enkrat sem v eni knjigi prebrala, da v takem primeru, ko mamica trpi pri dojenju, ni priporočljivo vztrajat za vsako ceno in lahko dojenčku celo še škoduješ.

otroček namreč začuti trpljenje in nelagodne občutke svoje mamice ob dojenju. ob dojenju dojenček doživlja najtesnejši stik z mamico, jo gleda v oči in posluša. in če so ta občutja mamice negativni, to na otroka ne vpliva dobro. dojenček mora med hranjenjem doživljati ugodje, mirnost, skratka pozitivne dražljaje. narava je poskrbela, da je nagon po hranjenju pri dojenčku veliko bolj potenciran kot pri odraslih. lakoto doživlja kot nekakšno bolečino in jo izraža z jokom. zato je toliko bolj pomembno, da je zadovoljevanje te potrebe obenem tudi tolažba, veselje in ugodje, skratka veliko več kot vnašanje hranjlivih snovi v telo. s siljenjem in trpljenjem tako lahko naredimo več škode kot koristi. otrok začne hranjenje povezovati z negativnimi občutji, kar zagotovo vpliva na njegov kasnejši odnos do hranjenja.

v glavnem so ti že napisale, poleg vsega pa je en mesec kratko obdobje in v naslednjem se zna vse skupaj obrnit in to v + ali -, daj času čas.

Zakaj pa si mleka ne črpaš in ga ne daješ po flaški?
Jaz sem sicer obakrat dojila in mi je bilo čisto fajn, ampak proti koncu (okrog 8. – 9. meseca) sem bila pa tudi kar vesela, da sta se sama odstavila. :)))

A dej no, a brez dojenja pa ni vezi med materjo in otrokom? Matere, ki ne dojijo, ne čutijo lastnega otroka? Ne bom šla naprej, ker v naslednjem stavku namiguješ. da imajo naši otroci nekvalitetne osebnosti… In katere raziskave boš navedla kot vir tvoje izjave, da samo 5 % mater ne more dojit?

Evo, natanko take izjave sem imela v mislih, ko sem omenjala msitifikacijo dojenja!

Še ena taka.. Ni in ni šlo, jst obupana do konca, zafrustrirana da kašna mama da sem in bla bla bla.. napolnjena glava z dojenjem.. Mali je začel itak zgubljat na teži, ker nisem imela zadosti mleka, postajal je siten, jokav.. Spametovala me je patronažna, ki mi je lepo povedala, da bo otrok lih tako zrastel, če bo dobil dodatek oziroma kompleten obrok po flaški.. :):)
Zdaj ima 15,5 mescev in mu (trkam) zaenkrat nič ne manjka:):)

Ne sekiraj se, ker se ne topiš od sreče med dojenjem. In raje takrat vzemi v roke kako dobro knjigo ali pa si oglej kak dober film. Jaz sem med dojenjem res ogromno prebrala (več kot kadarkoli prej ali kasneje 🙂 Uf, kar pogrešam tiste čase…), kolegica pa si je med dojenjem vedno pogledala kak dvd.
In ja, tudi mene ni razganjalo od nekih blaženih občutkov med dojenjem. Pravzaprav me je na začetku kar precej bolelo.

Pa kje to piše, da otrok, ko se doji, gleda mami v oči? Moj je star 7 mesecev, pa še enkrat ni pogledal v oči. On gleda v joško in oči obrača od ugodja. Ja, ko je pa pred mesecem dni poskusil gosto hrano, pa sploh noče več na joško. No ja, tiste trikrat na dan pa upam, da bova še vztrajala kakšne par mesecev. Drugače pa tudi jaz dojenje jemljem kot prehranjevanje, sem pa bila hvaležna za vsak dan posebej, da sem lahko dojila in s tem potešila lakoto. Zdaj pa, tudi če bi takoj nehal …

– samo 1% nosečnic dobi nosečniško sladkorno, jaz sem bila med temi, pa vidiš…imela sem LE 1% možnosti, pa sem jo staknila…

– samo DO 30 nosečnic letno (vsako leto je cca 17.000 nosečnic) ima pozitiven indirektni Coombsov test, s katerim dokažejo protitelesa v krvi matere, jaz in Skrbna sva med temi, kake srečnice, kajne??? Točno med tisto trideseterico od 17.000 – pa glih tako sva padle v to skupino! Pa kakšna mala možnost je bila!

Tudi če je 5% žensk, ki ne more dojiti, je to še vedno 5 od 100 mamic. Zakaj si ne moreš zamislit, da je to 5 oseb? To smo lahko jaz, Mojca, soseda Nataša, sestrična od Anje in sodelavka. Kar nekaj, če jim daš obraze, a ne?

