Sovražim svoje življenje
Zadnje čase vedno večkrat pomislim, da sovražim svoje življenje. Zadnjih 6let se mi vse samo podira, nekaj gradim, pa se podre, sploh ne vem več kaj naj, skos sem na začetku in na koncu, kar ne gre, psihično pa vedno bolj tonem. Če nebi imela otroka bi že šla, ker vedno pogosteje pomislim, da je rešitev samo v tem da grem s tega sveta. Stara sem 31 let. Nekako ne vidim izhoda iz tega, ker se mi vse tako spreminja, da nimam nobene ustaljene stvari in to ne ubija. Saj vem da mi nihče ne more pomagati, samo sem res v stiski. Kako pa vi živite ali radi živite?
stiska, stiska, stiska težave…
znano, a gospa, prisegam, se spremeni in gre počasi na boljše.
Gospa prosim poišičte pomoč, pogovor pomaga.
040 520 257
ali [email protected]
imate tudi možnost pogovora na Samarijanu 116 123
pokličite čimprej.
vse dobro vam želim
Mirjana
Pozdravljena Življenje….
Na samem začetku….
Tako idejo-misli,da sama končati življenje-TAKOJ OPUSTI.
Spomni se,koliko jih je,ki bi še kako radi živeli.
Brez vseh dobrin samo,da bi živeli.Mi koliko toliko zdravi,
pa kar neki jamramo.Ne paše nam ne to,ne ono in tako vedno znova.
Ideja…Spoznaj me,pa ti povem kako živim,kaj,čutim,vidim,imam,želim.
Prijavi se tu ali pa me pocukaj na:[email protected]
Do ta čas pa:SREČNO 😉 😉
Ko sem bila v najstniskih letih depresivna in sem mamo vprasala kaj je sploh smisel zivljenja.. Mi je odgovorila “v lepih trenutkih”. In sem prepricana, da si jih veliko ze imela, in tudi, da jih veliko se prihaja! Ne izgubi upanja… Pogovor s prijateljico, kaksen hobi, ali enostavno razvajanje samega s sebe, s stvarmi ki jih imas rada… Branje dobre knjige, kopel, sprehod, dober film… Se ena slika iz neta ki pravi: Najlepse stvari v zivljenju so zastonj… Objemi, nasmehi, poljubi, prijatelji, ljubezen, druzina, smeh, spanec, lepi spomini… Drzi se.. 🙂
Spostovani,
Vas stiska se hudo stiska? Ste morda poiskali kaksno pomoc, podporo, ste se uspeli komu zaupati?
Kaj mislite, da bi vam lahko pomagalo?
Sporocite, pa vam bomo poskusili pomagati.
Pozdrav
Mirjana
Kaj pa če je smisel življenja ta, da smisla nikoli ne odkriješ, ampak preprosto ŽIVIŠ?
Smisla življenja se ne da povedati, to ni poved ali beseda, ne da se ga stlačiti v jezik.
Če se sprašuješ o smislu življenja, si od njega oddaljen svetlobna leta.
Ko se enkrat nehaš spraševati o njem, pa pomeni, da si ga pravzaprav NAŠEL.
Nekaj pomembnih stvarih, ki sem se jih naučila o življenju (do sedaj):
– pometaj pred svojim pragom (ok, tu pa tam lahko malo pometeš pred pragom koga drugega, a večinoma se drži svojega) – v prevodu to pomeni “mind your own business” ali “brigaj se zase”;
– ostani realen in živi na trdnih tleh, ne pa v fantazijah in oblakih (oziroma strogo loči med fantaziranjem in realnostjo);
– ne utapljaj se v užitkih oziroma se jim ne prdajaj preveč, ampak sprejmi tudi trpljenje, ki je obvezen del življenja, potreben za rast;
– družba in prijatelji so pomembni, že že, ampak naučiti se moraš živeti tudi sam s seboj in biti sam sebi najboljša družba. Imej se rad, sprejemaj se, se tudi kdaj pokritiziraj in si postavi mejo, ampak ne preveč nobene skrajnosti, da ne postaneš narcis ali pa preveč samokritičen ali depresivec. Skratka neko zdravo, realno mero je treba imeti v vsem, tudi v odnosu do sebe. Ostani realen, zavedaj se, da boš imel dobre in slabe dneve, ampak ne koncu se bo vse izravnalo, prišlo na svoje mesto.
