S primarno družino imam zelo slabe odnose, v bistvu razmišljam o tem, da bi jih v celoti prekinila. Odselila sem se razmeroma zgodaj, od njih nisem odvisna, obiskujemo se nekajkrat letno. Oče je izredno avtoritativen, nenehno zahteva, da je vse po njegovo, z njim se ni mogoče pogovarjati ničesar, vedno najde način, da pogovor zapelje v prepucavanje in povzdigovanje glasov. On je najpametnejši na svetu, sploh če spije kozarec vina njegovim monologom ni konca, vedno in povsod čuti potrebo po tem, da poudarja svoj prav. Vse jemlje osebno, druga skrajnost je ta, da je ves čas tiho in besno gleda v kot ali pa se dela, da je užaljen.
Mama se ob vsem tem distancira, včasih pa imam občutek, da prikrito uživa in se hinavsko posmehuje. V veliko primerih se dela, da nima svojega mnenja in vedno kima očetu.
Kljub temu, da finančno nisem odvisna od svoje primarne družine in vedno znova najdejo način, da me prizadanejo. Pred vsakim obiskom se psihično pripravim na distanco, pa vendar mi nikoli ne uspe v celoti.
Po dvajsetih letih moj oče še vedno vsak obisk začini s sarkazmom in slabo voljo, tako, da mi je vedno znova mučno priti domov. Velikokrat se sprašujem, kako lahko v tisti uri ali dveh name zlije toliko negativizma. Pri 18 letih sem odšla v internat ravno zaradi nenehnega kritiziranja in mamine vdanosti v usodo. Vse moje dosežke je vedno prezrl, čeprav imam danes družino, lastni dom in dobro službo se ob srečanju z njim vedno znova počutim kot popoln luzer. Nočem mu odrekati stikov z vnuki in to je tudi edini razlog, da se nekajkrat letno vračam domov na obisk. Moža njegovo nakladanje ne gane preveč, meni pa v enem popoldnevu izpije toliko energije, da ne znam opisati.

V glavnem sedim in poslušam njegovo nakladanje in filanje ega, potem pa v neki točki popokam otroke in se odvlečem domov ali pa eksplodiram.

Trenutno je še pri močeh, ne vem kakšen bo, če ga zagrabi še starostna žlehtnoba. Pa si želim samo to, da bi me obravnaval kot enakopravnega člana družine, še to ne, vsaj kot odraslo osebo. Pohvale z njegovih ust še nisem slišala, v glavnem vse popljuva in skritizira. Pri alkoholiku bi še razumela, on pa je tak že odkar pomnim. Je možno, da gre za mejno osebnostno motnjo? Molim in upam, da ni dedna…

Pozdravljena jara kača!

Ali gre za osebnostno motnje takole na forumu ne moremo diagnosticirati, vsekakor pa je njegovo vedenje precej podobno nekaterim. In zdi se mi, da ni težava samo v njem, temveč tudi v mami. Vendar ni toliko pomembna “diagnoza”, kot kaj bomo z neprimernim vedenjem storili, kako se bomo nanj odzvali.

Najprej vprašanje zakaj pravzaprav sploh hodiš k njima? Če bi se kdorkoli drug do tebe in ostalih tako obnašal ti na kraj pameti ne bi padlo, da bi šla prostovoljno v tak brlog. Praviš, da zaradi vnukov. Je to ok, da ju zaradi tega, ker je “tako prav” voziš k babici in dedku, ki sta očitno precej neprimerna.

Tu pridemo do tabuja, da moraš pri starših požreti in potrpeti karkoli ( tudi zlorabe) ker sta te pač spravila na svet. Vendar s tem postanejo zgolj roditelji, starš pa ne postaneš kar avtomatično, zato moraš tudi otroka primerno vzgajati, IN če se že gremo računico, da je treba staršem povrnit, kar so ti dali, potem pridemo na to, da sicer posrbiš ( če je treba, ko so stari) da preživijo , vendar če bi jim ti vrnila, kar so ti kot starši dali bi te lako zlahka prijavili da zlorabljaš starejše….:-)

Tudi mit, da je mama mama in da kakršnakoli že je, ti ne msili hudega ( drugače ne zna…v bistvu te ima pa rada) ne velja. Večina mam je mam, obstaja pa mnogo takšnih , ki so za otroke škodljive, saj niso sposobne empatije ali pa so tako egocentrične in v svojih lastnih dramah, da so otroku ( tudi odraslemu) celo škodljive

To, da v bistvu nikoli nisi zares imel staršev in da vi lahko odraščal kot čustvena sirota je zelo težko sprejeti, vendar je skoraj nujno, če želiš vsaj ti živeti zdravo in polno življenje. Najbolj pomaga, če se začneš ukvarjati sam s seboj, razskovati kaj se je v resnici dogajalo v otroštvu, kaj je to na tebi pustilo, kako se še danes odraža, kakšno vlogo sta in imata v resnici starša, kaj s tem narediti.

To so precej globoke in težke zadeve in je priporočljivo, če si pomagaš s psihoterapevtom, kakšno skupino za samopomoč ( ravnokar se odpriata dva v LJ in MB), knjigami, priroćniki…itd.

Osebnostne motnje ( ali takšne značajske poteze) lahko nastanejo zaradi dednosti , okolja ali obojega ( v stroki različna menja). Obstajajo odrasli otroci totalno mejnih ali kako drugače motenih staršev, ki so čisto ok in obstajajo normalne družine, ki imajo otroke z osebnostnimi motnjami In vse vmes. Moje osebno mnenje je, da lahko podeduješ ( ni nujno) nagnjenje s tem, vendar se lahko s primernim okoljem v otroštvu to pravočasno naučiiš obvladovati.

Takšno je moje mnenje, morda ima kdo drugačnega.

GittaAna

napisala si mojo zgodbo! z izjemo alkohola.

GittaAna mi je 1x napisala dober komentar, na mojo skrb v zvezi z otroci. poiščli staro temo in si jo preberi.
preberi si čim več zgodb na tem forumu – meni so dokočno odprle oči, da je oče BOLAN, neozdravljivo.
to razumem na razumskem novoju, občasno pa se še borim na čustvenem. nam, ki smo to dali skoz, je to tako težko čustveno predelat, ta občutek zavrženosti, … zakaj rinemo domov? rabimo porcijo klofut, sarkastičnih besed, da nas malce spet zabijejo v tla, sami pa ob tem zrastejo? ne razumem jih.
jaz sem trenutno v fazi prekinitve stikov, vsaj fizične. ta mi uspeva. v kontaktu sem samo telefonsko samo z 1 družinskim članom.
in veš kaj? malo jim je mar zame. noben “krivec” me ne kliče. rekla sem, da bom preknila stike, in da čakam na njihov odziv in njihov trud, da oni tokrat popravijo kar so zakuhali. vejo, da delajo narobe. pa nič, že 4 mesece nobenega odziva. ker se njim ne zdi, da bi kaj narobe naredili. težko mi je kljub vsem razlagam (razumskim, vem vse “na pamet” hehe), s tem se mučim že 1 desetletje. mislim,da bo potrebno več dela vložiti v sebe, ker to ni življenje! lahko mi pustiš mejl, če želiš, ker najini zgodbi sta praktično enaki.

vse dobro!