smrt v družini
Lep pozdrav vsem tistim, ki veste kako je ko izgubite bližnjo osebo.
22.10.2015 mi je umrl oče, 62 let star, bolan že skoraj celo moje življenje (štejem jih 21let). zbolel na pljučih, sladkorna, zadnjih 5 let invalid brez ene noge, hudo je res hudo… ampak je res bil borec. Umrl mi je v bolnišnici (odpoved vseh organov, sepsa, …) ne bi na dolgo o tem..skratka hudo mi je blo.. tolažim se s tem, da je rešen vseh bolečin, ampak jaz sem edina njegova hčerka. Med nama je res bila lepa vez, imel me je zelo rad me ščitil in vse..sedaj sem ostala sama z mamo ki tudi ni popolnoma zdrava..živiva na kmetiji tako da dela je dosti..ampak pogrešam…tako zelo…jočem se na samem, vera mi nekako pomagam sanjam ga skoraj vsak dan, mislim vsako minuto nanj, vidim ga vsepovsod…boleče zelo…:(
ko bi se vsaj kdo našel na tem forumu, ki ve kako je ob tej izkušnji in da bi se pogovorila v živo na kavi (meni to pomaga)..aja sem pa iz savinjske(velenje)…lp…
Ja fino no, vsem je vsem kot da za na drek na mazat, predno ste ga pospravili. Ker se šele potem zavedate.
Pokopala sem oba starša, partnerja, prijatelja, pa še žival, ki niso bile v zakol! Kaj češ lepšega. Ob tvojih letih, brez vojne, kaj pa kaj kasneje, eni smo bili še patronažne, ob delu in rednem delu smo študirali, skrbeli še dodatno, tko da ne vem, kaj rabiš zdej – pomoč, ker ti je hudo, ker si edina? Ob čem, besedah, kaj, boga mama, a bo pri vas rauš za hordo navedenega? Kaj boš pa z mamo? Naj se jebe in znajde,ker si uboga ostala z njo.
Prav, iščeš rešitve z mati, kako se boš znašla, ne pa, kako ti bo hudo brez fotra. Če kdo bere vmes.
Je čisto fajn, ko vam vsaj eden ostane, mogoče ostane še kaj razuma, v drugem maenvru tudi čustev, je odvisno, kaj preživiš.
Za koga ti je sedaj žal – za umrlega, ali še živečega? Oprostite, takšne razvajene mule mi grede pač nekam, ko daš vse skoz. Da lažje kaj poveš.
Kaj bi rada?
https://www.youtube.com/watch?v=6_G2HohGCIw
https://www.youtube.com/watch?v=0j–6A9FoZs
Rabiš proces umrlega?Če boš imela še kdaj podobnega, te bo manj prizadelo. Ne pozabi pa na mamo, ki je živa. Razen, če ste kaput. Pa poglej, če je vsaj ona zdrav, če si tolk mlada.
Sama ti lahko povem, kako je vse živo izgubiti, od tebe je odvisno, ali boš delalal samor, ko boš na enkrat na vsem ali boš živela. Kako je živeti, nekatere stvari ne preboliš, nekatri si najdejo hobi ” družino”. Nekateri ne želimo bližine več, ker se bojimo, da ko boš komaj zadihal, in tega spet ne bo. Določenih slik ne morem pozabiti, ker nisem poklicna za bližnje.
Pač težko. Če si želela slišati, daje kot pri porodu zelo lahko, ko se krvavo kvrariš, potem si pa še srečen za prvo sekundo. Lari fari tudi v tem delu. Če izgubiš pa še bolj fajn.
O svoji zgodbi je že pisala – si jo pač spregledala.
To je ključno, kar se razbere iz tvojega pisanja: nisi si dovolila žalovati in to kepo še vedno držiš v sebi. Če ne boš našla načina, da se izlušči, jo boš nosila s seboj do svojega konca tuzemskega življenja. Noben tega ne more narediti namesto tebe in zato bi ti marsikdo lahko rekel: “Kakor želiš.”
A vem, da ni tako, ker bi si želela živeti s tako grenkobo. Zato naredi nekaj, da se razblini in da boš lahko spet sprejela ljudi k sebi…