Imam velik problem in sicer s soc. fobijo… Moje težave so predvsem strah pred ljudmi, nikamor se ne upam iti, kar naprej se potim (prekomerno), zardevam, ostanem čisto brez besed , kljub temu, da načeloma rad veliko govorim… Že če me kdo ogovori, me takoj oblije pot in postanem rdeč v obraz ter nezmožen spregovoriti karkoli… Problemi imam tudi z starši, tudi z njimi ne morem imeti normalnega odnosa… nikomur tudi ne morem pogledati v oči… Nikakor se ne spravim v družbo, ker se enostavno ne upam.
Bil sem tudi na obisku pri vas (skup. terapije) pa nisem zdržal, ker sem se počutil zelo neprijetno, zardeval in se potim neizmerno… Jemal sem tudi tablete aurorix ( 2 meseca) pa ni nič pomagalo oz. vsaj tega občutka nisem dobil.
Enostavno se pogrezam sam vase, zapustil sm celo sorodstvo, ker se nikamor ne upam, ker me kaj sprašujejo jz pa brez odgovora. Enostavno ne wem kaj naj storim, stvar me že neznasko mori in moti… Neprestano sm živčen… in tako naprej..
Probleme imam tudi z zdravjem in sicer imam luskavico v blažji obliki in brazgotine po telesu od opekline v otroštvu, že verjetno to precej poslabša moj pogled nase in nato kako me družba sprejema.
Prosil bi vas če mi lahko napišete ali poveste vsaj katera zdravila, če sploh, mi lahko napiše spl. zdravnik…

Težav imam še ogromno v zvezi s tem….

Rad bi samo normalno življenje …

Spoštovani Klemen,
že večkrat sem napisal, da bližnjice pri odpravljanju socialne fobije ni in da je poleg zdravil potrebno aktivno vključevanje v družbo, za začetek v skupini, ki predstavlja le zmerno obremenitev.Psihoteraprvtska skupina ni zabava ampak delo in včasih pomeni tudi neizbežno prestajanje neprijetnosti kot so zardevanje, to je pač treba prenesti, posebno ker gre za tolerantno okolje,
ki take težave pozna iz lastnih izkušenj.Poleg moklobemida so kot farmakoterapija socilane fobije v široki rabi vsi zaviralci ponovnega prevzema serotoniona .

Klemen,
Prebrala sem kakšne težave imaš. Mogoče ti bo v tolažbo, če ti povem, da sem bila pred šestimi leti v zelo podobni situaciji kot ti. Zame je bilo to stanje nevzdržno. Ves čas sem poskušala pobegniti pred temi občutji in verjela sem, da lahko sama vse spremenim. Potem sem srečala svojo terapevtko. Nikoli nisem jemala zdravil. Vsak dan sem morala delati vaje – zjutraj in zvečer po pol ure, delati v skupini z ljudmi s podobnimi težavami, sproti reševati svoje probleme. Vsak dan vztrajati.
Splačalo se je.
Veš, sam ne boš mogel tega spremeniti. Potrebno je poiskati pravi vzrok tvojih težav, ki najverjetneje izvirajo v otroštvu (pri tem ti bo pomagal terapevt pri individualnem svetovanju). Poišči pomoč, hodi na terapije, vključi se v skupine kjer so ljudje s podobnimi težavami.
Vsakokrat, ko se začneš potiti, zardevati ali se tresti v javnosti, si reči da moraš vztrajati. Naslednjič ti bo lažje. Vsakokrat , ko boš to naredil, ti bo lažje.

Na vsak način poišči pomoč, da izstopiš iz tega začaranega kroga.