Ne vem, kaj naj še storim. Imam hčerko, ki ima cerebralno paralizo. Hodi v prvi razred redne osnovne šole. Ima sošolca, ki jo neprestano zaničuje. Pravi ji namreč, da je privilegirana spaka in se spravlja nanjo. Privilegirana naj bi najina hčerka bila zato, ker ima pravico do dodatne strokovne pomoči in do učne pomoči, spaka pa zato, ker ima zaradi cerebralne paralize kontrakture in težko hodi. Sošolec se iz nje norčuje in od nje zahteva, da ga lovi, ko pa vidi, da ga ne more dohajati, se ji roga in ji kaže osle. To najino hčerko zelo boli in sva že čisto obupana: poskusila sva že vse – od tega, da je hčerka tega sošolca ignorirala (zaleglo ni nič, sošolec je še več časa posvetil takšnemu ravnanju), do tega, da mu je lepo povedala, da ni nobena privilegirana spaka (sošolec se je začel krohotati, nehal pa ni), tudi k razredničarki sva že šla, ona je pa odgovorila, da se sošolec pač želi igrati… Najina hčerka tega ne dojema kot igro. Iz šole prihaja vsa objokana in ne veva, kako pozitivno vpliva ta igra na njen razvoj. In zakaj pišem šele danes? Ker se je danes pripetilo nekaj, kar je sodu izbilo dno: sošolec moje hčerke je njene čevlje v garderobi obesil na visoko stojalo, tako da jih hčerka ni mogla doseči (lahko pa ga dosežejo zdravi fantje njene starosti, ona pa ne, ker nima dobrega ravnotežja, pa še manjša je) in se tako ni mogla obuti. Ko sem prišla po hčerko, sem jo vso objokano videla v garderobi, kako se je nemočno stegovala proti čevljem in v enem poskusu skoraj telebnila na glavo. Groza me je bilo! Ne bom mogla vedno bdeti nad tem, kaj se dogaja hčerki v šoli!

To so primeri, kjer je treba ukrepati TAKOJ!! Deklica ima verjetno tudi odločbo in že samo na njeni osnovi so dolžni ukrepati tako strokovni delavci šole, kot razredničarka in to brez bednih izgovorov, ki vam jih servirajo! Do takega vedenja je treba imeti ničelno toleranco!

Na vašem mestu sem jutri zjutraj v šoli in zahtevam sestanek strokovnega teama, če seveda sploh obstaja, predvsem pa sestanek z razredničarko, ravnateljem, dečkom in starši tega dečka. Pa ne čez en teden – TAKOJ, v roku 48 ur! Vedeti morate nekaj, namreč da to niso otrokove besede, ampak besede otrokovih staršev – najverjetneje, ali pa nekoga iz otrokovega domačega kroga. Povprečen 6letnik ne pozna besede “priviligiran” in nima pojma, kaj pomeni! Ne glede na vse je treba jasno povedati, da je tako vedenje absolutno nedopustno in da ga ne boste dopuščali in zahtevate, da ga tudi šola NE dopušča. Očitno imate za razredničarko povprečno indiferentno pedagoško delavko, ki se ji fučka za vse, odbrenka svojih par ur in gre domov. Če bi ne bila tega kova, bi že davno otrokom, glede na to, da ima v razredu učenko s PP, predstavila knjigo Veveriček posebne sorte (http://sl.wikisource.org/wiki/Veveri%C4%8Dek_posebne_sorte) ali pa kako drugo, saj ta ni edina, ki govori o posebnih potrebah otrok in se malo pozanimala o raznih projektih, ki potekajo na temo vključevanja otrok s PP v kolektiv po drugih šolah (samo za primer: http://www.osorehek.si/projekti/vevericek/zgodovina/projekt-vevericek-zgodovina.htm) ter se morda od njih celo kaj naučila. Njen pristop je katastrofa, je pa žal najpogostejši

