Pojavi se trenutek, ko se resno sprašujem o smislu življenja. Vrednote se s časom spreminjajo, drugačne so ko si mlad. Z leti se spreminjajo. Sam se že dolgo sprašujem kaj so moje lastne vrednote.
Počutim se izgubljenega in niham med dvema svetovoma. V sebi sem čustven in nežen, navzven pa pridobitniški in tudi uspešen.
Imam več podjetij, imam dovolj denarja, da si lahko privoščim skoraj vse (vsaj za slovensko pojmovanje materialnih ugodnosti), vendar sem tudi tipičen predstavnik tega sloja ljudi. Navzen močan in uspešen, sicer pogostokrat sam, ko se počutim zapuščen od vsega sveta. Večkrat sem se že vprašal, če sem deloholik in bi potreboval pomoč. Moj delovnik je občutno predolg in skačem od podjetja do podjetja, od posla do posla. Povprečno delam preko 12 ur dnevno. Seveda ne ostane časa za nikogar, ne za prijatelje, ne za dekle, ne zase. Dekletu sem povedal kakšen sem, da od mene ne more toliko pričakovati ker sem si nakopa preveč obveznosti in da bi bilo celo bolje, da oddide kot, da ima slabo življenje zaradi mene.
Veliko razmišljam o teh težavah, prebiram knjige in zdi se mi, da nisem toliko ujetnik samega sebe kot tega sveta. Vsak dan spoznavam, da ta svet priznava le merilo denarja. Tudi naša družba postaj vedno bolj podobna ameriški. Večkrat sem bil tam venda ne bi nikoli tam živel.
Že nekaj let se ukvarjam z mislijo, da bi vse kar imam prodal in odšel živet na podeželje, kjer bi našel svoj mir. So to le sanje iz obupa? Po drugi strani pa me delo zadovoljuje in osrečuje. Ko nam gre dobro sem srečen, ko je slabo mi je težko.
Pred kratkim mi je dekle dejalo, da je moje življenje tako kot so moja podjetja. Da je vse kar je povezano z menoj v bistvu moje delo in nič drugega. Vem, da je povedala resnico. Kljub temu, da sem v sebi priznal, njej nisem dal prav. Torej imam težavo več, nosim masko, celo pred samim seboj!?
Kako bi se rešil okovov dela, bil dovolj produktiven, da bi ohranil tisto kar sem v dolgih letih trdega dela ustvaril in bil pri tem srečen? Starši so mi vedno govorili “pojdi na zrak” in to tudi naredim. Zanemarjam se ne, saj redno hodim v fitness, pozimi smučam, poleti rolam, hodim v gore, surfam. To še posebej, saj sem strasten lovilec vetra. Pa vendarle tu ne najdem dovolj zadovoljstva in osmišljenja življenja.
Spraševal sem se, če nimam morda krize zaradi let, ker imajo vsi znanci družine le jaz še odlašam.
Vse pogosteje pa opažam, da tudi moji sodelavci živijo življenje kot jaz. Je torej to kar se dogaja meni vendarle le odraz najbolj skrajne podobe današnje družbe? Ko vsak posameznik išče svoj prostor pod soncem v družbi, ki sonca ne pozna!?

Spoštovani Roman,
po opisu,ki ste ga dali o sebi, ste sanjski partner marsiketere ženske: ekscesiven športnik, ne prestar, skoraj nikoli doma, imate velike finančne možnosti, ki pa jih vlagate v novo delo,ki vam osebne obveznosti kar naprej veča, za odsotnost ste se pripravljeni odkupiti..za to pa še ontenzivneje delati…ob takem nadaljevanju boste postrali idealen partner le za ” Matildo”.
Vaša naslednja investicija bo morala biti v čustveni valuti, usmerjena pa bo morala biti k ljudem, saj ste sedaj v bistvu strahotno osamljeni.Namesto fitnesa, kjer se prepogosto zbirajo občudovalci samih sebe, prevzemite na primer pokroviteljstvo (mecenstvo?) nad kako amatersko gledališko skupino, redno skrbite za srečanja s svojimi šolskimi in faklultetnini vrstniki, organizirajte predavanja in delavnice na temo poslovne uspešnosti in v njih aktivno sodelujte.Prostemu času namenite več prostora v svojem življenju( prosti čas ni na primer igranje golfa s poslovnim partnerjem, ampak je to tisti čas, ki ga lahko tudi zapravite za nepomembnosti, če se vam tako ljubi, ali preprosto ne počnete ničesar.)Ker je znano da je sprejemljiv in upoštevanja vreden le tisti nasvet, ki se ujema z eno od variant izbora samega svetovnca, boste morali s svoje strani še kaj več napisati ol svojih neposrednih načrtih, pa se bodo predlogi kar rojevali.Obrnite s k ljudem.

