Pred nekaj dnevi sem napisala odgovor v temo Koliko alkohola tolerirate, pa ni nobenega odgovora. Zanima me, ali ta forum še kdo bere??

Jaz ga zadnje čase berem kar naprej. Tudi pisala sem vanj (pod drugim imenom), pisala tudi na druge forume, iskala odgovore, rešitve… Zdaj počasi spoznavam, da me vse, o čemer razmišljam (se pravi, najin odnos z možem, ki traja že 26 let) in kar me moti, vodi vedno znova nazaj do ene točke: alkohol. Vse težave, ki sva jih imela, izvirajo iz tega.

Zdaj sem končno naletela na “diagnozo”, ki jo lahko prilepim sama sebi. Soodvisnost. Zanimivo, da na ta izraz nisem naletela pred kratkim. Kje pa, poznam ga že zelo dolgo. Vem, da obstaja knjiga z naslovom Zbogom, soodvisnost. Pa mi nikoli niti na rob pameti ni kapnilo, da bi se to lahko kakorkoli tikalo mene. Odkar intenzivno berem prispevke na tem forumu in drugje, mi je nekaj reklo, kaj pa če bi to knjigo vzela v roke. Izposodila sem si jo v knjižnici in jo včeraj začela brat.

Že prva zgodba me je močno zadela. Spodaj je manjkalo samo še moje ime. Kot bi mi padla opeka na glavo sem se zavedla: soodvisna sem. Zjokala sem se. Skoraj vsak stavek bi se lahko nanašal tudi na moje občutke. Skozi zgodbo sem spoznala, kakšne strategije sem skozi leta razvila, da sem lahko shajala. Kako sem se zamrznila, da sem lahko preživela. Kako je skozi leta umrla želja po bližini, da o intimnosti ne govorim. Mislila sem, da je z mano nekaj narobe, ker si ne želim seksa! Pred nekaj leti sem si (skorajda načrtno) poiskala ljubimca – zdaj vem, da samo zato, da sem se prepričala, da sem še sposobna čutit in da si tega pravzaprav želim. Le da ne z možem. Njegovi poskusi približevanja (včasih uspešni), kadar je bil nažgan, so dosegli samo, da sem si ga nehala želet.

Ko sem zgodbo prebrala do konca, so solze še vedno tekle. Vedno huje. Od same nemoči, ker sem spoznala, da bo kmalu prišel trenutek odločitve: kaj zdaj? S tem se ubadam že nekaj let. Želim si oditi, ker sem vsega skupaj preprosto sita. Mož seveda ni ves čas pijan, klasični predstavi pijanca sploh ne ustreza. Zelo spretno skriva. Včasih, ko še nisem točno vedela, kaj imam pred očmi, sem se spraševala, kaj je z njim narobe, da se tako čudno obnaša. Sčasoma sem spoznala, da so tiste steklene oči in zatikajoč govor od pijače. Bila sem jezna, nemočna… nesposobna kakorkoli ukrepat. Zdaj vem, da bom morala. Ne vem pa, če imam voljo in moč ga prepričevat, naj nekaj ukrene. Sem že poskušala, a brez uspeha. Odhod se mi zdi še najbolšja rešitev.

Kot sem povedala, ni vsak dan pijan. Še več, začel je celo malo pazit zaradi zdravja. Ampak zmeraj se vse nekako vrne… obdobja ne-pitja nikoli ne trajajo. Še huje: sposoben se je odločit za obdobje, ko ne bo pil. Pred leti, na primer, ko smo šli na morje, se je tako odločil (sicer je na vseh dopustih pivo teklo v potokih). Da bo na morju pil samo mineralno vodo. In jo je res. Iz gole trme. Letos poleti se je odločil za neko dieto, ki je izključevala alkohol. Držal se je tega. Počasi je dieta seveda zvodenela, zdaj je pivo spet na dnevnem redu… Nedavno pa mi je rekel, da bo spet začel s to dieto. Prešinilo me je spoznanje, da bo vedno tako. Vedno bodo obdobja, ko ne bo pil, ker se bo sam tako odločil. Ampak samo obdobja. Ne bo trajalo, vse se bo vrnilo…Jaz se lahko razpočim, pa ga ne bo ganilo.

Čutim, da se moram za nekaj odločit. Da je čas. Da se že predolgo vleče to razglabljanje, iskanje “pravih” vzrokoh… Ne vem pa, kako naj to izpeljem. Še najhuje je to, da je mož, kadar ne pije, prijazen, ustrežljiv in podobno… takrat mi je hudo, če razmišljam da bi ga pustila… Ko pa se spomnim vsega za nazaj, se pa kar stresem, če pomislim, da bi ostala z njim. Poleg tega sem že poskušala oditi, ampak mi je z grožnjami preprečil, me potegnil nazaj.
Res ne vem, kako naj se lotim vsega. Tisto knjigo bom seveda prebrala do konca, mogoče mi bo potem več jasno. Skupina Al-Anon ne pride v poštev, ker je v mojem kraju ni, za vozit je pa predaleč (nimam avta). Zato bi bila res vesela karšnega koli nasveta, tako tistih, ki ste to same dale skozi, kot tudi mnenja moderatorke.

