ko se pogovarjam s prijatelji ugotavljam,da se večino partnerjev lovi okoli podobnih problemov. Tudi iz tega foruma je razviden vzorec, ki se venomer ponavlja.
Nekoč je veljalo, da moški podpira družino, zagotavlja denar in skrbi za dom. Ženska pa rojeva otroke in skrbi za gospodinjstvo in vzgojo. Pa vendar danes (nekatere) ženske enakovredno opravljmo tudi moško vlogo. prispevamo več kot polovico v družinsko proračun,opravljamo odgovorno delo v službi, skrbimo za dom ali pa najamemo pomoč, vzgajamo otroke, vzdržujemo stik s socialnim okoljem, kuhamo, peremo, se odločamo kam gremo na dopust ali izlet… Moški pa hodijo v službo in pridejo domov in pričakujejo razumevanje in podporo.
Moje vprašanje je pravzaprav to: kako moškega, ki je iz svoje izvorne družine navajen na tradicionalno delotev vlog, spreobrniti, da ženska danes ne pomeni to kar je včasih. Da ženska, ki zjutraj vstane, obleče otroka za v vrtec, pripravi zajtrk, posparvi kuhinjo, spakira sebe in otroka, ne more odločati še o barvi kravate moškega. Prav tako kot on preživi stresen dan v službi, svoje delo opravi v osmih urah, odleti po otroka, ga razvaža po popoldanskih aktivnostih, nabavi v trgovini, skuha, pospravi in opere. In je za povrh še razumevajoča in daje pobudo za intimo, ko se vrne mož kadarkoli že zaključi z delom. Za povrh splanira dopust, izlete, razpošlje vse čestitke za rojstne dneve in praznike, nakupi darila za vse sorodnike, izbere nove zavese ali barvo za spalnico. Se zmeni z mizarjem ali električarjem o popravilih, ki jih je treba urediti doma. Zakaj je včasih moškemu tako težko odgovoriti celo na vprašanje, kaj bi danes jedli za večerjo? Pa čeprav je to edina odločitev, ki jo mora sprejeti on. Smo za to, da nekateri moški danes v prenekaterih družinah več od občasne fizične prisotnosti sploh nimajo več nobene vloge, res krive ženske same. Kako to spremeniti? In zakaj je že sama misel, “pa saj te sploh ne rabim” tabu?

Ojla!

To pa je tema dneva.

Tudi jaz sem pred leti živela v tem stilu. Mož je prišel iz službe in se neskončno utrujen zvrnil v posteljo ali na kavč, jaz sem pa še popoldansko delo opravila – otroci, kuhanje,…Kako žalostna leta, nekaj časa sem zmogla, potem pa vedno manj, začela sitnariti, težiti, pa ni kaj dosti pomagalo. Na koncu sem ugotovila, da sem jaz rabila tak življenski stil, da sem se čutila potrebno, ljubljeno samo, če sem zelo garala za družino. Vseeno pa mislim, da ne bi rekla ne, če bi mož vsaj malo želel kaj opraviti, pa sem to redko doživela. Pogajati sem se morala za vsako popravilo v stanovanju, spomladi za štihanje vrta, vse večje investicije so bile moja skrb, za mnogo stvari, kar naj bi mož opravil.

zdaj sem že več let ločena in kar udobno sama živim. Naučila sem se poskrbeti zase, za svojo dobro voljo. Skrbim tudi za dva najstnika. Znam zamenjati plinsko bombo, varovalko, naliti antifriz v avtu. Predvsem pa čustveno poskrbeti sama zase – to bi se morala naučiti v času odraščanja, pa sem imela slabe pogoje za to v svoji stari družini.

Sprememba je možna, spremeniti se pa moramo predvsem ženske. Dokler smo take, da rabimo komot moža, za katerega bomo lahko noč in dan delale, bomo takega tudi imele. Dokler mislimo, da moramo ljubezen zaslužiti, se bo vedno našel kdo, ki bo to sprejemal. In obratno, ko bomo znale poskrbeti zase, nam ne bo več zanimivo živeti v starih oblikah odnosov. Našle bomo partnerja, ki bo z veseljem kaj naredil za nas.

To lahko naučimo tudi svoje otroke – namesto, da jim strežemo z vseh strani kot smo nekdaj možu, jim lahko začnemo postopoma prepuščati odgovornost za njihovo življenje, pustimo, da sami naredijo kaj zase, da se naučijo samo odločati in sprejemati posledice odločitev. Sama aktivno delam na tem.

