Sošolec
V soboto mi je sin povedal, da jim je umrl sošolec. Sošolec iz paralelke.
”Prometna nesreča?” sem rekla. ”Ne,”je odvrnil, ”levkemija”.
Zatresla so se mi kolena in iz sebe nisem izstisnila zvoka.
Danes, ko se je vrnil iz šole in sem ga vprašala, kako je bilo – je rekel samo: ”ves dan smo se trudili, da ne bi jokali”.
Meni pa se trese drobovje.
V soboto, ko je šel s prijatelji ven, sem se zjokala in premlevala v svoji glavi in duši, mož me je molče tolažil.
Vse v meni kriči od krivice: mladenič, ki je komaj dobro začel živeti, se zavedati svojega prostora pod soncem, morda je utegnil okusiti prvo ljubezen, poljub – je odšel.Dokončno in nepreklicno.
Koliko upov, želja, nedokončanih del, planov je obviselo v zraku…
Ne upam si pomisliti, kako se počutijo njegovi starši.
Ljudje vedno delamo projekcije, se vživljamo v občutja drugih – ampak tu si ne upam, ne zmorem domišljati – kaj doživljajo njegovi..tako mi je hudo..
Gledam svojega najstnika, kako doživlja izgubo..in razen objema in vzpodbudne besede, ga ne znam potolažiti.
Pred dvema letoma je odšla mama njegovega najboljšega prijatelja. Kljub temu, da so ravno dobro zaključili osemletko – se mi je zdelo, da so vsi naenkrat ”odrasli” in ”dozoreli” – nehote so se zaleteli v pojav, ki je zanje do tedaj predstavljal nekaj imaginarnega.
Sposobni so bili tolikšne empatije in ljubezni do fanta, ki je utrpel izgubo – da smo starši lahko le nemočno opazovali dogajanje in jokali skupaj z njimi.
Morda – če bi bila verna – bi bilo lažje,.. če bi lahko verjela v nebesa in posmrtno življenje. Potem bi morda v smrti tako mlade osebe, našla nek smisel/nesmisel??
Saj se človek sprijazni z lastno minljivostjo, čeprav težko – vendar pri smrti tako mladih ljudi odpove ves razum.
Vse dobro vam želim
Kako je sošolcem izgubiti svojega prijatelja?
Ne vem.
Vem le to, da se z Borovega pogreba spomnim samo obrazov njegovih sošolk in sošolcev, vrstnikov. Po vseh so polzele solze ena za drugo in sama groza, nepopisna groza v očeh. In smrtna tišina. Popolnoma polno pokopališče ljudi in smrtna tišina. Niti pesek pod nogami ni zaškripal.
Razredničarka mi je v naslednjih mesecih, ko sva se srečali na pokopališču, povedala, da je nemogoče izvajati pouk, ker so vsi tako zelo prizadeti. Ker strmijo v Borovo prazno klop.
Kako je s srednješolci?
Sedemnajstletna hči brez bratca Bora je popolnoma izgubljena. Resne zdravstvene težave kot posledica neizmerne žalosti.
In jaz? Po skoraj devetih mesecih je misel na to, da ga ni popolnoma enako neverjetna, absurdna, nesprejemljiva. Kot ste rekli: pri smrti mladih ljudi odpove ves razum. Zato se vrtim v krogu brez izhoda, ker razlage ni. Ker razum išče in išče rešitev, ki je ni. Ker je ponoči vse lepo in prav in smo vsi štirje in je Bor zdrav, nasmejan, vesel…pa ga zjutraj ponovno ni.
Moj oče je umrl pred dvema letoma. Zadnje mesece je bil zelo bolan. Pričakovali smo, na smrt so nas zdravniki že nekajkrat pripravljali a je bila vest, ko je umrl enako huda. Jokali smo, hudo nam je bilo, posebno meni in mojima hčerkama, ki živimo same in nam je v naših težkih trenutkih mnogokrat nudil podporo, z besedo, dejanjem,… Pogrešam ga, močno ga pogrešam. Včasi se mi za kakšen trenutek zazdi, da je ob nas, prav občutim ga, se pogovorim v mislih z njim. So rekli, da se bolečina s časom manjša, pa ni res, tam je zmeraj, le drugačna, sprejemljivejša. In živeti moraš naprej zaradi sebe, zaradi otrok, ki niso ničesar krivi, ki bodo, če se sam ne boš znal soočiti s smrtjo , z izgubo bližnjega , to izgubo še bolj čutili, ker jim bo poleg izgube najbližjega, ukradena tudi radost mame, njena ljubezen,….. Otroci lažje prenesejo izgubo kot mi odrasli, spomnimo se nazaj v naša otroška leta – vsaj jaz sem izgubila babico pri svoji sedmih letih, ki mi je nadomeščala mamo. Nikoli je ne bom pozabila, toda tudi oče takrat ni pozabil name, skupaj sva jokala, se spominjala, se nasmejala ob spominih, takrat sva bila izjemno povezana.
Ko izgubiš toliko, moraš naprej, ne gre drugače. Danes se tistih časov spominjam kot nečesa zelo zelo hudega a hkrati lepega. vem, da je lažje reči a če poskusiš vsak dan znova vstati, se nasmehniti, se urediti, izreči prijazno besedo, potisniti grimaso z obraza bo minil teden in potem se poskusiš potruditi v naslednjem in spet še naslednji dan in potem tako tiho, počasi pride v navado in gre in potem se morda kar naenkrat zaveš, da si se nezavedno nasmejal, četudi nisi hotel in prvič imaš kar nekako slabo vest, drugič je že lažje. Tako sem se jaz prebijala in gre, veste da gre, počasi korak za korakom.
Zdravo!
Njaprej bi rada izrazila vso sočutje in podporo Borovi mami in nepravično je, da je toliko sreče in ljubezni staršev- ptrok na svetu, drugi pa se morajo srečati z največjo izgubo, kar te lahko doleti in to je izguba starša ali pa otroka, poleg tega pa še država in odgovorni prelagajo vso breme krivde na tuja ramena. Pri tem se vprašaša ali živimo v državi sociopatikov ali kaj? Res je, da ko se ti zgodi kaj takega ves razum odpove, saj kaj pa je ta v primerjavi s čisto, nedolžno in brezmejno ljubeznijo, ki si jo dajal in prejemal od svojega otroka. Menim, Borova mama in Gaia, da je v tem primeru najbolje, da pozabiš na vsa negativna čustva, saj ti ta sina ne bodo vrnila, ampak da se obdaš z ljudmi, ki te imajo radi in ti dajejo ljubezen, kajti to je vse kar ti je ostalo od sina in menim, da je odgovor na to kaj je sin, mati, hčerka, kaj so oni drug drugemu – LJUBEZEN. Država ti ne more dati ljubezni, ne more ti dati nazaj sina, hčerke, ampak samo neko zadoščenje, ki jer nič v primerjavi z izgubo sina, hčerke. Zato, ko drugo odpove, čuvaj v sebi ljubezen, le z njo boš lahko šel čez vse prepreke in na cilj prišel ljubljen in boš lahko ljubil druge.