Z vso pravico zahtevate, da je odnos do vaše hčerke korekten. Enak, kot do vseh drugih, ob upoštevanju omejitev in prilagoditev, ki jih ima navedene v odločbi. Nobeno norčevanje posmehovanje, zmerjanje, zapostavljanje, nobeno šikaniranje ni dopustno in VI oz. VIDVA Z OČETOM DEKLICE MORATA NA TEM BREZPOGOJNO VZTRAJATI!!! Ne, ne morete ves čas bedeti nad dogajanjem v šoli, zato morate na začetku dati jasno vsem vedeti, da ne boste pod nobenim pogojem prenašali šikaniranja. Pod nobenim pogojem! Če sodim po svojih izkušnjah, boste 1. in 2. leto viseli v šoli kot slaba vest, vsak teden ali celo po 2 x tedensko, da jim boste dopovedali, da vaš otrok ni poligon za sproščanje frustracij drugih otrok. Mojemu otroku se na prvi pogled nič ne vidi, pa smo imeli hude hude seanse, preden smo dosegli, da ga ne šikanirajo in da si ga nihče več ne jemlje za “boksarsko vrečo”. Razredničarka je DOLŽNA IN ZAVEZANA (!!!!) ukrepati in razred seznaniti s tem, kakšno sošolko imajo, kako se do nje obnašamo, dolžna se je tudi poglobiti v to, zakaj ta deček na deklico tako agresivno reagira, kakšno je ozadje, dolžna je načeti debato na temo drugačnosti in sprejemanja drugačnosti, da drugačni niso manjvredni ipd. Materiala je ogromno, tudi za 6letnike. Mi smo npr. pripravili več 20 minutnih “predavanj” na temo ADHD, sam otrok je govoril, kaj se v njem dogaja, kako on vidi svet, zakaj ga neka malenkost tako moti, zakaj se mora gibati in ne more sedeti pri miru – ipd. Skozi vse informacije so tudi otroci začeli nanj drugače gledati in počasi razumevati, da ni hudoben, da ni “grd”, nesramen ipd. Če le zmorete, poskusite razredničarki predlagati kaj podobnega, da sami z deklico predstavite njeno bolezen, razložite, kaj in kako se z njo dogaja, čimbolj preprosto, na ravni 6letnikov, da nečesa pač ne zmore, da pa zmore nekaj drugega ipd. Npr. da bo vesela, če ji bo tudi kdo od sošolcev pomagal ali jo vprašal, če ji lahko pomaga. Otroci so ZELO dovzetni, vendar ne morejo vedeti, če jim nihče ne razloži. Tudi ta deček, ki se norčuje, ima verjetno neko ozadje. Kdo ve, kakšno je domače okolje, kdo ve, kaj doživlja, da čuti potrebo, znašati se nad šibkejšimi. Morda se doma kdo izživlja nad njim? Ga šikanira? To vsekakor je stvar tako razredničarke kot socialne pedagoginje, da raziščeta, kajti noben otrok ni zloben kar tako, otrok odseva tisto, kar vidi in doživlja. Na noben način pa ne more izvajati šikaniranja nad vašo hčerko.

Veliko je odvisno od vas. Imeti otroka s PP, ki obiskuje “navadno” šolo je izziv, ki ga nihče ne upošteva in ne nagrajuje. Nagradijo ga edino naši otroci, kadar se v šoli dobro počutijo in gredo radi med sošolce. Da to dosežemo, je treba imeti včasih kitovo kožo in diamantne živce, velikokrat se počutim(o) kot osli, ker delamo to, kar bi morala šola, ampak pred očmi je treba imeto lastnega otroka in dejstvo, da je to v njegovo korist. Zahtevajte sestanek, zelo odločno, a zelo mirno povejte, da je dogodek nedopusten in da pričakujete, da bo šola ukrepala, predvsem pa, da bo ukrepala razredničarka in strokovna služba šole. Jasno dajte vedeti, da se zavedate pravic in da vam pot do Inšpekcije Zavoda za šolstvo nikakor ne bo odveč, če se karkoli podobnega ponovi. Toplo vam priporočam, da dogodke tudi pisno zabeležite, za svojo evidenco, ne bo pa nič narobe, če kratko poročilo o dogodku in zahteve za ukrepanje pošljete tudi po mailu tako ravnatlju/ravnateljici šole kot razredničarki! Vso srečo in postavite se za svojega otroka!!

povej staršem ,ko pridejo po tega fantka !

Privilegirana spaka? Tega si prvošolec niti slučajno ni izmislil sam. Načeloma sem proti konstantnemu vmešavanju staršev v šolstvu, ker večinoma gre za same bedarije, ki jih lahko otroci uredijo med sabo. Če nek otrok zafrkava drugega še ne pomeni da je treba takoj skakat v zrak, ker je to pač del šole. Pomembno je zavedanje, kdaj se prestopi meja. In v vašem primeru je do tega brez pomisleka prišlo. To ni več nedolžno zafrkavanje med sošolci, to ni igra ampak ta pravi bullying. Hčeri se ne zdi smešno, tudi vam ne, učiteljica pa ne ukrepa. Jaz bi zelo odločno stopil do nje in ji povedal, da otrok trpi in da zahtevate, da se pogovori s fantom in s starši ter se jim razloži, da tako vedenje v razredu niti slučajno ni sprejemljivo, če ne gre zadeva do ravnatelja. Smrtno resno. Če se to nadaljuje, obstaja možnost, da kak bolj labilen sošolec sledi temu fantu in hčer bo kmalu postala žrtev vseh. Lahko se dogovorite s specialno pedagoginjo, da vodi kakšne delavnice z otroci – naj jim predstavi, kaj je cerebralna paraliza, kakšne težave ima vaša hči in zakaj, kako ji lahko pomagajo – otroci se pogosto delajo norca iz tistega, ki ga ne razumejo. Prvo pa mora ukrepati učiteljica in starši tega fanta – od njih jaz ne bi pričakoval preveč, ker imam občutek, da je ta izraz otrok slišal prav pri njih – ampak lahko da se motim, upam, da se motim. V glavnem, bullying v razredu se da preprečit, ampak učitelj mora dati res vsem jasno vedeti da to ni sprejemljivo vedenje in da bo ukrepal ob prekrških.

Obupana2,

So vam v pomoč napisana mnenja?
Sama pri tem vidim dva problema, ki jih bo potrebno rešavati:
– omenjeni bullying kot tudi razvoj empatije, sprejemanje drugačnosti v šolskem okolju
– dekličina samozavest in samospoštovanje.

Včeraj zjutraj sem klicala na šolo in zahtevala sestanek (če bi poznala telefonsko številko staršev od sošolca moje hčerke, bi jih kar sama poklicala!). Včeraj popoldne sem tako prišla skupaj s svojo hčerko na sestanek. Tam so bili razredničarka, oba starša od sošolca in sošolec.