Pozdravljen Roman,

popolnoma se strinjam s tem, da si dejansko ujetnik tega kar ta svat v katerem živimo predstavlja. Moč, denar, uspeh. Zdi se mi, da se bo težko kaj spremenilo, če boš v njem predolgo (če to že nisi) ostal.
Pohvalno, da prebiraš kakšne knjige, ki bi ti pomagale, ampak si boš moral vzeti čas, da boš tudi v realnosti kaj od tega uresničil.To pa pomeni, krajši delovnik, več časa za punco in prijatelje.
Aja, kaj pa kaj prijatelji? Nič jih nisi omenil. A imaš koga poleg punce, po možnosti moškega, prijatelja, ki mu zaupaš svoje strahove? Ne mislim na sodelavce.Nekoga, ki te pozna takšnega kot v resnici si.
Lahko ti samo rečem, da nas je veliko, ki sanjamo o tvojem življenju, o uspehu na poslovnem področju, o denarju….veliko denarja. Ne razumi narobe tega kar ti bom napisala, ampak hvala ti, da sem videla, da tudi tisti, ki imajo veliko denarja niso vedno popolnoma, pravzaprav redko, srečni.
Zdi pa se mi, da se ne družiš s pravimi ljudmi.Dokler boš v stiku z ljudmi, ki jim je na prvem mestu denar, poslovni uspeh, se tudi ti ne boš mogel spremeniti.
Lahko ti samo svetujem da, tako kot službo, tudi osebne odnose jemlji resno in jih ne zanemarjaj na račun službe.Kot sam praviš si materialno preskrbljen tako, da se mi zdi v svetu v katerem živiš vztrajaš le zato ker ga najbolje poznaš. Vse kar je novo sprejmi odprtih rok. Preseneti punco z malenkostmi, ki bi ji povedale, da je ona na prvem mestu.
Ne skrbi preveč. Vse kar si želiš lahko tudi uresničiš.Stvari so zakomplicirane le do te mere do katere si jih sami.

Želim ti veliko uspeha!
oglasi se še kaj, da vidim kako napreduješ.
pa,pa

pozdravljeni

UH, mene kar prime neka tesnoba, ko pomislim na to, da imate več podjetij. namreč, danes je trg dokaj neizprosen (vsaj tako nas učijo na fakulteti), zato ne vem, če bi se osebno upala spuščati v sfere hitrega, nekako ekstra uspešnega podjetniškega življenja. Predvsem se bi bala neuspeha, ki ga kot omenjeno, velikokrat terjajo zelo življenjsko realni (haha), torej kruti standardi trga.
Po drugi strani vas občudujem; namreč, da ste si zastavili in očitno dosegli “american dream-way of life”. Torej, materialno ste preskrbljeni, to je evidentno in seveda nič kaj slabo, namreč, že veliki misleci so dejali “primum vivere, deinde philosophari”. Vse lepo in prav. Tudi meni je luškan Peugeot 206, a kaj mi spet koristi sedeti v tem lušnem konstruktu človekove domišljije, če se peljem v njem SAMA. Raje imam trenutke, ko si s fantom v študentskem domu na gorilniku kuhava špagete in skupaj debatirava o najnovejših sociološko-pravnih zakonitostih sodobne družbe, o katerih sem naprimer bila ta dan poučena na predavanjih.
Človek je predviden v svoji psiho-fizični strukturi ne samo za hrano, vodo in zavetje v samoti, ampak tudi za to, da to kar uživa (bodisi od naravno mu danih prvin), bodisi od prvin, ki jih je sam dosegel, Z NEKOM SRČNO DELI.
Sicer je vaša energija za soočanje z vsakodnevnimi stresnimi situacijami, ki jih terja sodobno poslovno življenje, vredna občudovanja.
Naj postane občudovanja vredno tudi vaše parnerstvo, vaše notranje življenje in vaše zadovoljstvo z preprostimi danostmi življenja. Vaše dekle bo dosti bolj srečno, če bo z vami podelila kos kruha z občutkom zadovoljstva, da vas ima in da imate vi njo, kot pa če bosta podelila vožnjo v luksuznem avtomibilu z občutkom, da se vam mudi na poslovno kosilo.
S spoštovanjem in hkrati dobrimi željami
Mirjana,študentka

Spoštovani Roman.

