Smrt otroka – kako pomagati?
V moji bližini je bilo v zadnjem času kup tragedij.
Sodelavka je izgubila hčerko najstnico, druga sodelavka pa sina – že poročenega, imel je majnega otroka. Znanka pa je malce nazaj izgubila 7 mesecev starega sinčka.
Kako naj se obnašam? Komentarji v stilu: saj bo bolje, čas celi vse rane… so glede na izpovedi v tem forumu očitno čisto mimo….
Rad bi se z njimi kaj pogovoril – poleg klasičnega izraženega sožalja še kaj več. Pa je težko, ker ne vem kdaj bom dreznil v rano in naredil več škode kot koristi.
Torej kako pristopiti k človeku, ki mu je tragično umrl otrok?
Malo je takih, ki se zanimajo kako bi bilo najbolje odreagirati in se hkrati zavedajo, da o tem najbolje povedo tisti, ki so to občutili.
Žal mi je za tvoje prijateljice. Moje izkušnje in mnenje. Pokaži, da si tam za njih, da za njih skrbiš. Ne rabiš na veliko govorit. Ljudje, ki žalujejo potrebujejo le nekoga ki jim bo iz srca prisluhnil. Ne potrebujemo raznih stavkov, ker v svoji občutljivosti, lahko zelo hitro narobe razumemo, takrat pa izbruhnejo čustva. (jeza….) Lahko jo vprašaš kako se počuti in ji povej, da če želi kaj povedati, da si ti tam in jo poslušaš. Bolečine ji ne moreš vzeti. Da čas celi vse rane, je resnica. Ne počuti se nepomembnega – žalujoči ljudje spregovorijo takrat ko to čutijo in točno vejo komu lahko kaj povedo, kje pa se delajo močne. Pripravljen bodi tudi na najrazličnejše reakcije. Lahko da se ti ne javi cele mesece, čeprav si rekel da naj pokliče ko želi. Pokliči jo ti, in reci da si samo poklical če se drži. Njej boš s tem povedal da misliš nanjo in to ji bo veliko pomenilo – verjemi. Najhuje je, ko ljudje ne vedo kako bi se obnašali, potem pa govorijo kakšne bedarije ali pa ne razumejo tvojih drugi izpadov, oz. jih ne povezujejo s tvojo prizadetostjo in globoko žalostjo. V nejevolji, jesi, besu, …. se skriva prizadeti otroček znotraj nas, ki se na tak način brani.
Sedaj vidim, da kar nekaj pišem, umap da sem vsaj bribljižno zadela bisto in ti vsaj malo pomagala. Sigurno pa so na tem forumu tudi mamice, ki ti bodo znale še bolje svetovati.
Delaj z ljubeznijo…
Včasih oz. če si z nekom nisi tako zelo blizu, je zadosti stisk roke, sočuten pogled, pripravljenost poslušati (in ne govoriti) – tudi tišino poslušati, objem, nekaj kar bi lahko bilo božanje, naprimer po rami, roki… tisti majhni drobni (nevsiljivi) občutki sočutja in želje pomagati.
Sicer pa je tako, jaz osebno, sem se (in se še), ko/če žalujem, zaprla vase in nisem prenesla, da bi me kdo niti dobro pogledal. Nekaj časa sem enostavno rabila biti sama.
Bila sem v vlogi žalujoče, pa bolj ko razmišljam, manj ti vem povedati. Tudi jaz, kot je že omenila it, sem potrebovala samoto, da sem lahko neobremenjujoče jokala. Bila sem hvaležna za vse, ki so mi ponudili svojo roko, a hkrati so me vse te besede in rahli objemi, trepljanje, sočutni pogledi in podobno vedno spravili nazaj v jok, čeprav sem mislila, da sem že vse solze iztočila. Ne razumi me narobe, rada sem čutila, da je nekdo v mislih z mano in tudi rada sem govorila o dogodku, a le takrat, ko nisem prejemala od druge strani teh sočutnih signalov….to me je vedno full podrlo…po drugi strani, pa me je tudi prizadelo, ko se je sogovornik obnašal kot da se nič ne bi zgodilo…..
Mogoče je najbolje, da ponudiš svojo podporo, daš žalujočim čas zase in se šele nato, če se sami ne bodo angažirali, zopet oglasiš in si pripravljen poslušati…
oprosti, ker ti ne znam pomagati, to je vse kar sem uspela spravit iz sebe…
srečno!