Pa mi starša od sošolca takoj, ko prideva s hčerko v prostor, vsa prezirljivo rečeta: “Kaj boš ti spet ščitila svojega privilegiranega klovna? Vem, da se rada pači, ne moreva pa dopustiti, da ima več pomoči v šoli kot najin sin!” Izjava me je globoko prizadela, hči pa je planila v jok. Povedala sem jima, da moja hči ni klovn, da se ne pači in ni privilegirana, pač pa ima cerebralno paralizo. Nato sta starša od sošolca rekla, da jima je njun sin povedal, da se najina hči rada pači, kremži, da po pouku ostaja še v šoli, ko ostali gredo ven in da izgleda kot klovn, ki ga je videla v cirkusu.

Predstavitev cerebralne paralize in moje hčerke so v šoli imeli v prvih mesecih pouka, vendar pa ta sošolec očitno ni pravilno razumel, sploh se tudi meni zdi beseda “cerebralna paraliza” preveč učena za 6-letnika… Od tukaj verjetno izhaja ves ta nesporazum. Sošolec verjetno še nikoli ni videl otroka, ki bi imel težave s hojo in bi rabil dodatno pomoč in si je zato vse tolmačil kot da je najina hči klovn. Sploh sem pa tudi jaz že videla, da imajo v cirkusih prizadete ljudi za norčke in se potem publika iz njih norčuje (tudi v knjigi Pet prijateljev je kar nekaj takih primerov,… – in to berejo otroci (sicer ne tako mladi, vendar pa jim lahko berejo njihovi starši)).

Ko sta starša od sošolca končala z razlago, se je vmešala razredničarka in je lepo povedala, da moja hči ni klovn, ampak da ima gibalne težave in ju prosila, naj to razložita svojemu sinu. Starša od sošolca sta pa potem samo debelo gledala: “Da ni klovn, kaj pa potem je, da rabi privilegije???”

Nato sta starša od sošolca skupaj s sošolcem odšla domov, mimogrede pa še zabrusila: “Duševno je prizadeta, to je!”

Nato sva se še nekaj časa pogovarjali z razredničarko. Urediti bodo poskušali, kar se da – tudi premestitev v drug oddelek, če ne bo šlo drugače.

Zanima pa me še, kje vidite slabo dekličino samozavest in samospoštovanje? Res ne vem, kako bi lahko najina hči drugače reagirala na vse to. Ves čas sestanka je samo jokala – tudi jaz bi verjetno jokala, če bi bila na njenem mestu. Da najino hči vidijo kot klovna in nikakor ne morejo razumeti, da imajo nekateri otroci gibalne težave! Vem, da otrok z gibalnimi težavami ni veliko na spregled zunaj in jih zato ljudje, ki se ravno ne zanimajo za to, ne vidijo in ne vedo, da sploh obstajajo. Mogoče je v tem problem.

Obupana,
ko sem napisala samozavest in samospoštovanje sem mislala na razvoj staregij (samoobrambe) deklice pri takšnih in podobnih situacijah. Na to, da ohrani pozitivno samospoštovanje nakljub vsemu – da ve, da kljub težavam lahko odlično naredi to in to in da je kljub vsemu lahko takšna in takšna. Kako naj reagira drugič? Kam naj se obrne po pomoč? Moogče si v tej smeri preberite kakšno knjigo Jesper Juula.

Po opisu sodeč tudi starši sosšolca na drugačnost gledajo slabšalno brez občutka empatije tudi v smislu, da se njihovi družini godi krivica, ker “njihov” nima podatne pomoči (veliko staršev interpretira kot prilivigije, ki so (zanje) seveda neutemeljeni in možnost, da se dobi boljše ocene na lažji način). ne gre samo zato, kako otrokom stvari predstavimo, mogokrat vstopajo v šolsko okolje otroci z določenimi stališči. Otroci te starosti znajo dobro oprazovati razlike, veliko manj pa podobnosti. Ravno tu se pokaže velika vloga učitelja. Ob njemu lahko otrok spozna, da so nekatera stališča matične družine napačana, pomanjkljiva, nepravilna, žaljiva kot tudi diskriminativna.

Nisem najbolj prepričana, da je premestitev v durg oddelek rešitev za sošolca ali vašo hčerko. Na vsak način bo tudi vloga učitelja (kot tudi šisršega šoskega okolja) zelo pomembna.