Lp

Zelo dobro je napisala Licorice, se popolnoma strinjam z njo. Moj prvi mož je bil tudi iz zelo tradicionalne družine in jaz sem se trudila dokler sem še lahko stala na nogah, potem sem začela tečnariti. Ko zdaj gledam nazaj, je bila njegova reakcija čisto predvidljiva. Gledano z njegovimi očmi je bilo milo rečeno “čudno”, da je bilo nekaj let vse ok, potem pa sem naenkrat postala “tečna baba”. Seveda se je z vsemi štirimi upiral spremembam, ki sem jih predlagala. Sicer to ni bil razlog za ločitev, ampak izkušnja je bila pa dobra.
Drugega moža sem spoznala preko spleta in preden sva se sploh prvič v živo srečala je že zelo natančno vedel, kaj od potencialnega partnerja pričakujem, tako da je imel čas za beg:-)). Ker pa se ni ustrašil imava danes čudovito partnerstvo, kjer si vse težave, delo, skrbi in radosti deliva po svojih najboljših močeh. Pa ne v smislu “to je tvoje delo in pika”, ampak se sproti dogovarjava in prilagajava in vsak naredi, kar v tistem trenutku lažje. Včasih (zaradi delovnega časa) nanj pade še več gospodinjstva in dela z otroki, kot name.
To kar sem hotela poudariti je, da je najlaže takoj postaviti prave temelje in potem ni presenečenj in razočaranj. Dejstvo pa je, ko si mlad, zaljubljen in brez izkušenj, nam to večini ne uspe. No mene je stalo enega zakona, zdaj bom pa za zmeraj vedela:-).
Tudi midva zdaj, tako kot Licorice, ogromno polagava na vzgojo najinih treh fantov. Oni imajo sicer pripombe, ampak snahe nama bodo pa hvaležne – upam. Naši fantje so zelo samostojni in enakovredno (svojim letom primerno), sodelujejo pri gospodinjstvu, odločitvah in obveznosth v družini.

Veliko uspeha pri “prevzgoji” in lep sončen dan, A.

“angelinaballerina”, določen gnev se odraža v tvojem pisanju, pa menda ne bom ustrelil precej mimo, če ugotovim da gre za tvojo izkušnjo. Verjetno bi bilo bolj produktivno ali smiselno da zastaviš vprašanje ali imaš celo težavo s svojim partnerjem. V kolikor vse opisano velja kot produkt tvojega partnerstva, dejansko to odraža nek problem.

Ne bom kontriral v smislu da ste tudi ženske enakopravne, čisto ok je tako, tukaj o tem sploh ni govora. Če ti partner ne odgovori kaj bi za večerjo, mu je sploh ne postrezi, je to tak problem ? Vaja dela mojstra ! Po drugi strani nekateri mlahavci delajo samo tisto, kar bi označil “po liniji najmanjšega odpora”, torej gre za ljudi, prazne samega sebe. Če jim ni potrebno, zakaj bi ? Nekateri se dela in odgovornosti ne izogibajo, samo v prvi vrsti moraš biti tudi tak človek, karakter in ne copata. Mislim da se v partnerstvu da marsikaj skupaj narediti, drugače je res bolje da si sam. Iz mojega mozaika (dosedanjega) življenja morda le drobec: pet let sem s svojo plačo preživljal štiričlansko družino, pa smo preživeli. Nikoli nisem stokal za malenkosti, vedno mi je bilo važno le da smo bili zdravi in da so v prvi vrsti imeli otroci. Vse kar je bilo več, je bilo dobrodošlo.

Partnerstva danes kot taka, predvsem temeljijo na nekih drugačnih vzorcih kot v preteklosti, torej sem sovpada tvoje vprašanje o “preobrazbi” partnerja. Izvzemši nekatere življenske izkušnje in dovtipov vzorcev iz otroštva se že skozi družbeno spremenjujočih standardov od že dokaj mladih ljudi pričakuje večja stopnja zrelosti in odgovornosti. Ali je temu tako se skozi različne vzorce pokaže v življenju, torej izraženo tudi v partnerstvu. Labilnost je morda kot stranski produkt kamen spotike.

In kar je v partnerstvu moteče, brez medsebojnega dialoga ne bo nikoli rešljivo…

LP
Cec