Živjo,
potrebujem kakšen konkreten nasvet ali pa morda, da se samo malo izpišem. Ne vem. S partnerjem sva skupaj 5 let, zadnje leto tudi živiva skupaj. Dokler nisva začela živeti skupaj in pa prvih nekaj mesecev skupnega življenja je bilo večinoma vse super. Zdaj pa zadnje 3 ali 4 mesece postaja vedno bolj čudno. Jaz krivim sebe, ker sem od vedno navajena kriviti sebe tako, da ne vem, če je to najbolj objektivno. Kriva sva najbrž oba. Na kratko povedano: med nama ni več tako kot j ebilo. Hitro se skregava za vsako malenkost, vedno bolj me moti njegova vzkipljivost in nepotrpežljivost. Zmanjkuje mi energije za takšne brezvezne prepričke. Zelo je tudi neodločen in nagnjen k odlašanju do zadnjega trenutka in to pri vseh stvareh. Njegovo priljubljeno geslo:Bo že kako. Je bolj zaprte sorte, o sebi ne govori veliko, o meni pa želi vedeti vse.Hkrati imam občutek, da sproti pozablja vse kar mu povem. Kot bi bil le napol prisoten pri pogovoru. Nasprotno pa si zelo dobro zapomni vse napake, kar sem jih kdaj naredila in jih zna v ustreznem trenutku privleči na plano. Vzgojen je bil v družini, kjer je oče precj nespoštljiv do njegove mame in tudi do njega. Zdi se mi, da starejši kot bo, bolj bo podoben svojemu očetu in se bo tako vedel do mene. V pogovru velikokrat ne prideva nikamor, ker se običajno skregava. Saj posluša, ampak ne zna prisluhniti, če kdo razume, kaj želim s tem povedati. Pravi, da sem nerazumna in, da še sama ne vem kaj bi rada. Da on je mene sprejel z vsemi mojimi napakami in, da mu je z menoj lepo. Zadnja dva meseca sem začela odklanjati spolnost, ker ne čutim potrebe po združenju z njim. S tem prej nikdar nisva imela težav. Spolnost se mi zdi enolična, brez strasti tako z ene kot z druge strani. Zdaj se je tudi on začel oddaljevati od mene, zvečer se obrne na svojo stran in zaspi. Mene tišči in duši v notranjosti, ker ne vem kaj se dogaja z nama in kako naj to rešim. On pravi, da se z njegove stranbi ni nič spremenilo. Potem se je očitno samo z moje…Želim si, da bi bila bolj goloboko povezana in naju brezvezni prepiri ne bi omejevali. Želim si, da bi bil bolj odločen in strasten (ne le pohoten, če se razumemo, kajti strast in pohota se razlikujeta po tem, da se strastnost človeka opazi tudi pri drugem početju, npr. pri delu), da bi bil čuten. Želim si moškega z domišljijo, moškega z zastavljenimi cilji. Uravnovešenega. Spontanega. On npr. sovraži presenečenja. Jaz jih imam neskončno rada. Pa vendar me nikdar z ničemer ne presenti. Jaz njega tako in tako ne smem. Pa razno eksperimentiranje. Ko sem kupila neko knjigo, podobno Kamasutri, je bil užaljen, češ da ni dober v postelji. ???? Odrasla, samostojna ženska sem. In si želim tudi takega partnerja ob sebi. Nekoga, s komer se lahko razumno pogovorim, se do solz nasmejim, brez sramu zjočem ali pa samo tiho sedim poleg in se ne počutim nelagodno. Želim si toplega, strastnega moškega. In, ko to pišem, se sama sebi zdim, kot da iščem pravljico, ki je ni. Kot tisti “idealni moški” v ženitnih oglasih…Kaj vem. Malo sem izlila svoja čustva. Morda sem prezahtevna. Vedno iščem nekaj, nekoga še boljšega. Morda so mi samo dokončno odpadle tiste iluzije o njem in ga zdaj vidim takega kot res je. In se (zaenkrat) ne morem čisto sprijazniti s tem. Ne vem. SOS!!!!!!!!!!!!!!!