Pa starši tega otroka so potrebni psihologa, da razčistijo pri sebi sploh kaj oni sami so.
To res ni normalno.
Že sama sem se spraševala večkrat, koliko staršev potrebuje pomoč, ko so tako nizkotni-zato otroci ne morejo biti drugačni.
Upam da dosežete na šoli, da njega premestijo v drugi razred in ne vaše hčere.
Ker za njo bo težje se prilagodit, kot njemu v drugem razredu.
Takoj vstopite v stik s hčerinim psihologom, defektologom, z razvojno ambulanto, ki naj se povežejo in skupaj z ravnateljico, razredničarko, vidva z možem in starša tega fanta in na skupnem sestanku naj se pove kakšne so težave in kakšni bodo ukrepi.
Povejte vsem, da boste vključili odvetnika, televizijo, v kolikor se za vašo hči ne bodo uredili odnosi tega fanta na tej šoli.
To vam pišem z namenom, ker znajo vsi psiholog, defektolog…in šolski predstavniki vam kimati in dajati upanje-na koncu pa nebo nič iz tega-ker vam bodo začeli tucati-govoriti-vas nagovarjati, da je bolje za vse da otroka prešolate..na koncu jo boste, ker ne boste vi zdržali in boste popustili.
Tudi mi imamo otroka s posebnimi potrebami, ki smo ga prešolali. Tudi njemu se je podobno dogajalo, da je butast, štorast, kot racman…in šolski sistem je tak, da se takšnim drugačnim težko prilagajajo.
Tudi nam so vse dali prav in kimali, naredili pa nič v tej smeri. Žal mi je samo to, da nismo že takoj nastopili strogo, kot predlagam vam…
Joj upam da se uredi, tako kot je prav zanjo in za vas…

Lp

Treba je vedet nekaj: nimajo vsi starši znanja, da bi si lahko predstavljali in vedeli, kaj nekomu je. Mnogi ljudje so neizobraženi, a so vseeno kulturni in kultivirani, povsem druga stvar pa je, da so nekateri neskončno primitivni in je zanje vse, kar je kakorkoli drugačno, nevarno, zato napadejo. Mojemu sinu je ena mama v 1. razredu rekla, kaj misli, da je, če tekoče bere in računa, da je samo “dresiran pofuxl, ki je isto iz pizxe zlezu, kt vsi drugi”. Mene je kap, dobesedno! V nos ji je šlo, da je sin pač hodil na razna tekmovanja npr. za 3. razred in praviloma zmagal, imel je dodatne ure pouka, dokler ni preskočil razredov in to jo je blazno motilo. Naslednje jutro sem takoj zahtevala sestanek in se nisem premaknila iz ravnateljeve pisarne, dokler se ni ženska narisala tam. Bilo je zelo veselo, sploh ker ženska brez 5 pičx in 4 kurxev ni znala sestaviti stavka, tako da je na koncu popenil ravnatelj in ji zagrozil, da ji bo lastnoročno zatlačil žajfo v usto, če sliši še eno “cvetko”. Meni je bilo na prvi pogled jasno, da bom prej borovcu pod pisarno kaj dopovedala, kot tej ženski, edino, kar sem zahtevala je bilo, da se ogne mojemu otroku na 50 m in da gorje njej in njeni socialki, če pride iz njenih ust ali pa iz ust njenega otroka ena sama žaljivka – me ne briga, a bodo na cesti, lačni ali goli, dosledno bom vztrajala na sankcijah, predvsem finančnih, kajti te sorte narod samo “govorico žepa” – torej če jih useka po žepu. Po tistem je bil mir – z njo, vsaj. na žalost pa ni bila in ni edini primerek do konca puhlih in primitivnih ljudi.

Druga fronta je še veliko bolj naporna in to so pedagoški delavci. Tukaj se točno in jasno vidi, kako strokovno podhranjeni, da ne rečen shirani so pedagogi, od katerih se sicer zahteva, da izvajajo integracijo drugačnih otrok, čeprav za to nimajo praktično nobenega znanja. Zdaj se že vsaj 10 let, če ne dlje, propagira in izvaja integraciaj otrok s PP, program na PF je pa še zmerom enak – nobenih dodatnih znanj, ne o ADHD, ne o MCD, ne o cerebralcih, ne o dislektikih, ne o avtistih, Aspergerju – zahteva se pa, da se učitelj “znajde”, kot ve in zna. Kaj naj povprečen učitelj 1. triade počne v razredu z avtistom???? Pojma o pojmu nima, razen če se ni sam, na lastno željo in stroše, izobraževal v tej smeri. Pa ni malo avtistov, ki gredo v običajno OŠ. Potem je vedno izgovor na strokovne delavce šole! Ena spec. ped za celo šolo??? Pa še te so ene tako bukove, da človeka vse mine, jaz sem dve odslovila, ker me je bolelo, gledat ju, kako izumljaa toplo vodo, brez vsakega občutka in smisla – za bruhat! Potem je na šolo kvečjemu še ali pedagog ali socialni pedagog – in to je to! Za vse, za celo šolo!!! Kako naj to sploh funkcionira?!? Mi imamo letos srečo, da smo po vseh bojih naleteli na razredničarko, ki želi, ki se trudi, ki bi rada res naredila vse, kar zna in zmore in je vesela informacij, jih išče, predela, sama priznava, da pojma o pojmu ni imela, dokler nas ni srečala in da je neskončno hvaležna, da sodelujemo, si pomagamo, da od nas dobiva literaturo, informacije itd. Ogromno staršev tega ne zmore, ne zna, nimajo ekipe za sabo, še sami iščejo pomoč na sto koncih, pa so zavrnjeni, jih vodijo za nos itd. In če na starni šole ni nič in na sarni saršev ni kaj dosti – potem je krog zaprt in pogoji za integracijo otroka s PP izredno slabi. Zato je u veliko na vas, starših, da vztrajate, da se žaljivk in zasmehovanajne dopušča, niti najmanjšega ne. Na vas je, da od učiteljice in šole kot celote zahtevate ustvarjnaje ozraćja, ki bo sprejemalo drugačnost, ki bo sposobno empatije – pri tem jim morate seveda pomagat sčimveč literature, izkušnjami, primeri etc. Hčerki pa tudi dopovedujte, da je pač drugačna, a zato ni manjvredna, da je še vedno ljubljena, sprejeta, da jo imata rada točno tako, kot je in da bo z raznimi pripombami in bolečimi opazki tudi morala shajati, saj niso vsi ljudje dobri, prijazni, čuteči – ampak da to ni njen, pač NJIHOV problem! Krepita to, vlivajta ji samozavest, da se bo naučila, presegati zlobo posameznikov.

