Najdi forum

Smisel življenja

Pozdravljeni!
Ker ne vem več kaj storiti sem se odločila da se prijavim na forum in tukaj vprašam za nasvet. Že vnaprej se opravičujem za tako dolg sestavek, vendar mislim da je prav da poznate tudi ozadje mojih problemov.

Že kot otrok nisem bila zadovoljna sama s sabo. Kljub temu da sta me starša vedno imela rada in me hvalila (saj sem resnično imela vse – bila sem pametna, imela sem dober uspeh v šoli, bila sem vesela in prijazna, dobro sem igrala klavir, bila sem zelo dobra športnica..) sem sama sebe vedno sovražila, še posebno svoje telo. Vedno sem imela občutek da starša pričakujeta več, da nista ponosna name. Vedno sem imela občutek da mi kljub vsemu posvečata premalo pozornosti (več sta jo posvečala mojemu starejšemu bratu, ki je bil vedno popolno nasprotje – bil je zelo rastresen, nesamostojen, nepreviden, zelo len (če bi hotel, bi lahko dosegel mnogo več kot sem jaz v svojih letih).. Sama sebe sem že v tistih letih prepričevala, da me nihče ne mara (čeprav se danes zavedam kako neumna sem bila). Začela sem se zapirati vase, nikogar nisem hotela obremenjevati, vse težave sem reševala sama. Kljub temu da sem vedno imela veliko dobrih prijateljev nikoli nisem nikomur popolnoma zaupala, še posebno ne, če se je govorilo o meni in mojih čustvih.
Stvar je postajala vedno hujša. Vedno bolj sem se sovražila in zapirala vase. Starša sta se začela prepirati, očeta ni bilo več doma in nekega dne je povedal da ima drugo in da nas zapušča. Jaz sem se njegove odsotnosti že prej tako navadila da me ni posebej prizadelo – vsaj zavestno ne, saj sem najbrž vse potlačila vase). V tistih letih sem se zelo zredila. Ko sem bila sama sem jedla kolikor sem lahko, saj sem se svojih požrtij sramovala in nisem hotela da me kdo vidi v takem stanju. Nehala sem trenirati plavanje. Tudi s prijatelji sem se skoraj nehala družiti. Živela sem v svojem svetu, pred računalnikom.. Poslušala in gledala sem videospote svoje najljubše glasbene skupine in sanjala, da bom nekega dne jaz tako prepevala. Okus za glasbo se je zelo spremenil, poslušala sem glasbo s sovražnimi in depresivnimi besedili.
Mami je kmalu po odhodu očeta doživela velik čustveni zlom. Meni in bratu je včasih grozila da se bo ubila itd. Nekoč sva morala z bratom poklicati celo rešilca.. Nato so ji dali pomirjevalo. Zavedala sem se da me ima rada in da je le nemočna oseba, ki si ne zna pomagati. Navsezadnje sem si tudi sama želela smrti. Nekoč sem celo poskusila z nekimi uspavalnimi tableti, pa me je po nekem 4. tabletu zgrabila taka panika da sem povedala mami. Začela je jokati in nagnala večjo paniko kot sem jo jaz. Takrat sem se odločila da ne bom več poskušala.
Najbolj sem sovražila ko mi je govorila o svojih težavah, kot da jaz, njen 13-letni otrok nisem imela svojih dovolj. Nato sem se nekaj časa še rezala in tudi s tem kasneje nehala. Našla sem različne tako imenovane pro-ana strani na internetu, kjer so se pogovarjala dekleta z različnimi prehranjevalnimi motnjami. Nisem hotela zares postati anoreksična, le dobro sem se počutila, saj so imela podobne težave kot jaz. Nekaj sem shujšala, pa ne veliko saj sem bila v začarenem krogu prenajedanja in stradanja. Moja teža se je pri mojih 165cm vrtela okoli 70 kg. +/- 5kg.

Moj oče se je medtem vrnil domov. Res se starša sedaj dobro razumeta in to mi je zelo všeč. Vendar me je njuna sreča na začetku zelo motila. Oba sta sedaj srečna, pozabila sta vse stare tegobe.. Jaz pa jih nisem. Jaz še vedno trpim in nihče ne ve za to. Kljub temu sem se sčasoma spametovala in začela živeti drugače. Skušala sem pozabiti preteklost, jo pustiti za sabo. Skušala sem biti srečna. In res sem začela živeti nekoliko drugače. Pa se mi včasih zazdi, da sem vse skupaj potlačila le še globje.