Nekaj misli iz glave 32-letnice. Lepo soboto vsem.
Vse se podira, ker gradiš brez temeljev. No joke.
Sama najbolje veš kaj je narobe s tabo oz. kaj bi lahko bilo bolje, če si zmožna to priznati.
Sigurno boš morala nazaj v preteklost v situacije, ki so šle po zlu in se vprašati, kaj bi lahko naredila naslednjič, ko se situacija ponovi.
Najprej se vprašaj, za kaj se je vredno truditi, vrednota mora priti iz lastne biti, ne nekaj kaj ti proda nekdo drug.
Izdelaš grob načrt, ki ga popravljaš, dopolnjuješ. Nato pa delaš po malo, eno stvar naenkrat, pomembno je, da delaš otročje korake, ko to postane lahko na dnevni bazi, začneš delati večje.
To je smisel življenja; da prevzameš odgovornost za svoje življenje in dejanja, ne glede na preteklost.
Pozdravljeni, pred leti sem bila v hudi stiski, veliko sem brala na temo kako ostaniti pozitiven, imeti voljo do življenja itd… Marsikdo ti pove: Vztrajaj, enkrat bo bolje, ne obupaj, dobri časi še prihajajo zate saj si še mlada itd…Minilo je 10 let, jaz sem gledala na situacije z pozitivne strani karkoli me je doletelo…Doletele so me same slabe stvari, menjala 6 sluzb, izgubila 3 osebe, ki so mi pomenile v življenju veliko, izkoriščena v ljubezni, doma sami problemi, selitve, itd…V vsem tem iskala dobre stvari…Ampak, če pogledam realnost, kaj je tu dobrega? Nič! Lahko si zatiskamo oči in upamo na bolje ampak kaj boš upal, če ti ni usojeno ti ni usojeno…Če se mi v 10 letih ni uspelo s pozitivnimi misli dvigniti nikamor se mi nikdar nebo…Kakšen smisel ima potem živeti? Vem, da je veliko ljudi takšnih kot jaz-obupanih…Nekateri vztrajajo v takšnem življenju, nekateri pa ne…Jaz ne vidim smisla…
Pozitivne misli ne rešijo ničesar, ne spremenijo situacije, še vedno ti je umrla ljubljena oseba, še vedno si ob službo, še vedno imaš težave v hiši.
Staviti vse na to, popularno, prikladno strategijo, je kot, da bi lepila obliže na popraskan avto v pričakovanju, da bodo obliži praske popravili.
V življenju so stvari skozi katere gre čisto vsak. Vsak izgubi osebo, ki mu je bila blizu, vsak je vsaj enkrat izdan, izkoriščen, zaveden, opeharjen. Čisto vsak ima doma probleme (tisti, ki jih nimajo, imajo še enega več).
Kar je pomembno je to, kako se spoprimemo s problemi, ali jih skušamo odmisliti oz. pred njimi zbežati (alkohol, droge), jih spremeniti v nekaj drugega, brez njihovega globljega razumevanja (pozitivne misli, afirmacije in podobne neumnosti) ali pa jih rešujemo (psiholog/ psihiater/ prijatelji).
Največ o tem vedo stari ljudje. Tisti, ki so prestali precej hudega in so kljub nizki inteligenci postali modri. Modrost je nekaj česar mnogi mladi nimamo a jo še kako potrebujemo.
Večina se nas zanaša zgolj na občutke in razum, ki pa ne rešita vseh naših problemov, rabimo tudi globino.
Zaradi razuma nas je veliko arogantnih, hitro precenimo lastno sposobnost reševanja težav. In potem se zgodi, da naenkrat rešujemo vse probleme sveta s totalitarističnimi ideologijami.
Nekaj za obupane:
https://youtu.be/3Hq49O2VgcU
https://youtu.be/shFbWTEZx_w
https://youtu.be/ui2MGEdBL2A
https://youtu.be/AC_CJ50GBA8
https://youtu.be/5WX9UEYZsR8