Ne bo šlo čez noč, pommebno pa je da vztrajate, brezpogojno!!

Tudi njemu se je podobno dogajalo, da je butast, štorast, kot racman…in šolski sistem je tak,[/u] da se takšnim drugačnim težko prilagajajo.

ja res je naš sistem ščiti tiste ki so po njihovo nadarjeni pridni in odlični.Otroke z takšno in
drugačno težavo pa takoj jih izvržejo in to celo učitelji sami. Tudi mi smo dobesedno
zagrozili še s kakšno drugo stvarjo. Potem so se stvari uredile. Držim pesti tudi za vas in nič se
bat nobenega.Rajši naj vam zamiri šola kot pa vaš otrok.

Včeraj me je klicala razredničarka in je rekla, da bo na tej šoli samo še do konca junija, potem se pa bo podala v podjetniške vode. Da je že napisala odpoved in da samo še čaka na ustrezen dan, da jo pošlje na šolo. Enostavno ni pričakovala, da bo v razredu dobila otroka s posebnimi potrebami. No, drugo leto bodo tako imeli drugo razredničarko. Je pa problem, da novih ne smejo zaposlovati zaradi krize, stare so pa vse že prezasedene. Kaj bi tukaj prišlo v poštev?

Kar se pa tiče odnosa njenega sošolca do hčerke: po sestanku se ni spremenilo nič! Še več: hčerka je slišala sošolca, kako je razlagal njegovim sošolcem in sošolkam, tudi hčerkini najboljši prijateljici, da se s klovnom ne smejo igrati, če nočejo, da bodo njihovi starši klicani v šolo.

Lahko gre naslednji teden, vendar to razredničarke ne odvezuje od odgovornosti, da do takrat dela tako, kot se zagre. K temu je zavezana! Kaj je pričakovala ali ni pričakovala, je povsem njena stvar, vendar je očitno, da šola kot celota NE DELUJE!! Če bi delovala, ne bi učiteljici na kraj pameti kapnilo, da o svojem odhodu oz. načrtih za odhod obvešča starše in to PREDEN je njen odhod uraden in PREDEN je o tem obveščena šola! To je enostavno nedopustno, nemoralno, neetično, tega si učitelj pač ne sme dovoliti in če je vodstvo šole vsaj počenega groša vredno, bi moralo proti taki učiteljici disciplinsko ukrepati.

KJE JE RAVNATELJ/ICA??? Tega problema z razredničarko ne boš rešila! Reševati ga mora šola, v celoti in kot celota. Če še nisi, bi jaz o problemu pisno, priporočeno s povratnico, obvestila vodstvo šole. Ne po mailu, ne po faxu – priporočeno s povratnico! Ker tako imaš ti v rokah dokaz, da je šola obveščena, pošla pa se zaveda, da je zgolj po obligacijskem zakoniku dolžna ukrepat! Šola očitno ni pripravljena niti ni sposobna zagotoviti integracije otrok s PP med zdrave otroke. Poti in načinov, da to dosežeš sama, je več, vsi pa bodo od vaju – staršev zahtevali veliko angažmaja. Lahko se obrneš na team, ki deklico sicer vodi – verjento hodite v Razvojno, na NFTH ali DT, verjetno k defektologu – obrni se na te strokovnjake. Če še nimate, ustanovite strokovni team, sestavljen iz vseh specialistov in terapevtov, ki deklico vodijo. Določite, kdo je vodja teama, lahko je to kdorkoli, lahko tudi ti, kot mama, boljše pa je, če je to nekdo od zunaj, pri nas je to, recimo, klinični prisholog, ki tudi dobro pozna pravilnike in zakone in jih pridno meče v glavo vsem, ki se jim ne da delat. To dela veliko bolje, kot bi jaz lahko kdajkoli, ima znanja, ki jih jaz nimam, izkušnje, strokovnost. Vključi psihologa, saj če še ni, bo ob takih travmah, ki jih deklica doživlja, potreben, če naj ji taka norčevanja ne pustijo posledic. Vem, absurd je, da na koncu hodi k psihologu otrok, ki je žrtev, namesto da bi poslali tistega, ki izvaja teror, vendar je tukaj treba včasih biti zelo zelo pragmatičen in gledati zgolj in samo na korist otroka, ne pa na principe in načela. Potem se lahko obrneš na Zavod za šolstvo, na njihovo inšpekcijsko službo, ki bdi nad izvrševanjem odločbe – pokliči jih in povej, kakšna je situacija, to tudi preventivno, kajti tudi če bo naslednje leto drug razrednik, ki ni sam ravno navdušenc za delo z otroki s PP, boš imela iste, če ne še večje in še hujše težave. Kaj je s strokovnimi delavci na šoli? Kje so psiholog, socialni pedagog, kje je specilani pedagog? Kje je ravnatelj/ica? Ne zavidam ti, ker sem sama šla skozi vse to, v mali drugačni obliki, v bistvu pa z istim problemom, zato ti že vnaprej povem, da bo pasje težko, je pa nujno!! Naj se ti ne zdi škoda šole, ne prizanašaj nikomur, terjaj svoje, dobro preuči papirologijo, ki jo za hčer imaš, poglej, kdo je izdal odločbo in tja se obrni. Veliko dela boš imela, veliko energije bo treba, ampak to je edina pot!

