Sorojenci in otroci s pp
Mene pa zanima, kakšne izkušnje imate starši s sestrico ali bratcom otoka s pp….
Jaz imam hčerko 7-letnico in sina s pp-4 letnik. Hčerka ga ima neizmerno rada in je do njega zelo zaščitniška, veliko se z njim igra, mu “bere” pravljice in poje pesmice….že od malega smo ji po resnici povedali kaj se z njim dogaja ipd….včasih , če mu kdo reče, da je njen bratec še dojenček (ne hodi, ne govori ampak daje glasove bbbb, ma….), hitro zelo resno reče, da on je pa invalid in da ne more….je tudi do drugih otrok, ki imajo težave ali pa so žalostni zelo zaščitniška in jih poskuša tolažiti….upam, da se bo razvila v eno toplo in socialno osebo.
Ko je šla letos v šolo, sem na prvem sestanku povedala, staršem in tovarišicam, kako je pri nas doma in, da naj vedo, ker vem, da se otroci, ki nimajo takih izkušenj največkrat iz otrok s pp delajo norca in to našo zelo prizadane, tudi k pouku sem ga pripeljala, da so ga vsi spoznali, da ne bo kakšnih zafrkavaj ipd….
Kaj pa je moj problem: včasih pa vendarle reče, da se z njo premalo ukvarjam, da se samo z njim (treba ga je nahranit, previt…) in to me zaboli. Ker z bivšim možem ne živiva več skupaj, se on velikokrat njej bolj posveča , kot malemu, kadar st pri njem, in to mi je ok, ker z njim ne moremo na predstave, v kino…..hudo pa mi je, ker vem, da se trudim za oba, po najboljših močeh in se ponavadi skoraj raztrgam, da bi obema nudila najbolje….
Nekdo mi je rekel, da se moram z njo več ukvarjati, ker drugače ga bo zasovražila in bo kasneje hudo….?
Kako naj še bolje ravnam?
Najina ljubzen,
ste na dobri poti, čeprav kot sami ugotavljate ni najbolj to najbolj lahka pot.
Res je, da bi bilo smisleno več časa posvetiti samo hčerki. Najbrž boste našli načine, kako se posvetiti samo njej. Bi obstajala možnost, da sina kdaj popazi očka, medtem pa vi z hčerko greste npr. v kino.
Nekaj več vam bo napisala še Francka.
Prebolevate sinovo drugačnost. Pazite, da boste čimmanj vpletali sina v hčerino življenje. Vaša hčerka ima brata, ki je drugačen. A je vendarle brat. Ne izpostavljajte sina v njenem življenju. Ne glede na njegovo drugačnost.
Govorim iz izkušenj. Tudi sama sem delala napake, a jih zavestno popravljam.
Glede časa, ki naj bi ga namenili hčerki….malo prilagoditev, veliko potrpljenja. Dobro bi bilo, če bi si dobili optimistično mamico v podobnem položaju za izmenjavo izkušenj, nasvetov….
Brez skrbi, hčerka bo brata vedno imela rada. Vi res samo pazite, da bo imela dovolj svobode, da jo situacija doma ne bo bremenila.
Anica
Prosim, da ne govorite nekomu, ki je starejši od 1 leta, da je dojenček, pa četudi je duševno na ravni dojenčka. Menim, da imajo tudi duševno prizadeti pravico do določenega dostojanstva in jih zato ne bi smeli označevati z dojenčki. Tukaj mislim, da ima sestrica od vašega bratca prav, da pri takšnih situacijah, ko kdo vašemu sinu reče, da je dojenček, ščiti vašega sina, saj se tega, da je dojenček, ne govori… To je ravno tako, kot če bi nekomu, ki težko hodi, rekli, da je star ata, pa čeprav je mlad.