati v stanovanju, ker vem, da MORAM to storiti, a je vse vedno pod nekako prisilo. Ničesar več ne počnem z veseljem in navdušenjem. Pijem lažje antidepresive, a zaenkrat ni bistvenih rezultatov oz. trenutki obupa so vedno močnejši. Primanjkuje mi energije za delo, za druženje za življenje. Ne vem več koliko časa bom še tako zdržala. Prazniki ki so pred vrati zadevo še dodatno obremenjujejo.

Rada bi vprašala Ribico kako se je znašla oz. kako je sedaj po vseh teh mesecih?

S partnerjem sem bila v odnosu, ki me ni zadovoljenal in osrečeval. Potrebovala sem varnost in toplino po kateri že dolgo hrepenim a je sama pri sebi ne znam ustvariti. Vzela sva že kredit in obnavljala staro stanovanje, da bova v njem ustavrila družino. Sedaj skoraj pri tridesetih, ko večina vrstnic pohaja z vozički sem ostala sama, brez ciljev in sanj. Kako naprej, da ne bo vsak dan le prisila?

G. Gašperlin je napisal: “Vse ostalo v življenju (prijatelji, sodelavci,…) so po naključju nametani izviri, ki so plitvejši in zato velikokrat presahnejo. Omogočajo sicer, da ne umremo od žeje, vendar pa nam ne dovolijo, da bi se res do konca odžejali in umirili.”
To je nekako moja vizija življenja, brez katerega sem sedaj ostala in ne vem več kam bi se obrnila.