Ali pa, da pač odnehaš in hčero enostavno prepišeš zaradi nekaj kretenov na šolo s prilagojenim programom, kar je po eni strani veliko olajšanje, po drugi strani pa velika krivica otroku, ki nima zmanjšanih učnih sposobnosti in je povsem sposoben končati (z nekim povprečnim uspehom in brez da umira zraven na obroke) običajno OŠ, saj mu s tem zapreš prenekatera vrata za njegovo odraslo življenje. Ne odnehaj, za tvojo hčer gre!

Včeraj popoldne sem se šla pogovorit še z ravnateljem in s psihologinjo. Zadnjič sta namreč bila oba službeno odsotna.

Ravnatelj je rekel, da razume reakcijo razredničarke, ker da je pod velikim pritiskom. Namreč, otroku ne sme skriviti niti lasu (včasih, ko je še on hodil v šolo (pa tudi jaz se še spomnim), da so lahko otroka poslali iz razreda, če se je neprimerno vedel, ga ukorili, itd., zdaj pa tega ne smejo več in si nič več ne upajo). Zato vso odgovornost za vzgojo otrok prelagajo na starše, kar pa da ni samo v razredu moje hčerke, ampak tudi v drugih razredih. In ko je razredničarka videla, da oče od sošolca moje hčere ne kaže interesa, da bi spremenil vzgojo svojega sina, je bila razredničarka upravičeno prestrašena, saj ni vedela, kaj ji je storiti. Vsepovsod se vpije o pravicah otrok, da jih je treba pozitivno vzgajati in ne vem, kaj še vse, da se otroka ne sme več udariti, itd, potem pa je učitelje strah še kakorkoli vzgojno ukrepati. Rekel je še, da nobena odločba kot posamični pravni akt ne more biti nad konvencijo o otrokovih pravicah, ki je mednarodnopravni akt, torej skoraj tako kot ustava.

Nato je psihologinja predlagala, da bi bilo za vse najboljše, da gre hči v šolo med sebi enake – tam se bo še najbolje počutila. Tudi ona pa ni vedela, če bi ji kje med njej enakimi lahko zagotovili izobraževanje z enakim izobrazbenim standardom, kot ga je deležna zdaj.

Zato me zanima: Včasih vem, da so v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku imeli programe z enakim izobrazbenim standardom kot je v rednih šolah, s tem, da so bili prostori in učni načrt (npr. pri športni vzgoji) prilagojeni invalidnim otrokom. Ali je temu tako še zdaj? To vem, ker sem poznala enega mladeniča na invalidskem vozičku, ki se je šolal v Kamniku in šel potem še študirat in brez problemov doštudiral, iz česar sklepam, da so imeli enak izobrazbeni standard kot v rednih šolah. Torej, če imajo tam enak izobrazbeni standard kot v redni osnovni šoli, bi dala svojo hčer v šolo v Kamnik.

Obupana,

glede na napisano bo moogče res najboljše, da deklico prešolate. Po napisanem sodim, da šola nima najbolj posluha za posebne potrebe. Res je, da se na veliko poudarja otrokove pravice, ampak to še ne pomeni, da lahko otrok dela in govori karkoli in se norčuje iz vse ostalih. Res pa je, da mnoge šole prav zaradi sklicevanja na otrokove pravice, ne ukrepajo, žal.

Curous Kamnik – http://www.cirius-kamnik.si/ – ima prilagojen program osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za gibalno ovirane.

Draga obupana,

sicer po eni strani razumem tvojo odločitev, po drugi pa tudi ne. Z umikom in s tem, da enostavno odnehamo sporočam okolici, predvsem pa svojemu otroku (!!), da res ni za med “normalne” ljudi. Meni se zdi zapiranje in izločanje oseb, ki so malce drugačen od večine ali od uravnilovke, strahotno krivično. Ne vem sicer, koliko je dejansko tvoja hči gibalno ovirana in koliko – če sploh!- so okrnjene njene učne sposobnosti, vendar se jaz na polovici 1. razreda ne bi vdala. Res ne. S predajo boš hčerki sporočila, da ona pa nima pravice, biti z “normalnimi” (če lahko rečemo, da je nekdo s tako primitivnim ravnanjem “normalen”!), da ona se je pa dolžna umaknit, da on je pa dolžna odit, ker nejna prisotnost moti!! Premisli malo o tem. Jaz bi na tvojem mestu še vedno vztrajala, da deklici zagotovijo, kar potrebuje, da pospešeno in poglobljeno delajo na empatiji – in konec koncev – naj pa onega mulca pretaknejo v drug razred, saj je ON tisti, ki se neprimerno vede, obnaša, ki izvaja nasilje itd. On je tako rekoč storilec nedopustnega dejanja, ne pa tvoja hči!!! Meni se to ne zdi nepomembno in jaz vem, da bi na tem vztrajala, tudi preko inšpekcije, za katero iz svojih izkušenj vem, da ukrepa in ukrepa zelo učinkovito!