Poleg tega pa ajde – naj bo 5% mamic, ki ne more dojit zaradi neke fizične zadeve. Ostalo ni vse psiha. Dojenje je tandemska zadeva, odvisna od mame in otroka. V veliko primerih je dojenje onemogočeno tudi zaradi kake zadeve, ki se tiče otroka.

Kaj pa če bi med dojenjem brala ali gledala tv?

Pa kakšna stiska matere, no. Ženska pravi samo to, da se ne topi od sreče zraven in da ne umira od ganljivosti med dojenjem. Da se dolgočasi zraven in čaka, da se otrok naje. Zakaj stiska? V stiski so kvečjemu tiste, ki se bojijo, da imajo premalo mleka in da bo otrok ostal lačen, pa je zanje vsako dojenje stresno. Ona se pa samo dolgočasi. In to naj bi otrok čutil in zato naj bi mu naredila psihično škodo? Travme iz otroštva? Ah, bejž no.:) Res, glorificiranje dojenja.

pa dojiš??????? Bolj kot z dojenjem in negativnimi mislimi (ki jih seveda otrok tudi čuti) mu boš škodovala kasneje s takšnim nezrelim, neljubečim odnosom do sebe in predvsem do otroka. Tudi otrok bo prestrašen in izgubljen kot ti.

Sem trenutno dojilja 🙂 In dete me med dojenjem ne gleda. Jaz pa uživam, ko se dete k meni stiska. Pa ko gledam ta njegova lička, ki so vsak dan polnejša, mi je to v eno tako, EGOISTIČNO zadovoljstvo, ko vem, da dete raste zaradi mojega mleka, iz mojega telesa je prišel in zdaj še raste naprej … to mi je en tak čudež in zaradi tega uživam v dojenju

to dete je zdaj moj “projekt” in sem ko žaba napihnjena od ponosa in važnosti nad tem, da me to dete res potrebuje, da sem zanj pomembna bolj kot kdor drug na tem svetu.

To je trenutno. Vem, da se stvar obrne, dete zraste 🙂 kar nekaj mi jih je že 🙂

Najbolj uživam ko dojim leže. Če sedim, me začne vse bolet, pa neudobno postane, pa na uro začnem gledat, pa kaj še ni pospravljeno :)))))

dojenje mi je ostalo v spominu kot ena hujših stvari v življenju.

Trenutno dojim drugega sina in pri tem skoraj vedno gledam TV. Niti nisem pomislila, da mi je pri tem dolgčas, kaj šele, da bi mi bilo odveč. Meni je dojenje najboljša stvar na svetu, ker je “hrana” takoj na voljo. Ni pranja in steriliziranja flašk, prekuhavanja vode, ni nošenja vode v termoski s sabo, jaz samo majico dvignem in otrok že dobi kar želi. Z dojenčkom grem lahko kamorkoli ne da bi me skrbelo kaj bo jedel.

Mene je pa groza misli da mi mu morala dajati flaško. Zaradi vsega zgoraj naštetega.

Najboljše mi je ker je mali čist vzhičen ko začnem majico dvigovati.

Vidim, da ste v večji meri prebrale le naslov in se odločile razpravljati o nezmožnosti dojenja.
kdgdkgf pa ima težave sama s sabo, oziroma kaže neke napačne vzgojne vzorce, polne predsodkov, saj ji je dojenje muka, čeprav nima z njim nikakršnih težav.
Mogoče bi pa morala poskusiti, kako je sredi noči pripravljati adaptirano mleko, koliko dela je s prekuhavanjem stekleničk…
Jaz sem bila vesela, da sem lahko dojila. Res pa je, da sem tudi čutila močno povezanost z otrokom, tudi po porodu je ostal del mene.

Draga frca, če 5 ur na dan preživiš v neprijetnem občutku, muki dojenja ob hranjenju svojega otroka, ja kaj pa je potem to drugega kot stiska matere, ki doji proti lastni volji. Jaz sploh ne obsojam, celo zdi se mi, da bi blo bolje da preneha s prisilnim dojenjem. Ja in kdgdkgf
dodaja mleko, torej ga sama nima dovolj!-kar je po tvojem stiska.

