smrt novorojenčka
Prosim za pomoč.
Meni zelo dragi osebi je umrl dojenček, novorojenček. ne zanm opisati bridkosti, ki jo ob tem doživljam. še slutiti ne morem, kaj preživljata starša. Ne vem kaj naj jima rečem, kaj naj naredim, nudim lahko le svoj objem in da jočemo skupaj. Vseeno pa želim narediti vsaj še kaj, prebrala sem knjigo prazna zibka, strto srce.
prosim pa vas za pomoč pri dilemi- mogoče se vam bo zdelo neumno, nezrelo, kar koli ne vem, vseeno vas sprašujem, ker pač res ne vem kaj storiti. Mamici bi želela podariti šopek. S tem ji želim pokazati, da ni zatajila, ali kar koli si že mogoče misli, da je izpolnila svoje poslanstvo, čeprav ji je bil otroček odvzet. mamica z dojenčkom ima otroški jok, kupe česttk in cvetja. Mamica umrlega novorojenčka nič od tega, samo sožalja. rada bi ji podarila šopek, pa se bojim, da si ga mogoče ne bi želela. da bi ji bilo s te, še težje. prosim vas dragi starši, ki ste sami šli skozi to, bi si vi to želeli ali ne?
Bila sem pri mamici, skupaj sva jokali,… Sprašujem pa se, ali bi ji ne bi bilo potrebno poslati tudi sožalja? saj vem, da ji take stvari ne morejo pomagati,ampka vseeno, bi to bila dobrodošla gesta ali ne?
Ne jezite se name, kaj takega nisem nikoli pričakovala, tudi ne o tem razmišljala, da se bo kaj takega zgodilo. Nočem pa narediti česar, kar bi bilo še slabše.
Vem, da ne morem zmanjšati bolečine, vseeno vas prosim za mnjenje, ali bi bili ti dvi gesti (šopek, poslano sožalje) kljub vsemu dobrodošli? Kako bi vi to doživeli v teh prvih dneh pri izgubi vašega sončka?
hvala za pomoč
Zelo mi je zal za tvojo prijateljico.
Prestaja trenutke groze.
Osebno menim, da bi jo cvetje prizadelo, saj naj bi bilo ob trenutkih rojstva namenjeno veselju. Mati je zelo prizadeta, ker misli, da je odpovedala kot nosilka zivljenja, zato bi jo cvetje najverjetneje prizadelo. Morda lahko cvetje odneses na grobek.
Moja izkusnja je taka, da sem dobila dan potem od necaka plisasto mucko, ki jo je kupil za mojega otroka, preden se je rodila. Zelo mi je bilo hudo, ko jo je prinesel, vendar je potem bila ena redkih spominov nanjo in tudi misel, da jo je imel se nekdo rad, me je navdajala s toplino.
Potrebuje iskreno izreceno sozalje. Potrebuje oporo.
To da si ji ob strani in da sprasujes za nasvet je velika gesta s tvoje strani. Pomeni, da si pripravljena pomagati.
Potrebovala bo nekoga, ki bo njeno zalostno zgodbo poslusal nestetokrat. Veliko veliko potrpljenja in moci bo treba.
Vsak svojo zalost dozivlja na drugacen nacin.
Ljubezen, toplina in tenkocutnost naj te vodijo skozi ta proces zalovanja s prijateljico.
Na tem forumu ter na spletnih straneh Solzic pa najdes tudi zapise podobnih izkusenj, ki ti bodo v pomoc.
Topel objem obema,
ALM
Žal mi je za prijateljico, vem kaj preživlja, sem šla skozi to grozo!Če si že bila pri njej, bo lepše, če ji ga izrečeš osebno ali ji predaš napisano.Že to, da si ob njej in da jokaš z njo je veliko, verjemi!Več, kot storij marsikatera prijateljica.Jaz sem od svoje prejela telegram, in ko je prišla k meni, sva skupaj jokali, se tudi smejali in kaj vem kaj še vse!
Močna oseba si in prijateljica z veliko začetnoco in hvala ti za to!
Morda bo bolje, da cvetje daš na grobek in počakaš z njim, ter ji ga pokloniš kasneje, morda ob materinskem dnevu, ter ji tako poveš, da je mati, da je mama, čeprav ne more pokazat otročka!
lp
škratek
Najprej naj ti še jaz povem, da si res prijateljica z veliko začetnico in da bo tvoja prijateljica to znala ceniti. Nikoli ne bo tega pozabila!
