Slucajno sem zasledil to stran in odlocil sem se, da vas prosim za pomoc.
Trenutno se se vedno zdravim zaradi obsesivno-kompulzivne motnje (OCD). Tale bolezen se mi je prvic pojavila pred stirimi leti, katero sem po nekaj mesecih odpravil sam, brez zdravil ali psihologa. Od takrat ze stiri leta hodim redno na srecanja s psihologom. Lani sem spet zbolel in zdaj se se vedno zdravim, tokrat s tabletami. Star sem 20 let.
Problem je ta, da me ljudje v nobeni situaciji ne jemljejo resno, in mislim, da k temu tudi sam pripomorem. Pred dvema letoma se je neka moja sosolka zaljubila vame in mi to tudi pokazala, toda moja reakcija je bila ta, da sem jo preklel in ji rekel, naj se ne norcuje iz mene. Dozivel sem se nekaj takih primerov, vec ali manj so si vsi podobni. Mislim, da se mi to dogaja zaradi premajhenga samospostovanja do sebe. Poleg tega sem vedno preprican, da se mi vsi posmehujejo in me opravljajo, in to ko grem po cesti, ko sem v razredu, skratka, brez prestanka. Nekaj casa sem s sramezljivostjo premagoval to situacijo, izognil sem se pogledom itd. Nato se je zgodilo, da sem v sebi pricel cutiti sovrastvo, prekinil sem stike z vsemi svoji prijatelji (ja, tudi zanje sem mislil, da je njihovo prijateljstvo do mene lazno in torej da si vsi le pretvarjajo. Dandanes sovrazim vse sovrazim ljubezen (dozivel sem tudi nekaj zavrnitev s strani deklet). Pred enim tednom sem srecal neko svojo bivso sosolko, ki me je hotela objeti, toda jaz sem jo porinil da je padla po tleh. Potem je seveda sledil pretep z njenim fantom in njenim prijateljem, toda naj povem, da sem ju pac ugnal oba. Torej sem stalno sovrazno nastrojen proti vsemu in vsi znaki zanimanj zame, pohvale, reagiram nesramno, preprican, da me le vsi zafrkavajo.
Pri 20-ih letih sem se vedno brez spolnih izkusenj, to pa je zato, ker po nekaj zavrnitvah sem jaz pricel zavrniti druga dekleta – morda iz podzavestnega strahu, toda ne vem, pred cim. Uzivam, ce vidim, da dekleta trpijo zaradi mene, a kmalu se me poloti vprasanje, ce jim je zares hudo ali – kaj pa drugega – da me imajo za norca. Na avtobusu vcasih zakricim na ljudi, kaj je narobe z mano, da vsi tako buljijo vame, ceprav se potem jasno zavedam, da ni nihce buljil vame, in tudi ce me nekdo oplazi s pogledom (kar se v javnih prostorih zelo pogosto pojavlja), se takoj razburim in komaj sam samemu preprecim, da ga ne bi napadel.
Zdaj sem popolnoma osamljen, nimam vec stikov z nikomer, niti s starsi, ceprav z njimi zivim. Naj povem, da je moj psiholog prisel do ugotovitve, da so me starsi omejevali, saj so z mano do 17ih, 18ih let ravnali se vedno kot z otrokom.
So trenutki, ko nisem nic sovrazno nastrojen in celo prijazen z vsemi…. a kaj kmalu se spet pojavi tista teza v mojem prsnem kosu in pricnem spet sovrazit vseh.
Kako naj si pomagam?

Spoštovani “Sovražnik”.
v vašem zapisu ne morem prepoznati simptomov OCD, saj gre pri tem za prisilno razmišljanje in ravnanje, ki mu trpeči v bistvu nasprotuje, vi pa opisujete predvsem nanašalna občutja.Terapija obeh tako z zdravili, kot s psihoterapijo je različna, zato se ne čudim da dosedanja še ni bila dovolj uspešna.Oboje, tako OCD kot nanašalnost lahko mine brez zunanje pomoči. ali pa se tako ” zažre”, da je potrebna dogotrajno in včasih nič kaj prijetno zdravljenje s kombinacijo več zdravilnih tehnik, žal vnaprej spontane remisije ni mogoče dovolj gotovo napovedati ni je zato bolje začeti z zdravljenjem čimprej.Praviloma ga vodi psihiater.