Pred tremi leti se je smrtno poesrečil moj partner. Trenutek in ni ga bilo več.
Pred nekaj dnevi si je prijateljica iz otroštva vzela življenje. Spet trenutek in je ni več.
Oba stara komaj nekaj čez 30.
Komaj sem se pobrala po partnerjevi smrti, spet šok, otopelost, jeza, jok, žalost…
Upam, da bom zmogla, kot sem do sedaj.
Nima besed. Strah me je.

O, Ana, tako žal mi je za tebe. Kako grozno je ostajati sam, in potem tako rabiš ravno prijatelje in že tako ali tako te je strah za vse bližnje, ki so ti ostali. Tako dobro razumem tvoj strah. Tudi meni se zdi, da je strah postal prevladujoče čustvo v mojem življenju. Strah za otroke, mamo, prijatelje, še za dobro sosedo, ki je zadnjič morala na operacijo. Potem še strah pred bodočnostjo, pred delovnimi dnevi, pred nedeljami, prazniki…
Jaz nisem tolažba, niti pomoč, jaz te samo razumem. Oprosti.
Zmogla boš, ker boš morala. Saj vidiš, kaj povzroči tisti, ki ne zmore. Mislim nate. Napiši še kaj.

Žalost, žalost.

Pozdravljena še enkrat, HanaAna. Kako preživljaš dan? Napiši kaj, razdeli nam nekaj žalosti, da ti bo lažje vsaj trenutek. Rada bi ti kako pomagala.

Draga Nastjaa,

hvala za tvojo skrb.
Še vedno sem brez besed. Kar obnemela sem. O tem sem povedala samo parim ljudem. Ne zmorem govoriti o tem. Rabim čas zase, tišino.
Bom videla kako bo.

Tudi tebi želim vse dobro.

Lahko noč.