Čutim in jočem z njo! Na žalost tudi sama vem, kaj prestaja. Z besedamo se te bolečine, praznine, obupa,… ne da opisati. Mislim, da vse, kar lahko narediš zanjo je to, da ji še naprej stojiš ob strani, skupaj z njo jokaš, jo polušaš, ko to rabi ali pa si z njo le v tišini. Tudi, če ti kdaj kaj neprijetnega reče, ne odnehaj! Ponovno jo obišči in pokaži, da čutiš z njo, da si tam zaradi nje,…
Tudi jaz sem mnenja, da je bolje nesti šopek na grobek. Meni je bilo vedno tako lepo, ko sem videla na grobku kakšno svečo ali rožico, ki jo je prinesel nekdo drug (čeprav je to na žalost v mojem primeru zelo redko). To mi je pomenilo, da se še nekdo spomni moje punčke in to je največ, kar si želim. Da je ne bi pozabili! Čeprav kratek čas, a živela je!!!
Pa tudi to, da tvoja prijateljica JE MAMA (čeprav nima otročka poleg sebe) je pomembno!
Veliko moči obema! Pot je dolga in strma, zato bosta moč obe še kako potrebovali.
Hvala za tvojo skrb!
Tudi moji prijateljici se je to zgodilo v teh dneh…dobila sem samo sporočilo…seveda nobeden tega ni pričakoval, saj je bilo doslej vse u redu. Sedla sem dol, tiščala telefon k sebi in jokala…v mislih z njo, in seveda tudi z njim (očetom), saj sta moja dobra prijatelja. Misli so mi letele skozi glavo kot rakete, vse od srednje šole ko sva se spoznali, kakšne norčije sva zganjali in v koga vse sva bili zaljubljeni…do rojstva njenega prvega otroka…in sedaj tega drugega….kako tragično, kako žalostno … saj sploh ne obstaja beseda ki lahko opiče to nepopisljivo bolečino. Odpisala sem ji sms, nisem jo klicala, saj je napisala da me pokliče ko bo zmogla. Ne želim siliti v njo. Pa saj sploh ne vem kaj bi ji rekla. Ona pa verjetno še manj kaj bi meni. Po dveh, treh dneh sem ji ponovno napisala sms, da sem z njo v mislih in tam jočem z njo, naj bo močna, oba najbosta. Drugega ne vem kaj naj naredim, ne vem kaj se dogaja, imam občutek da me lep čas ne bo poklicala. Četudi me, ne vem ali jo lahko vprašam kaj o tem ali raje ne…ali…ali…ne vem kaj in kako naj ravnam po tem nepopisno tragičnem dogodku. Želim samo da ve da sem z njo, da mislim nanjo in jočem v mislih z njo.
Pojdi k njej, ne se bat, tudi če ne veš kaj reči(nihče neve, niti me, ki smo to preživljale in preživljamo), jokaj z njo, morda bo sama načela pogovor!Meni je bilo lepo, če sem jim lahko povedala kašen je bil najin sine(sicer ne ob prvem obisku, kasneje).
Le bodi tam zanjo, čeprav se boš vsedla zraven nje v tišini in jo samo objela, ji stisnila roko,…..samo bodi tam, to je največ, kar ji v tem trenutku lahko daš.
Žal mi je za tvojo prijateljico!
Tebi pa hvala, ker si ji prijateljica, ostani močna tudi ti!
lp
škratek
Le pojdi do nje,brez strahu,tudi jaz sem v prvem sms tako napisala svojim prijateljicam ampak ene so se opogumile in prišle in VEČNO jim bom hvaležna.Zato poji in bodi ob njej pa naj govori kar bo želela,samo poslušaj jo in ji ne vzemi za hudo nobenih besed ker je v šoku in včasih rečemo kaj za kar nam je kasneje mogoče žal ampak ko izgubiš majceno bitje ki raste v tebi si opravičeno nerasoden.Verjemi da bo vesela tvoje družbe.Bodi močna.
Tudi jaz ti pravim, pojdi tja. vEc kot odsloviti te ne more. In ti moras razumeti vsako njeno reakcijo, ker je sedaj ona tista, ki potrebuje pomoc.
Jaz vem, da nisem nikogar prosila, naj mi pomaga, ker nisem tak clovek ceprav sem hrepenela po nekom, ki bi delil z menoj mojo oblecino. K sreci sem imela prijateljico, ki je premagala predsodke, pomisleke, ki je delovala s srcem in je vztrajala tudi, kadar nisem bila pripravljena na pogovor.
Tudi jaz ji bom vecno hvalezna zato, ker je bila to, kar sem najbolj potrebovala, clovek ki se ni ustrasil moje zalosti.
VEs tezko je reci :Pridi, potrebujem pomoc! In to v trenutkih, ko se sam ne ves kaj se dogaja, ko imas obcutek da gledas film in da se to ne dogaja tebi, da bo kmalu konec in z olajsanjem bos ugotovil, da je resnicnost drugacna. In potem na najbolj bolec nacin spoznas, da je resnicnost to, kar se zdaj dogaja in da se to dogaja tebi.
