Socialna fobija
Pozdravljeni!
Sledi zelo obsežen spis, vnaprej se opravičujem.
Stara sem 18 let in imam kar precej težav na področju psihe. Vse se je začelo že v zgodnjem otroštvu, bila sem namreč izredno tih otrok. To ni skrblo nikogar, vsi so pač sprejeli dejstvo, da sem sramežljiva, a je z leti zadeva postajala hujša. Ko sem bila stara okoli 7 let se je začelo tudi posmehovanje vrstnikov. Pravijo, da če se ne odzivaš na to, “nasilnežem” nisi zanimiv. No, jaz se nisem. In res je minilo. Ampak s tem, ko se nisem odzivala, sem zadeve potlačila v sebi. Še danes nisem nikomur povedala. Čeprav se mi je zdelo, da me zasmehovanje ne moti prevec, danes vidim, da je imelo vpliv name. Prav tako me je vedno zaničevala moja mati. Večkrat sem razmišljala, koliko boljše bi bilo.moje življenje brez nje. Vem, kako grozna je ta misel, ampak… če bi jo izgubila že v otroštvu bi vedno čutila praznino, za katero bi vedela, da je tu zaradi tega, ker sem odraščala brez matere. Ker pa sem odraščala ob njej sem vedno poslušala kako grda sem, debela, nesposobna, neumna, kako jo je sram iti iz hiše z mano in kako ne znam narediti popolna nič in iz mene nikoli nič ne bo. Nič od tega ne drzi, to vem. Zdi pa se mi, da sem podzavestmo te besede vseeno ponotranjila. In zdaj jih nekako sprejemam kot resnico. Zato me je strah.Strah me je iti med ljudi, ker se počutim nezaželjeno. Strah me je iti v šolo, ker se čutim, da ne bom nikoli na nivoju svojih sošolcev. Strah me je biti v razredu, ker vsaka najmanjsša izpistavljenost vodi k zardevanju in občutku sramu, tudi če recimo poznam odgovor na zastavljeno vprašanje. Čutim paniko ob vsakem najbolj vsakdanjem stiku z ljudmi. Potim se. Tresem se. Ne morem stati na nogah. Zardevam. Vrti se mi. Zato se izogibam zabavam, druženju, ne praznujem rojstnih dni, čeprav si jih želim… ampak dnem, ko čutim veliko tesnobo, sledijo dnevi, ko ne čutim nič. Dnevi, ko mi je vseeno. Ko ne želim iz postelje. Ko lahko ležim na tleh in čakam da bo konec. Ko grem v šolo in posedam po kotih in mi je vseeno kaj se bo zgodilo, kaj ljudje govorijo, kaj ljudje mislijo, kako izgledam ali kaj rečem. Popolnoma vseeno mi je, če živim ali ne. In to bi rada spremenila! Rada bi dobila to voljo do življenja, ki je nikoli nisem resnično imela. Rada bi postala komunikativna. Zavedam se, da nikoli ne bom uživala v središču pozornosti, ali hodila na zabave vsak večer, ker to nisem jaz. Rada pa bi prišla do neke “normalne” mere socializiranosti. Rada bi z veseljem sprejela povabilo za kavo, ali šla s prijatelji na zabavo, brez misli: povabili so me le iz kulture. Nočejo me tam. Smilim se jim, ker vedo, da bom namesto tega doma čakala, da vse mine. Če bom prisla, bom v napoto. Ipd. Rada bi šla. Rada bi uživala v mladosti. Rada bi bila kot ostali. Pišem torej zato, da bi dobila kakšen nasvet kako se spremeniti v bolj… prijetno osebo.
Naj povem se da sem leto dni hodila k psihologu, diagnosticirano imam depresijo in anksioznost(s povdarkom na sociani anksioznosti). Terapije so bile prekinjene s strani psihologa, saj se nisem bila pripravljena odpreti, deliti svoje preteklosti. Tudi to je tezava. Ko mi je neprijetno pozabim, kako se govori. Moja usta se ne odprejo, ne znam sestavljati besed.
Pozdravljeni,
zanimivo, kako ste tudi za slab uspeh psihoterapije hitro našla krivca pri sebi, ker se niste bila “pripravljena odpreti”, čeprav je dejavnikov veliko več od same vaše pripravljenosti. Ali ste sploh pomislila, da morda terapevt ni bil “pripravljen”? Ali, da morda ni bil ta pravi čas?
Vsekakor je to prava pot, saj odraščanje ob mami kot je vaša, pusti posledice. Ampak, nikakor niste edina, in je težava rešljiva, sploh zato ker ste očitno pametna, razmišljojoča in senzitivna. Pa še zelo mlada, tako da imate veliko dejavnikov na vaši strani.
Priporočam vam branje knjige Ne stopajte več po prstih, pa še druge so v angleščini, če vas bo zanimalo, pošljite mi mail.
Lepe praznike želim!