Lepo pozdravljeni.
Pišem, ker si želim da bi bila srečna in nehala skrbeti za probleme, ki niso moji. Zelo me skrbi za moja starša ( stara sem 22 let ). Vem, da se morda to sliši nesmiselno vendar je tako. Vse skupaj se je začelo pred nekaj leti, ko sem živela še doma – oče je po desetih letih abstinence spet začel piti. Ni bil nasilen vendar je bil občutek grozen. Z mamo sva bili zelo jezni nanj, kar se je le še stopnjevalo. Vedno sva držali skupaj kot kakšni tihi zaveznici. Vsi trije smo bili odvisni tudi od cigaret. Po štirih letih sem zbolela najprej jaz – na ščitnici, nato ona – na maternici. Morali smo jo peljati v bolnico na operacijo, čez eno leto isto, skoraj bi umrla. Rekla je, da ji je vsega dovolj in da ji je žal, da je preživela. Jaz sem v tem času doživljala tesnobe, ostala sem izolirana, v šoli se je ustavilo. Prijatelji so nekam izginili. Čez čas sem si našla fanta, ki mi je zelo pomagal. Očeta so prisilno spravili na zdravljenje. Šla sem z njim kot spremljevalka. To mi je pomagalo. On je sicer še pil – “ker ni alkoholik”, jaz pa sem uvidela, da mu resnično ne morem pomagati ali ga prepričati. Zdaj nisem več jezna nanj, izbral si je svojo pot. Odselil se je k drugi ženski.Tudi s fantom sva na svojem. Mama pa je ostala sama in polna sovraštva. Vidim, da zelo trpi, včasih tudi pije. Jaz in oče naj bi bila kriva za njeno usodo, toliko se je žrtvovala. Na živce mi gre, hkrati se počutim dolžna. S fantom sva na svojem, ne kadim več, študiram, končno, kar me veseli. Vseeno zelo skrbim, nisem sproščena. Ne čutim veselja, ničesar. Kaj je narobe?

Spoštovana Nika,

sprijazniti se morate z dejstvom, da mati ne bo sprejela vaših nasvetov, dokler ne bo k temu prisiljena, približno tako kot oče. Ne morete si naprtiti odgovornosti za njeno zdravje, saj ima prednost vaše stabilno partnersko razmerje, oziroma kasnejša družina. Če bo mati želela, ji boste seveda lahko nudili moralno oporo, vendar ste že sami ugotovili, da je odrasla ženska. Ne skušajte prevzeti vloge njene matere.