Konvencija o otrokovih pravicah velja ZA VSE otroke, ne samo za zdrave. Ravnatelj tega očitno ne ve – ali pa noče vedeti! Tvoja hči ima povsem enake pravice, kot oni deček – ne vem, a mu to ni jasno? Itak ej pa tako, da so redki moški, ki so kos funkciji in vlogi ravnatelja, večinoma so na tem položaju eni samo mehkojajčniki, po možnosti učitelji telovadbe, ki nimajo pojma, kaj bi pravzaprav sploh morali počet. Blazno uslugo jim boš naredila, če punčko prešolaš, saj se bodo znebili “problema”. Uno jokanje o nemoči poznam, vendar niti slučajno ni resnično. Učitelji še kako imajo moč in mehanizme, samo poznat jih morajo in imeti morajo osnovno voljo in pripravljenost, z njimi se seznanjat in jih izvajat. Tudi ni res, da je vse na starših – veliko premalo je na starših in veliko premalo šola pritiska na starše, premalo je veze med starši in šolo, sodelovanja, premalo pristojnosti šole, tako do otrok kot do staršev. Mojemu otroku je samo 1x sošolec rekel, da je “prasica naduvana”, na kar sem spet veselo taborila v ravnateljevi pisarni in poslušala isto javkanje o tem, kako ne more, pa ne sme, na kar sem rekla, da ni problema, naj mi da to na psino, pa bom preko drugih nivojev uredila, da se bo “dalo”. Še kako se je dalo!

Premisli, prespi – pretehtaj, kaj boš s prepisom sporočila svoji deklici in preceni, če je to res tisto, kar ji želiš dati za popotnico, še sploh, če ni res bistveno gibalno ovirana in nima drugih, pridruženih težav (kisk, močno okrnjen govor, slepota ipd) . Vso srečo!!

Res je kar piše mama otroka z ADHD..

Včasih smo starši resnično v dilemi, kaj narediti.
Na eni strani šolsko okolje, ki načeloma sprejema posebne potrebe, vendar kaj več od tega, da otroka s pp sprejme na šolo in mu nudi DSP – vse ostalo pa se je ne tiče. Žal podobno situacijo razberem iz pisanja obupane.

Na drugi strani pa potrebe, želje otroka s pp in vključevanje v “normalno” okolje.Vprašanje je kako (in do kod) vztrajati , kako ob tem ohraniti, spodbujati… Lastno (in otrokovo) samospoštovanje in samozavest in kakšne odločitve sprejeti, da bodo najboljše za tvojega otroka.. Ob tem ne gre zanemariti prav tega kar govori mama otroka z ADHD – kakšna sporočila (tudi nevede) pošiljamu svojemu otroku ob naših odločitvah.

Sicer sam nimam otrok se je pa podbno nasilje dogajalo meni.
Nič, kar so otroci rekli, ni prišlo iz njihovih ust, nič, krivi so njihovi starši.
In ko to berem mi gredo lasje pokonci… Bili ste tam, tam je bila učiteljica in tam je bil otrok.. Torej imate jasno pričo (odraslo pričo), da starša žalita vašega otroka. Kolikor vem, je to vzpodbujanje sovražnega govora, diskriminacija….. Kar je po Slovenski ustavi prepovedano. Vaše hčerke ne umikajte iz razreda, ker ni ona moteč faktor, temveč je moteč faktor otrok, ki se nedopustno obnaša do vašega otroka in to z očitnim privolenjem ali mogoče celo hujskanjem staršev…
Če se učitelji in šola bojijo tožbe teh dveh staršev, jim kar pomahajte s njunimi izjavami in povejte, da boste tožila vi, če pred verbalnim nasiljem, to je trpinčenjem, ne bodo zaščitili vašega otroka. Kakšen pedagoški prijem pa bodo pri tem izvedli, je pač njihov problem. Gospa, če ne boste tega naredili, boste otroka selili iz razreda v razred, danes je pač tako, da se vas morajo ljudje bati, žal, ker v nasprotnem primeru vaše deklice ne boste mogli zaščititi in ker ste njena mama jo morate, ker mora vedeti, da pri tem ni sama.
O strokovnih službah pa takole (ne o vseh, samo o tisti moji izkušnji). Mene so želeli dati na posebno šolo, češ da imam lažjo duševno motnjo. Moja starša se s tem nista strinjala in sta izbrala cel kup potrdil in drugih mnenj… Če temu ne bi bilo tako, jaz ne bi čez en mesec diplomirala. Si predstavljate, kaj bi se lahko zgodilo, zaradi strokovne neusposobljenosti? To žensko bi morali tožiti…
Kakšne posledice so na meni ostale, na meni sicer povsem normalnemu le dislektičnemu človeku… Hude, zato zaščitite svojega otroka:))