“…Želim si moškega z domišljijo, moškega z zastavljenimi cilji. Uravnovešenega. Spontanega….”
Tale partner ima vse drugo, samo željenih lastnosti nima! Tudi on te doživlja, kot da si padla z Lune, čisto drugačno kot v zaljubljenosti. S podobnim spustom v svet realnosti se srečajo vsi pari, le da so si eni v realnem življenju bolj pisani na kožo kot drugi.
Kako naprej? Če veš, kaj želiš, je pot enostavna! Zelo nepošteno bi bilo do vaju obeh, da bi se tlačila v kalup, kamor ne sodiš, po drugi strani bi pa iz partnerja hotela iztisnit lastnsti, ki jih ne premore. Ocenita, koliko privlačnosti je med vama ostalo, ali se je izpela že zadnja pesem naklonjenosti? Ker v tem primeru se je čimprej za poslovit, ko namesto harmonije ustvarjata razsulo, namesto sodelovanja prepire, iz bivših skupnih ciljev pa nastaja bojno polje. Premisli, ali res rabiš tovrstno lekcijo?

Čutila sta, da vama bo odločitev, da zaživita skupno življenje v vajinem gospodinjstvu, nov izziv na vajini poti. Sedaj ugotavljata, da sta se oddaljila drug od drugega, da se ne razumeta, ne slišita, skratka ne vesta več, kaj bi naredila, da se drug ob drugem počutila varno, sprejeto in pripadno.

Z vami gospa Maja seveda ni nič narobe, saj si vendar želite le zadovoljiti vaše ženske potrebe. Želite si, da bi vas mož poslušal in slišal, nudil varnost in oporo, ter vas v trenutkih stiske objel in vam rekel, da vas ima rad.

Tudi z vašim soprogom ni nič narobe, saj si želi, da bi v vajinem odnosu našel svoj prostor, kjer bi bil lahko ustvarjalen in kjer bi razvijal svoje cilje. To seveda ne pomeni, da mu morate vi omogočiti ta prostor na račun vajine bližine. Do tega bo moral priti sam, lahko pa se pogovarjata o tem. Pot bosta utrla tako, da vam bo on ponudil prostor v katerem se boste vi počitila varno, slišano, da stopi iz svoje užaljenosti in da spregovori o svoji utesnjenosti.

Skupno življenje vama ponujo večjo stopnjo intimnosti, za katero pa je potrebno ustvariti varen, spoštljiv prostor. Ker tega primanjkuje, vaju je strah pred intimo oddaljil. Oba hrepenita drug po drugem, hkrati pa vaju je strah se približati, saj vama bližina predstavja nekaj negotovega in raljivega – je kot vrtnica, ki vabi s svojo privlačnostjo, vendar se od nje umaknemo takoj, ko jo skušamo pobožati, ker nas zbode.

Pogovorita se o vajinih trnih, zaupajta si, kaj vaju zbode, s čim zbadata drug drugega. Namen vajinega zbadanja je le z namen, da bi globlje začutila, vendar pa s tem večata vajine rane in se zato še bolj oddaljujeta drug od drugega.

Veliko mero pogovora vama želim, v kolikor pa boste čutila, da je to pretrd oreh pa se lahko obrnite name po e-mailu, da se dogovorimo za individualno srečanje.

Zakaj pa bi se morala sprijazniti z necim, ki je tako dalec od tega kar si zelis?

Eno je spoznati in sprejeti male ‘napakice’ partnerja in jih sprejeti kot del njegove osebnosti, drugo pa je imeti ob sebi nekoga, ki nam ne odgovarja, in se siliti ‘potrpeti’ ali ‘se sprijazniti’.

Kakor si napisala, se ob njim sploh ne pocutis sprosceno in fajn, po opisu je dalec od moskega ki si ga zelis imeti ob sebi in ga potrebujes.
Pa kaj ce te on sprejema tako kot si, to se ne pomeni da se moras ti pocutiti kriva ker ne cutis enako!
Ce si ti prava zanj in on ni pravi zate – pac nista za skupaj! Oba morata cutiti isto, in ce ne, nima smisla.
Saj ni treba, da si mu hvalezna, da te on sprejema tako kot si in se zato pucutis dolzna da ‘se sprijaznis’ z njim.

Kot vidis je zelo res, da se pravi karakter nekoga pokaze sele pri skupnem bivanju v istem stanovanju… Preizkusila sta in sedaj mislim da se je pokazalo, da pac nista za skupaj.

Pa ne reci da si prezahtevna. Ti samo potrebujes in si zelis drugacnega moskega, z drugacno osebnostjo i nkarakterjem. In prav bi bilo, da ga poisces.