Sedaj imam 17 let. Pred nekaj meseci, natančneje novembra 2009, pa sem nekega dne zbolela. Bila je le lahka gripa, nič hujšega. Ko sem se vrnila v šolo pa sem se počutila vedno slabše. Zdelo se mi je da je kriv pritisk, saj imam že nekaj let nekoliko povišanega. Bilo me je strah, bila sem živčna.. mislila sem da je kriv pritisk v šoli. Hodim namreč na gimnazijo ki je precej zahtevna šola. Nekega petka, pa kljub temu da se je začel vikend pritisk ni popustil. Bilo me je strah. Nisem več vedela česa me je tako zelo strah. Kajti šola ni bila. Šla sem spat in vztrajala in vztrajala. Pa nisem mogla. Panika je bila že tako huda da sem sredi noči zbudila starša in jima prvič v življenju povedala da je z menoj nekaj narobe. Ljubeče sta me potolažila da je najbrž kriv stres v šoli in moje odraščanje. Da sta tudi onadva v teh letih imela nekaj težav, da jih imajo vsi. Da je to posledica tega, ko se začneš zavedati življenja, ko odraščaš.. Tisto noč sem bolj malo spala. Vendar sta se bila sredi noči obadva pripravljena pogovarjati z mano. Imela sta bolj monolog, saj se še vedno nisem bila pripravljena odpreti. To je bilo zame nekaj novega, nikoli nisem rabila oz. nikoli nisem hotela tuje pomoči. Vse sem zmogla sama.
Sčasoma sem jima povedala da je možno da me muči preteklost. Najbrž sta mislila da sem imela v mislih le njuno začasno ločitev, saj ničesar drugega nista vedela in ne vesta še danes. V zadnjih nekaj mesecih se je moj odnos do njiju zelo spremenil. Prvič v življenju sem ju sposobna objeti in jima povedati da ju imam rada. Začela sem brati knjige kot je npr. Življenje je tvoje – Louise L. Hay; zelo mi pomagajo.

Sedaj se počutim mnogo bolje, vendar imam obdobja hude tesnobe in strahov. Še zdaj ne vem česa me je tako zelo strah. Mogoče da nikoli ne bom mogla biti normalen človek, da me je preteklost preveč zaznamovala, mogoče samote.. Resnično ne vem. Običajno se počutim popolnoma prazno. Moje življenje nima smisla. S tem ne mislim smrti, kajti zelo rada bi živela, zelo rada bi se spremenila. Vendar nimam tistega pravega veselja do življenja. Nobene stvari se ne veselim tako kot bi se lahko. Hvaležna sem za vse kar imam pa v tem ne znam več uživati. Zdi se mi da je del mene že davno umrl. Tisti spontani, srečni, vedno nasmejani otrok.. Na življenje gledam pesimistično. In se trudim da bi to spremenila. Pa ne gre..
Sedaj skušam živeti zdravo. Glede hrane, gibanja, razmišljanja.. Veliko delam na tem. Pa se mi vedno znova pojavljajo določene psihične ali zdravstvene težave in vem da so psihičnega izvora. Bi morala obiskati psihologa? Ne vem kako resno je vse skupaj. Zdi se mi da sem veliko bolj pozitivna in vesela kot nekaj let nazaj, vendar se vedno znova pojavljajo določene zdravstvene težave in napadi tesnobe, ki jih ne morem prenašati. Bi morala staršem povedati tudi za tiste stvari, za katere ne vesta? Kajti vesta le to da sem imela težave in ne sanja se jima da sem najbrž imela prehranjevalno motnjo, da sem bila zelo depresivna, da sem resno razmišljala celo o samomoru.. Kako naj jima povem? Bojim se da bosta zelo razočarana. Ne vem kako bosta vse to sprejela. Najbrž bosta obtoževala sama sebe, čeprav vem da sem v končni fazi vse to ustvarila sama.. Prosim Pomagajte!

Še enkrat se opravičujem za tale roman 🙂 ampak mislim da resno rabim pomoč.
Hvala in lp!