Petra, zelo težko to napišem, ampak pri tem, da šola ne izvaja integracije, imamo veliko soodgovornost, da ne rečem krivdo, starši!. Ker se umikamo, ker popuščamo, ker naš je pa res drugačen, ah, saj mogoče je zanj bolje ipd Problem je, ker ni strokovne podpore, ker se šele v zadnjih letih ustanavljajo teami – strokovni!- ki vodijo otroka, ga spremljajo in nudijo oporo, pomoč znanje, sodelovanje ttako staršem kot tudi šoli, če je to pomoč le pripravljena sprejeti. Ene šole so krasne z inegracijo, razturajo, da jih je veselje gledat, pa imajo npr otroka na vozičku, ki piše na poseben komunikator, ki odgovarja preko njega ipd. Če osebje hoče, se vse da. Lani sem bila na eni valeti, kjer je bila ena od deklic na vozičku, pa smo čisto nazadnje opazili njen voziček, vse drugo prej. Punca je igrala klavir – z vozička. Punca je plesala – s vozičkom. Razred se je cel slikal SEDE, da se njenega vozička niti videlo ni in da ni bila čisto nič drugačna od drugih. Bila je enostvano del razreda. Pa sploh ni bilo enostavno zanjo, saj j ev vozičku pristala v 3 razredu po promenti nesreči in je bilo sprva strašno hudo. V 6. razredu je šla na šolsko tekmovanje “med dvema ognjema”! PA je mamica tudi po 3 mes v šoli jokala in razmišljala, da jo bo dala v Kamnik. Punca je letos v gimnaziji, sama hodi tja in domov, na avtobus in kdor jo pozna, njenega vozička sploh ne opazi, ker punca ŽIVI v polnem pomenu besede.

Ampak starša – starša sta pa od sile. Sploh mama, itak smo mame na prvi bojni črti. Med eno uro telovadbe sta prišla mama in ata v šolo in naredila zelo plastično demonstracijo. Enim sta zvezala nooge, ene sta dala v ene gajbe na kolesih in jih nagnala igrat rokomet in odbojko. Potem sa se jim še glasno posmehovala in dajala opazke, kot so jih oni njuni hčeri. Po 10 min tega štosa je prišla še delovna terapevka in psihologinja, Obdelali so drugačnost, onega veverička, pa to, da ima vsak svoje hibe in svoje pluse, da je vsak nekje močan in šibak, Ko sem se sama borila za svojega otroka, sta mi bila miljonkrat zgled in spodbuda. Če bi obupala, če bi odnehala, bi njuna deklica danes ne bila živ dokaz, da je neka pomanjkljivost samo drugačnost, ne pa sramota in “kruta usoda”, ki zapira vrata. Veliko časa sa vložila, veliko energije, velikokrat sta bila v šoli, ampak nekako po dobrem letu so deklico res sprejeli in je bila in je njihova. Tudi zdaj, na gimnaziji, ji pomagajo sošolci in sošolke, tako, samoumevno, nevpadljivo, neopazno. Ne manjka na nobene športnem, kulturem in tehničnem dnevu, vsepovsod se prilagodijo, da gre lahko zraven, zato res vem, da JE možno, samo doseči to, je pa zelo zahtevno. Kljub vsemu pa menim, da je vredno vsaj poskusiti.

Mama otroka z ADHD
.. težke besede za starša, ki ne ve kam in kako bi se obnil. Torej, če “malo prtisne, pa bo šlo”. res je, da smo starši tisti,ki največkrat pojasnujemo, svetujemo itd..
Šola s posluhom za otroke s pp je takšna, ne zaradi zakonov ini staršev, tmeveč zato ker so v njej zaposleni ljudje s posluhom za drugačnost, inkluzijo, integracijo, otroke..
če kdo nosi krido in odgovornost – je to država, ki je prav nič ne zanima, kako se izvajajo njeni zakoni in pravilniki v praksi.

Se strinjam, Petra, težke besede, zato sem dui napisala, da to težko napišem, a vendarle je tako. Država …. kdo pa je “država”?? Fantom? Mitološko bitje? Kdo je država?? Država sem jaz, ste vi, je mala trpinčena deklica, je deček, ki trpinči, učiteljica, ki NOČE delati, učitlejice, ki izgorevajo za svoje učence – država SMO MI. VSI MI. Ni to 90 poslancev v parlamentu, ampak smo mi. In dokler molčimo, se umikamo, izogibamo, smo nevidni, neobčuteni, nas – ni. “Država” je narejena tako, da sliši tiste, ki vpijejo in prezre tiste, ki molčijo. Država nikoli ni in nikoli ne bo skrbela za tiste, ki ne zahtevajo in ne iščejo svojih pravic, ki se zanje ne borijo in jih ne ohranjajo. Ubogi otroci, ki so prepuščeni “milosrčnosti” države.

Za otroke smo odgovorni predvsem starši, najprej in najbolj, vsi drugi za nami. Se bridko strinjam, da država izredno slabo oz. povejmo direkt – sploh NE skrbi “kako se izvajajo njeni zakoni in pravilniki v praksi.” TAko dolgo je ne skrbi, dokler starš ne zahteva inšpekcije in je ne pošlje na šolo. Na žalost, taka je realnost, jaz se z njo soočam dovolj dolgo, da lahko vse starše otrok s PP potrebami opozorim na to, da bodo otroci imeli točno toliko pravic, kot jim jih bodo starši – in ne država in ne CSD in ne nihče drug! – izborili. Samo toliko in nič več. Se strinjam, da je to svinjsko, kruto, grdo – vse drži, ampak tako bo, dokler bomo starši molčali in bežali!