Ker sem ti v marsičem podoben, se čutim poklicanega, da ti napišem par besed.

1. Pravijo da tisti, ki dela več kot 8 ur, svojega dela ni sposoben opraviti v osmih urah ali pa ga ne zna prenesti na druge. Očitno obvladaš delo, itd…, vendar mislim, da je zadnji čas, da si postaviš za cilj, da drugi delajo za tebe. Vzemi v službo kakšnega mladega ambicioznega pripravnika in ga nauči vsega tistega, kar počneš ti. TO ti bo morda v začetku vzelo še več časa, vendar mu boš postopoma lahko prepuščal vedno zahtevnejše naloge, važno je da ohraniš kontrolo, predvsem pa se zavedaj, da je pravzaprav več vrst uspešnosti v življenju. Eno je, da je človek strokovnjak in zna strokovno delati itd.., vendar a ni najtežje ravno voditi ljudi in je v resnici največji uspeh ta, da ti ljudje sledijo, da delajo za tebe, medtem, ko ti na golf igrišču razmišljaš o strategiji podjetja in se srečuješ s sebi podobnimi ljudmi… Upam, da čitaš tudi kako strokovno literaturo s področja podjetništva, da veš kaj so profitni centri itd.., skratka daj mladim priliko, sam pa preidi na višji nivo dela.
Če ne veš kako bi se tega lotil, angažiraj svetovalca za podjetništvo, finance, marketing…

2. Pred leti sem bil v zelo podobni krizi kot ti. Tudi golf in ostali športi niso sprostitev, če postanejo še ena alinea v prenatrpanem urniku. Slučajno sem se začel ukvarjati kot prostovoljec na telefonu za pomoč ljudem v stiski. Ta obveza vzame običajno samo 8 ur na mesec. Ko sem prvič dežural, sem skoraj ponorel od nestrpnosti, ko čakajoč na naslednji klic nisem imel kaj početi… Res je pravi šok, če si tako storilnostno usmerjen kot ti, potem pa nekje sediš za eno mizo in kar naenkrat ne počneš drugega kot čakaš da nekdo pokliče…, ampak morda ravno to rabiš: da se malo ustaviš, da malo premisliš o vsem… Druga plat tega pa je, da se v kontaktu z ljudmi v stiski (potencialnimi samomorilci, invalidi, osamljenimi, psihičnimi bolniki, zlorabljenimi… ) pravzaprav naučiš marsikaj novega s področja “manipulacije” z ljudmi. TI si tam zato, da nekoga potolažiš, včasih je dovolj da samo poslušaš, da sočustvuješ, …, vseskozi pa razmišljaš kako vi ravnal da bi človeka v stiski čim bolj pomiril. Se pravi, da razmišljaš kako ga z besedami pripraviti do nekega stanja…, a ni to isto kot voditi ljudi v podjetju, z besedami jih moraš pripraviti do tega, da so motivirani za delo, da ti zaupajo, da so učinkoviti, jih vzpodbujaš itd… In tako ti lahko izkušnje pri tem prostovoljnem delu zelo veliko pomagajo pri učinkovitosti v podjetju..

3. Ljubezen je stanje, ko ti nikoli ni žal časa, ki ga prebiješ z ljubljeno osebo. In to je pravzaprav največ kar lahko ljubljeni osebi daš: svoj čas! Če z dekletom tega ne dosežeš, po mojem to pomeni, da ti v čustvenem razvoju še kar precej manjka, da si to področje življenja zanemaril in na tem področju moraš nekaj narediti. Če si sicer dober človek po srcu, te bo verjetno ozdravil prvi otrok. Predstavljal si situacijo, da se ti zjutraj mudi na poslovni sestanek, tvoj otrok pa ima vročino in ga moraš odpeljati k zdravniku, … itd… To je lahko nekaj časa zelo grozno, vendar prej ko slej si postaviš prioritete, kjer je otrok seveda daleč na vrhu in se scooliraš, lepo vdano v usodo počakaš, da mulc poje zajtrk do konca itd… Jebeš poslovni sestanek, saj gre samo za dnar!, ti pa denarja (upam) imaš dovolj…