Ne vem kolik časa se že dojita, sčasoma pride tapravi filing, zato se nič ne obremenjuj.
Mogoče še nimaš tistega materinskega filinga in se igraš in cartaš kot bi se z vsakim drugim otrokom.
Daj si malo časa, se udobno namesti in prisluhni svoji notranjosti (ne knjigi ali TV) medtem ko dojiš. Tvoje misli naj bodo tam kjer si, pri dojenju. Je res najbolj simpl, vedno pri roki in za pripravo ne rabiš veliko časa:))

Nečakinja je pred letom rodila-CR, dojiti ni začela(se nebo matrala)
že po 1 mesecu je za par ur pustila otroka staršem in sta šla v kino ali je šla na pijačo s prijateljicami ali zvečer na žur. Pri 10 mesecih sta z možem šla za en teden v Egipt, otrok je ostal pri babici in dedku…
Zanosila je pa samo da vidi če lahko…in otrok bo zrasel kot ona, od ljubezni babice in dedka, ker sta z možem zelo zaposlena…tako in drugače…
Ne vem no,meni se zdi škoda vsakega trenutka.
Ljudje smo pa različni.
Uživaj-ta vajin čas.

Drage mamice,

Dojenje ima veliko prednosti pred hranjenjem z adaptiranim mlekom, ampak to dojenje morate sprejeti tudi same, dojiti Vam mora biti želja, ki vas ne omejuje in vam povzroča dodaten stres. Vse to se prenaša na otroka. Če naštejem prednosti dojenja, kot ste jih večina že slišale in jih mnogi tako zelo zatrjujejo, res jih je veliko ampak tu se treba vprašati kakšno pa je razmerje med dojenjem, ker mleko tako zelo koristi otroku in v teh primerih doživljanja izjemno neprijetnih občutkov ob dojenju. Pri čem odnese več otroček.
Res je odločile ste se za otroka, zdaj niste v ospredju več samo ve, pomislit morate kar je najbolje za otroka, ampak če vam je to tako zelo neprijetno in stresno, daste otroku več škode kot je ima koristi od materinega mleka in dojenja.
Prednosti dojenja, kot so boljša odpornost otročka, manj alergij, navezanost matere in otroka, pomirjajoči občutki za otroka, zmeraj je primerno pripravljeno, toplo, ni potrebno posebne priprave, je ceneje, kamor greste imate hrano zraven imajo velik pomen, ampak samo takrat ko matere to čutijo in jim nobena krvavitev, bolečina, ki s časoma izgine, neprespane in utrujajoče ure dojenja, ko mamica praktično je priklopljena na otroka ne zbudi neprijetnega in stresnega občutka takrat je dojenje zares koristno.
Vemo, koliko je primerov mamic, ki si resnično želijo dojiti, a tega ne zmorejo zaradi različnih razlogov, zaradi tega niste nič slabše mame, otrok zraste, tudi vsi bolezenski dejavnik niso povezani samo z mlekom ampak na to vplivajo tudi drugi dejavniki.
Res pa je da kritiziramo pa lahko tiste, ki nočejo dojiti zaradi nekih lepotnih predsodkov oz ker ji za dojenje preprosto ni … tu se lahko vprašamo zakaj so se te mamice sploh odločile imeti otroka.
Vsaka mamica pa zagotovo ve najbolje kako je na stvari pri njej.

Sprašujem se, ko berem tele, sicer star odgovore, kjer mame kar tekmujejo v tem katera je bolj nerada dojila, katera si je prej vzela kar ji pripada – svobodo. Saj res ni za prestat, če te otrok 5, 8, 12, 24 ur na dan potrebuje… pa zakaj imate sploh otroke, če vam je že prve mesece, ko ste celo doma zaradi tega tako težko poskrbet za tisto, kar želi/potrebuje otrok? A ste si predstavljale samo uživancijo? Ja, 5 minut na dan. In tako do srečne odraslosti, veste. Dojenje je samo en majhen korakec, ki vas čaka. Se ga da preskočit, če ti glih ne paše. Ko gre pa zares, pa ni bljižnice!!!
Moja zgodba je pri tem nepomembna. Bi pa takole na uč rekla, da ene pač niste (boste sploh kdaj?????) dorasle materinstvu.

Odlično povedano in zadeto. Samo kaj, ko se verjetno ne bo nikogar dotaknilo, ker je otrok pač nujno zlo ter modni dodatek, že samo misel na to, da bi bilo morda potrebno neki malenkosti odpovedati, pa grozljiva. Točno zaradi take nezrelosti in nedoraslosti iz vsake pikice ratsejo depresije in anksioznosti – zato, ker dandanes odrasli ljudje niso več – odrasli!! Pa marsikdaj niti niso sami krivi, pač pa generacija PRED njimi, ki jih je razvadila ne samo do konca, še precej čez “do konca”.