Ne vem kaj naj ti rečem. Meni je umrla mama, ko sem bila še zelo mlada. Ves protokol pogreba, sem se sama sebi zdela ujeta v nekakšen vakum. Bila sem popolnoma otopela. Potem je prišel dan, ko je bilo treba v službo.
Solze so se mi zlivale ob vsaki dobri želji sodelovcev. Ni bilo malo tistih, ki so se bali govoriti z mano. Verjetno ravno zaradi dileme; kaj reči, da ne bo bolelo, da ne bo napak razumljeno, da ne bo kliše. Sedaj po dolgih letih, se ne spominjam več kaj je kdo rekel, natančno pa se spominjam kdo je prišel do mene in mi ponudil stisk roke, robec, dobro mišljeno besedo.
Sama vedno odidem do žalujočega, rečeva besedo dve, običajno vsak čuti kaj nekdo potrebuje. Zadnjič sem s sodelovcem, ki mu je po dolgi bolezni umrla hči samo sedela v parku, brez besed. Pravi, da mu je to zelo pomagalo. Ampak, mojega sina – sošolca njegove hčere zelo težko vidi. Saj je jasno zakaj. Nočem ga še bolj žalostiti in pazim, da našega čim manj omenjam. Stari sosedi sva z možem pomagala urediti vence po pogrebu moža, še vedno mi pomaha z okna vsakič, ko me vidi, pet let je tega. Pravi da enostavno ni zmogla niti reči komu, naj uredi cvetje – preveč je bolelo.
Čas celi rane, dobro se spominjam vseh obližev, ki so pospešili celjenje. Zaceljene tudi prave rane niso nikoli povsem, sled ostane. Sled pri žalovanju je spomin na umrlega. Ta ostaja in prav je tako.
Tudi meni je umrl po hudi bolezni nekdo, ki je bil še zelo zelo mlad. Starši v meni vidijo neko krivdo, čeprav za to nisem nič kriva. Ta oseba je zbolela pred veliko leti, starši so takrat želeli, da jih pustimo na miru, jih ne obiskujemo, skratka se ne brigamo za nič kaj se njih tiče. Vedno smo jim bili na voljo, vendar oni pomoči niso želeli sprejeti, po drugi strani pa so imeli mišljenje, da nam je vseeno. pa še zdaleč ni bilo tako. sedaj ko je prišlo do smrti te osebe, so zadeve prišle tako daleč, da so izrazili voljo, da ne pridemo niti na pogreb. Jaz sem dejala, da bomo njihovo voljo upoštevali če res tako želijo. Nam je zelo hudo, čeprav se bomo šli poslovit, ko bo vsega konec. Ne vemo kaj naredit. mislim, da bodo zadeve v prihodnje še slabše in bo krivda na nas še večja, čeprav je oseba zbolela, vendar mislimo, da so si zaradi tega pač morali najti nekoga na katerega so usmerili vso mržnjo. kakšne nasvet mogoče????? namreč tudi mi prenašamo vse zelo slabo.
Sočutni,
že s tem si dokazal, da si človek s srcem, ko si povprašal kako pomagati ob takšnji tragediji.. V takšni situaciji je dovolj samo, da si prisoten, težko te bo žalujoči sam poklical, ker nima moči, pokliči sam in če bo pripravljen se bo pogovarjal, ne smeš pa zameriti, če se ti ne bo javil. Pridi na obisk in pokaži pripravljenost, da se lahko obrnejo na tebe, če bi te potrebovali. Veš koliko je to vredno… Govorim ti iz svojih izkušenj, velikokrat je dovolj samo rama za jokanje, ker besed tolažbe ni, jih še niso iznašl…saj bo bolje, čas bo prinesel svoje…. uh kako sovražim te besede, sploh od nekoga, ki ni doživel izgube….nikoli ne more vedeti kako to boli….bodi dober poslušalec, bodi močen, da boš lahko prenesel jok in solze, kajti mati ima pred seboj samo svojega otroka, ki ga več ni, ki ga ne bo mogla več objeti, povej, da si šel prižgat svečko in si mislil nanj…to so geste, ki užaloščeni materi ogromno pomenijo, ne pridigaj ji češ saj imaš še enega otroka, živi zanj…., vsak otrok je edini in če bi jih imela deset bi mi bilo za vsakim hudo, zato je to slaba tolažba, tega, ki je umrl NI….in ga ne more nadomestiti NIHČE… Zapisala sem le nekaj razmišljanj na podlagi lastnih izkušenj, mogoče se z njimi ne bo vsakdo strinjal, ampak eni čutimo tako, drugi drugače….
Lep pozdrav in veliko moči