Imam sina, ki je približno že 5 let na heroinu. Zadnje leto in pol je bil v komuni na zdravljenju vendar so ga poslai domov, ker je zbolel.
Zdravniki so ugotovili, da operacija za enkrat še ni potrebna in naj jemlje samo zdravila. Vendar v tem času približno mesec dni si je on poiskal svojo staro družbo in spet nadaljuje s prejšnjim življenjem. Kako naj mu pomagam, ali naj ga pustim pri miru, da bo sam sprvidel zgrešeno pot.
Prvič je odšel v komuno na naše prigovarjanje, mene in moža. Očitno to ni prava pot. Prosim za nasvet. Hvala!

Pozdravljena Sofi!
Dolgo znano dejstvo je, da človeka, ki je vpleten, ne vznemirijo toliko konkretne okoliščine, kot ga vznemiri to, da se niso izpolnila njegova pričakovanja. Težko je staršem priznati neizpolnitev pričakovanj. Počutite se nemočno ob sinu in želja vsakega starša odvisnika je zagotovo to, da se otrok iz dna odrine in splava nazaj v življenje.
Večkrat sem že pisala o tem kako pomembno je, da odvisnik do konca zaključi celoten program, da se resnično utrdi za življenje, ki ga čaka zunaj, ozavesti in se zave bistva problema poišče in vzpostavi nove vrednote in navade.

Kot pravite je bil vaš sin v komuni pod vašo prisilo in jasno je, da je na tak način tudi vzel samo zdravljenje in od njega nič odnesel saj ni bil tam zaradi sebe pač pa zaradi vas. Pot odločitve in spremembe se začne pri posamezniku, da bo prekinil z omamljanjem. Problem je torej v osnovni motivaciji. Tisti, ki niso pripravljeni na spreminjanje v komuni ne morejo uspešno graditi nove poti.
Očitno si je sin vzel bolezen za izgovor, da je lahko predčasno zapustil komuno. Takrat bi seveda vi kot starši takoj morali vztrajati, da se vrne nazaj. O tem nima smisla diskutirati saj preteklosti ni moč spreminjati, lahko pa marsikaj storite v sedanjosti.
V vašem primeru je nedvomno najboljše vztrajati, da sin odide nazaj v komuno, saj očitno ni predelal svojih najglobljih ran in je premalo naredil na izgradnji svoje osebnosti.
Dejstvo je, da življenje ponuja okna možnosti. Pogostokrat je okno možnosti odprto samo za določen čas, zatem se zapre. Kjer čutite, da je čas za dejanja, vedite, da morate zgrabiti za priložnost takrat, ko se pojavi, če pa se ne pojavi, si jo morate sami ustvariti. Ali drugače povedano tudi vi ste tisti, ki pospešujete proces, da bo sin sprevidel zgrešeno pot. Seveda ne tako, da mu vse nudite in ga z besedami prepričujete, da to kar počne ni dobro, pač pa, da mu vi postavljate ultimate, ki jih uresničujete, ne le s prigovarjanjem in grožnjami ampak te ultimate dejansko izvršite in na ta način pospešite njegovo odločitev za zdravljenje, ki mu edino lahko pomaga. Sicer se redki odločijo za zdravljenje zaradi lastnih nagibov, največkrat pride do zunanje prisile. Največkrat so starši veliko bolj motivirani in si želijo, da bi se nekaj spremenilo pri njihovem otroku kot otrok-odvisnik sam. Mnogokrat se srečujemo z absurdno situacijo, ko starši ali svojci prosijo za pomoč, po drugi strani pa sami s svojimi dejanji vzdržujejo in podpirajo odvisnika. Kot nam je znano problem zasvojenosti ni problem samo zasvojenca, ampak celotne družine. Včasih staršem- pa naj se zdi še tako kruto-ne preostane nič drugega, kot sprijazniti se s tem, da bo njihov otrok morda moral še nekaj časa tavati po obrobju in nevarnostih življenja, preden bo v njem dozorela odločnost, prekiniti z drogami. Odvisnik je pripravljen nekaj storiti za samega sebe šele takrat, ko se sreča z odgovornostjo svojih dejanj. Redki nehajo zaradi spoznanja, da mu to škodi, ampak zaradi spoznanja, da je njegovo življenje neznosno, zato se je začel s posledicami svojih dejanj soočati.
Morda se oklepate prepričanja, da vam življenje ni usojeno, morda vas drži prepričanje, da niste kos izzivom, ki jih pred vas postavlja življenje. Z vsako izkušnjo se spreminjate in če znate to izkušnjo pravilno uporabiti, življenje spreminjate v pozitivno smer.

Če želite kaj več informacij me pokličite na spodnjo številko.