Tezko je, vendar je s pravimi prijatelji, ki znajo tudi jokati s teboj veliko lazje.
Meni ni bilo hujšega, ko mi je marsikdo rekel:pa pokliči, ali pa pridi k meni, sem doma, pa bomo malo poklepetali, da ne boš sama, da bo lažje, kadarkoli!
Ni mi bilo hujšega, ker:
1. pri meni bi bili sami (jaz si nisem želela nalključne družbe, ki bi pri nekomu prav lahko bila)
2. doma sem se počutila najbolj varno (in za vedno bi ostala v stanovanju)
3.doma sem čutila njegovo prisotnost
4.če veš, da nekdo potreboje pomoč, ti stopi do njega, ker je najtežje prositi pomoči, sploh v takih trenutkih
5.tisti, ki zmore, moraš biti ti, ne ona
Sedaj je čas, da ji vi stopite nasproti, da jo vi razumete, tudi če bo reakcija burna, čas, da ji ponudite ramo na tih prijateljski način, ne pa z besedami:če boš karkoli rabila pokliči, ker NE bo policala.
Upa, da si že bila pri njej in da si zmogla, in da boš zmogla tudi v bodoče!
Vem da je tudi zate težko, vem, ker sem tudi sama bila v tej vlogi, pravzaprav v obeh in ko je bilo treba kaj reč, sem ostala tiho(čeprav sem dala to žalost skozi), sem pa bila tam, vedno in to je največ kar ji v danem momentu lahko daš!
Ko boš tam, bo tudi njej lažje povedati kaj si želi, kako ji lahko pomagaš,…
srečno in pogumno!
škratek
Meni ni bilo hujšega, ko mi je marsikdo rekel:pa pokliči, ali pa pridi k meni, sem doma, pa bomo malo poklepetali, da ne boš sama, da bo lažje, kadarkoli!
Ni mi bilo hujšega, ker:
1. pri meni bi bili sami (jaz si nisem želela nalključne družbe, ki bi pri nekomu prav lahko bila)
2. doma sem se počutila najbolj varno (in za vedno bi ostala v stanovanju)
3.doma sem čutila njegovo prisotnost
4.če veš, da nekdo potreboje pomoč, ti stopi do njega, ker je najtežje prositi pomoči, sploh v takih trenutkih
5.tisti, ki zmore, moraš biti ti, ne ona
Sedaj je čas, da ji vi stopite nasproti, da jo vi razumete, tudi če bo reakcija burna, čas, da ji ponudite ramo na tih prijateljski način, ne pa z besedami:če boš karkoli rabila pokliči, ker NE bo policala.
Upam, da si že bila pri njej in da si zmogla, in da boš zmogla tudi v bodoče!
Vem da je tudi zate težko, vem, ker sem tudi sama bila v tej vlogi, pravzaprav v obeh in ko je bilo treba kaj reč, sem ostala tiho(čeprav sem dala to žalost skozi), sem pa bila tam, vedno in to je največ kar ji v danem momentu lahko daš!
Ko boš tam, bo tudi njej lažje povedati kaj si želi, kako ji lahko pomagaš,…
srečno in pogumno!
škratek
Tako lepo so ti punce zgoraj opisale, kaj čutimo in potrebujemo tiste, ki smo tako izgubo doživele, tako da tega ne bom ponavljala, dodala bi le še mojo zgodbo.
Vsem našim prijateljem je svakinja rekla, da prosiva, da nas nekaj časa pustijo pri miru – ne klicati in ne priti. Samo moja najboljša prijateljica se je okorajžila in poklicala, a se ji je oče (za nekaj časa smo se preselili k mojim) izgovoril, češ da spim, kajti nisem bila sposobna odgovoriti. Čez dva dni je ponovno poskusila, jaz pa sem poskusila odgovoriti, a sem v joku izustila le par besed. Naslednji dan je kar pozvonila na vratih. Prišla je noter in me samo objela, potem pa sva v tišini jokali skupaj. Nikoli se ji ne bom mogla zahvaliti za njeno vztrajnost, kajti še kako sem jo potrebovala, čeprav takrat, v tistem šoku, tega še sama nisem vedela. Poklicala pa je ne bi nikoli!! Od takrat naprej je še večkrat prišla in poklicala. V veliki meri je pripomogla k temu, da sem počasi šla iz stanovanja in da sem počasi začela govoriti o tem, kar se je zgodilo. To pa je ogromno, kajti pomen, da si na dobri poti, da začneš počasi, počasi živeti naprej.
Tako da, poskusi zbrati pogum, vztrajaj in verjemi, obrestovalo se bo obema!
Veliko moči obema! Tebi pa hvala, ker si prava prijateljica!