Samo še tole: v moji primarni družini alkohola ni bilo. Oče se ga ni niti dotaknil, tudi nihče drug v družini ni pil. Berem, da ženske skoraj v vseh primerih podzavestno poiščejo enak vzorec, kot so ga vajene od doma. Kako sem si torej jaz našla alkoholika, če pa od doma tega nisem poznala?

Že vnaprej hvala za odgovore!

Za tebe nimam niti ene vzpodbudne besede, tvoja prihodnost bo grenka, uničeno boš imela življenje, če boš ostala z njim. Verjemi meni alkoholiku, samo huje in huje bo z njegovim opijanjem.

Kar sem zabeležil na svoji poti iz peklenske gnojnice pogubnega alkohola lahko prebereš na tem forumu. Videla boš, da alkoholiku razen boga alkohola nihče v njegovem življenju ne predstavlja nobene vrednost, vsi okrog alkoholika ste nepomembni ničeti.

Vajina skupna prihodnost je mogoča samo na temelju njegove popolne abstinence.

POPOLNE IN ZA VEDNO.

Če meniš, da za to ni sposoben, prekini to razmerje. TAKOJ.

Žal mi je, to je kruta resnica.

Je pa tudi resnica, da ti nisi nič kriva za njegov alkoholizem, ne obremenjuj sebe z mislijo o tvoji krivdi, NIČ nisi naredila narobe, podlegel je alkoholu.

Pozabi tudi prijaznega, ljubečega moža, ko se nas polasti alkohol ali nam kdo stojina poti do njega, se zaradi svoje varnosti raje umakni. Tako pridejo žalostne zgodbe v črno kroniko.

Hvala za mnenje, salander!

Ne vem kaj bi rekla. Po eni strani mogoče to, da ni vse tako črno… ponavljam: ne pije ves čas, in tudi kadar pije, ni nasilen, ne zganja traparij… skratka nima težav zaradi tega (razen seveda zdravstvenih, ki so se že začele, a tega noče videti). In to, da opitost tako uspešno skriva, se meni po svoje zdi še bolj zaskrbljujoče kot če bi se valjal po jarkih – ni je tako lahko prepoznati. In to človeka zlahka zavede, da ni tako hudo in da je pravzaprav vse v redu. Da torej jaz kompliciram.

Pa ne vem, če je čisto tako… Mene moti tudi če pije občasno!!!! Motijo me steklene oči. Moti me zoprna osladnost – tak namreč postane, če pije. In moti me seveda, ker zapravlja! On temu pravi, da “nekaj pa lahko ima od življenja!” Joj no… saj človek ne ve, kaj bi rekel na tako izjavo….

Včasih je pil več in ne morem kar tako čez vse, kar se je nabralo. Bile so žaljivke, bilo je polno brezbrižnosti do mene in mojih občutkov… Vse to me mori. In če bom zdaj rekla, da zaradi tega grem, bo seveda rekel, kaj pa ti je, saj sploh ne pijem, saj se pazim oz. pijem manj… In zato sem zmedena.
Najraje bi počakala, da se spet toliko napije, da bo zasmrčal na kavču – potem bom dovolj jezna, da bom lahko šla… če pomislim, koliko je v preteklosti bilo takih situacij, ko bi to zlahka storila… mi postane kar slabo.

Ne strinjam se z gospodom, ki pravi, da za alkoholika ni rešitve. slišala sem že za mnoge ozdravljene primere, ki so gili glede na opis veliko hujši od tegale. Je pa dejstvo da brez vere ne gre. Pri ozdravljenju je imel vedno glavno vlogo Bog. Ne vem pa kakšno je vaše prepričanje. Tukaj je eno pričevanje. priporočam ogled. https://youtu.be/ivRRqMw6JfQ

Vso srečo

hvala Sir za objavo, sicer ne vem o kerem gospodu je govor v komentarju, vendar kot nekdanji zapiti alkoholik in danes alkoholik in vedno alkoholik, lahko dodam , da se da alkoholizem nadzorovat če ne spijem danes prvi kozarec, če pa to naredim podpišem smtrno obsodbo, jaz bom raje brez prvega kozarca, ker bi bil prvi preveč, vsi drugi premalo, saj jem alergičen na alkohol, kot vsi alkoholiki na svetu, tu ni razlik,
lep dan