Boli me, da vsi vemo in toleriramo – se delamo, da ne vidimo, da ni naša stvar!!!
Na kratko:
sodelavka se je v roku cca. štirih let 2x zdravila zaradi alkoholizma, ko se vrne v službo pa odhaja na krajše bolniške, ker jo mož doma pretepa. Začasno se takrat preseli k svoji mami nekaj km stran a se potem vedno vrne “domov”, po njenih besedah zaradi materialnega stanja (sama nima dovolj sredstev, hiša doma je novejša, lepše opremljena…). Mlajša hčerka je še osnovnošolka, starejša je zaposlena.

Kaj storiti kot sodelavec? Kaj naj stori delodajalec? Kako se lahko sploh pomaga, Kam se obrniti? Ali je dolžan njen osebni zdravnik obvestiti policijo, ko se oglasi pri njem s telesnimi poškodbami, ki so očitno posledice pretepa? Ali policija ukrepa v takšnih primerih?

Torej, prosim vas za nasvete, kako ji predvsem POMAGATI in ukrepati v več vlogah:
– kot nekdo, ki “družinsko življenje” pozna le bolj od daleč in površno;
– kot delodajalec, saj je v službi zelo problematična (alkohol, fizično oslabela, psihično nezbrana, spremenljivega razpoloženja, nezanesljiva, neurejena…);
– kot njen sodelavec?

Hvala in lepo pozdravljeni!

Naštela bom nekaj možnosti, ki pa niso vedno vse uporabne. Sami morate oceniti in uporabiti tisto, za katero ocenjujete, da vam je najbliže in da jo bo tudi gospa najlažje sprejela.
Preden se lotite, se morate zavedati dveh stvari. Da ima gospa vso pravico, da nič ne ukrene s svojim življenjem ter vam da jasno vedeti, da ima vso pravico do zasebnosti in drugič, da bo po vsej verjetnosti “težave” zanikala, vendar naj vas to ne odvrne, da ne dokončate svojega monologa.

Kot sodelavec ali oseba, ki pozna situacijo, lahko direktno rečete, da ste opazili, da ni več tako nasmejana, da prihaja v službo zelo utrujena, da vidite, da se doma nekaj dogaja, in bi ji želeli pomagati. Opazili ste, da občasno prikriva modrice in da bi ji bili pripravljeni prisluhniti in pomagati, kadarkoli bi ona to želela. Da ste slišali tudi za strokovnjake, ki delajo na področju nasilja v družini in da bi ji radi prenesli te informacije, v kolikor bi ji kdajkoli prišle prav.
V kolikor se vam to zdi preveč odkrit način, lahko izkoristite priložnost, ko se bo o tem govorilo na televiziji (s koncem meseca se začnejo ponovno Dnevi akcij boja proti nasilju nad ženskami) in omenite, koliko je zdaj tega, pa kako se razvijajo tudi varne hiše in materinski domovi po Sloveniji, da so že v vseh regijah, samo še na primorskem ne, da bo zdaj spet nova varna hiša v Ljubljani, že druga in tako naprej. Diskretno pustite številko od Društva za nenasilno komunikacijo 01/ 434 48 22, 02/ 250 17 36 na mizi in upate, da bo sama naredila nasledji korak.
V kolikor pa veste, da je kot priča nasilju udeležena mladoletna hčerka, ali celo tudi ona žrtev družinskega nasilja, potem ste dolžni to sporočiti na center za socialno delo ali policijo. Policija ukrepa, v kolikor dobi prijavo. Zdravnik bi tudi lahko bil tisti, ki bi jo seznanil s tem, da naredi ta korak. V kolikor ne verjame njenih zgodbicam, da je padla po stopnicah ali se zaletela v vrata.

Kot delodajalec pa bi se lahko lotili najrej njenega alkoholizma, ki je za podjetje toliko bolj moteč in navedli zahteve, da mora s tem prenehati, da se mora vključiti v proces v zdravljenja in če bi ji res radi pomagali, potem tudi obljubiti, da je ta čas lahko na bolniški, po tem pa se vrne v službo bolj urejena in da pričakujete, da takšna tudi ostane.
Kot delodajalec lahko veliko pripomorete k zdravljenju alkoholizma. Zavedati se morate, da je to tista prava pomoč zasvojenemu človeku, ki stagnira na vseh področjih. Hkrati pa ima zaposlitev in želja po obdržanju službe pri zasvojencu zelo veliko motivacijsko vlogo.

Glede vračanja domov pa samo na kratko. Nekatere žrtve nasilja se pogosto vračajo nazaj k nasilnemu partnerju. Materialne zadeve so samo eden od razlogov zakaj. Vedno pa je zraven tudi upanje, da bo bolje in da se ne bo več ponovilo. Žal se to ponavlja, predvsem na škodo otrok. V kolikor bi gospa imela nekoga, sodelavko, delodajalca, ki bi ji dal vedeti, da ji/mu ni vseeno, bi morda lahko zbrala pogum in odločnost, da zaključi s krogom nasilja.

Pozdravljam vaše zanimanje in željo, da k temu nekaj prispevate.

pozdravljeni

veliko je govora o nasilju v družini, me pa zanima kaj bi svetovali meni kot polnoletnemu otroku, ki še živi pri starših

moj oče je bil večkrat nasilen do moje mame in sestre, ki je starejša ter mene ko sem bila mlajša (pozneje sem se mu vedno podrejala, ker sem se bala batin) in je to vedno popravičeval z nekimi izgovori in bla bla bla.
pomoje vsi, ki delate na tem podorčju ali ga poznate veste kako gre zgodba naprej

jaz osebno sem se zaradi konstantnega straha pred njim enkrat sesula in sem si poskusila žile prerezat….nasrečo sem poiskala sestro takrat in so me poslali na zdravljenje… vsi skupaj so nato 14 dni obsojali, da res ni prav kar dela, ukrenili pa niso zopet nič
vem, da moja reakcija ni bila prava in jo obžalujem… mi je pa postalo jasno, da nihče v moji družini ne bo nič ukrenil pa naj bo situacija še slabša

danes je imel zopet nek svoj izbruh in sem se poskusila pogovoriti z njim, pa sem mu predlagala, da naj gre k psihologinji v sežano (ker imamo res eno fanj gospo tu), vrendar je v tistem trenutku stisnil pesti in krenil proti meni, poslal me je v hišo in me preklinjal… in zdaj sem tu, sama doma in iščem rešitev kako prit iz tega pekla.
kako naj karkoli ukrenem, ker moja mama ne bo nikoli nič rekla proti njemu?!? nimam modric iz mlajših let, ki bi jih lahko pokazala… mam pa strah pred njim, ki mi ne dovoli normalo živeti.

sama študiram in kljub delu ne morem nabrati dovolj, da bi lahko bila samostojna.

kaj naj naredim, da se bodo stvari spremenile, kaj sploh lahko naredim…. razen tega, da potrpim dokler ne bom finančno dovolj močna da grem

hvala za vaš čas