4. Predvidevam, da zaradi obilice dela nisi učinkovit. Priznaj si, da če delaš 12 ur na dan, da gre mnogo časa v nič. Določi si prioritete, kaj je pomembno in kaj ni. Določi bolj in manj pomembne posle in se s kupci, ki ti prinesejo manj kot določen znesek preprosto ne ukvarjaj. Z njimi se naj ukvarjajo tvoji sodelavci. Zvečer pomisli na to, kaj si tisti dan naredil, napiši si na papir, in premisli če bi se isto delo dalo opraviti v krajšem času. Morda boš presenečen. Če imaš probleme s koncentracijo ti predlagam transcendentalno meditacijo. Ta meditacija omogoča zelo učinkovit počitek in posledično povečuje svežino in naše sposobnosti pri delu.

Če se ti da, mi lahko pišeš ali pa se celo srečava, morda mi boš lahko kaj prodal ;)))))) ali obratno seveda ;)))))

lp

edi

p.s. Še moj naslov: [email protected]
p.s.2. Smisel življenja si mora najti vsak posameznik sam!

Pozdravček!

Preluk ob 5h zjutraj ne ločuje med tistimi, ki imajo najnovejšo opremo ali pa staro 5 let. Za vse piha enako.

Mogoče bi ti 14 dni kampiranja na Pelješcu pomagalo življenje uživati na drugačen način. Konec julija spakiraj šotor,stole, karton piva, visečo mrežo in seveda dilo, na svojo deklco ne pozabi, pa boš videl kaj pomeni, ko se na koncu kanala začenja morje penit. Prihaja veter. To je užitek, adrenalin,…

Surfači ste sami fejst fantje, zato snemi masko, začni uživati tudi v malenkostih, do poletja pa baterije napolni tudi preprost večer ob pizzi in vrčku piva ali pa zasnežena Pokljuka, pa savna v Zrečah, mogoče bolšji trg na Rudniku,…

Lp, Nike

P.S.: To da si poslovno uspešen je vse pohvale in zavidanja vredno. V življenju zmoreš mnogo več, denar ti je lahko pri tem samo v pomoč.

Pozdravljam ljudi, ki mislijo o sebi. Torej to je že velik korak. Kar tako naprej, kajti, ko te premami poslovna sreča, žvenket kovancev,…pogosto ljudi to osrečuje in so prepričani, da je to “ta pravo”. Ostanejo v tem, ker ne razmišljajo o sebi. Ti pa razmišljaš. Pravilno. Torej lahko se odločiš, če boš to želel. Vendar, sedaj si želiš odgovoriti, kaj je zate bolje? Verjetno tisto, kar delaš, saj zato to počneš. To pa zato, ker tako razmišljaš. Kaj lahko vpliva na tvoje razmišljanje? Punca? Ne! Preveč si zadovoljen s tem kar imaš. Ampak, ne popolnoma.
Ker imaš vse, kar si lahko želiš (mnogi tega nimamo) si boš težko privoščil vikend v bivaku v hribih, brez elektrike, brez vode za umivanje,… Vendar bi se samo v podobnem trenutku lahko vprašal, kaj ti pomeni mir, ki te tam obkroža, kaj pomeniš ti tam visoko v objemu mogočnih grebenov, ko ti veter reže v lica ali sonce greje prezeble noge.
Pravzaprav, ti nisem dala nobenega nasveta. Tudi ni bil moj namen. Vsak je odgovoren zase, kakor si ti odgovoren za svoja podjetja. Jaz sem imela včasih veliko več. Danes pa berem kjige o Dajlajlami in druge. Zelo mi pomagajo. Ker rad bereš, boš lažje pretehtal med nasveti o stresu oz. vrednotah sodobnega človeka.
Še to, ko razmišljaš o sebi imaš dve možnosti. Živeti za danes, ali za čas, ki ti je namenjen. Kajti nihče ne ve, koliko časa še ima na voljo.

Kaj pa otroci? Nič jih ne omenjate. Dekle imate očitno le za seksualno sprostitev, saj časa za skupne dejavnosti in romantiko ni. Veliko ljudi najde smisel življenja v družini, otrocih (ko so ti majhni, se lahko tudi sami malo pootročimo, igramo z njimi in pozabimo na krutost vsakdanjika).
Res bi bilo najbolje prodati podjetja, razen enega, vam najljubšega, ki pa vam ne sme vzeti več kot 8 ur dnevno, in si na podeželju osnovati družinico.