Spoštovana dijakinja,

Vidim, da si veliko zadev že pri sebi ozavestila in se zavedaš kaj je vzrok tvojih težav.
Sprašuješ ali staršem povedati tudi vse ostalo česar še ne vesta….?
Mislim, da bi bilo prav, da jima poveš. Ne samo zaradi njiju, da bosta vedela kaj so njihova dejanja povzročila, ampak predvsem zaradi sebe. Zato, da se boš razbremenila raznih dvomov in strahov, ki jih sedaj doživljaš zaradi negotovosti.
Seveda imaš zaradi slabe samopodobe nizko samozavest, zato bi ti pogovor s staršema tudi vlil več samozavesti.
Občutki so zato, da se jih izrazi…vso to kaznovanje same sebe, je le izraz zatrte bolečine, saj le z večjo ali močnejšo bolečino, lahko prekrijemo tisto v podzavesti.
Torej bolečina in občutki naj igrejo iz tebe, da bodo te lahko zapolnili lepši občutki.

Robi.

Draga “dijakinja.17”!

Zelo sem vesela tvojega “romana”!!! Kako naj drugače vem, kako ti je, kako se počutiš, kaj je bistvo? Super, da si tako podrobno vse opisala. Ob branju tvojega pisanja sem se spomnila nase in na svoj srednješolski čas-ko sem bila čisto adijo. Sama sebi sem se zdela grda, brala sem Kafko, ko je bilo že vse tako zateženo, preveč sem se gnala s šolo, imela sem najbolj črne misli,… Ne prej ne potem mi ni bilo več tako težko, čeprav je bilo še marsikaj vsega drugega. PUBERTETA oz. to obdobje je čisto nekaj svojega. Spoznala sem nekaj krasnih punc, ki so imele v tem času o sebi najslabše mnenje, pa so bile prave filmske lepotice, pametne, sposobne, zabavne, prijazne,… Zato najbrž nisi nobena izjema in moraš enostavno “pregurati” to zaguljeno obdobje.

1x sem že na Forumu pisala, da je fino, če zase vemo, kakšnega temperamenta smo, da se bolje razumemo. Na podlagi tvoje izpovedi sem ocenila, da si najbrž bolj melanholične narave-kajti točno tako, kot se počutiš ti, se po navadi melanholiki. Videla sem, da rada bereš, zato ti priporočam knjigo OSEBNOSTNI PLUS (mislim, da jo je napisala Florence Littauer). Boš videla, kako ti bo odleglo, ko se boš našla v opisu in videla, da je to pač del melanholikov.

Vseeno pa bi bilo morda res prav, da se obrneš tudi na nekoga, ki ti bo lahko pomagal po strokovni plati priti ven iz luknje-da ne bi šlo z vsemi tvojimi čustvi, občutki, mislimi in stanji predaleč. Menim, da si zelo inteligentna in takšni ljudje lahko sami sebe vlečejo za nos-kot neka past. Sposobna si si namreč vse lepo razložiti in vse razumeti, nezavedno pa bo ostalo na svojem mestu in ti nagajalo. Ker ni problem to, kar imamo mi na zavestnem nivoju. Ne, problem je v NEZAVEDNEM!!! In samo mislim si lahko, kaj vse si stlačila vanj, da se ti potem to potlačeno vrača v obliki nezadovoljstva s seboj, prevelike teže, samomorilnih misli in morda celo poskusov samomora, rezanja,… TVOJE TELO SE UPIRA na 1001 način!!! Čas je, da ga začneš jemati resno, če že sebe ne. Ampak zakaj se ne? Zato, ker je dejansko v tebi nekaj, kar moraš “spucati” in dokler ne boš tega naredila, je vse zaman. Še 1 knjigo ti lahko priporočim: Alice Miller-UPOR TELESA!!! Dobro je, da beremo. To je predpogoj, da se sploh lahko začnemo na vseh nivojih prebujati: fizično, psihično, čustveno, miselno, duhovno itd.

Kar se staršev tiče, ti lahko kaj pomagata, če bosta motivirana za to. Kajti ti si del družine, ki je sistem, ki ima neke svoje zakonitosti. In zaradi teh vsak od družinskih članov “kasira” svoj delež. Tudi ti si ga! Pa tvoja starša in brat-vsak po svoje. Morda, ko boš ti zase raziskovala zadeve, se lahko tudi zanju odpre nek nov svet, v katerem bosta bolje, lepše in lažje živela, pa še razumela, zakaj je oče potreboval drugo žensko.

Za zaključek naj te še 1x spodbudim, da si res pošičeš neko obliko strokovne pomoči. Poskusi jo zbrskati najprej sama, če pa ti ne bo šlo, se spet oglasi na Forumu. Imam kar nekaj imen in telefonskih.

Mislim nate!

Maja

Živjo!
Po slabem mesecu se zopet oglašam.

Do sedaj si strokovne pomoči še nisem poiskala. Najbolj tehten razlog da odlašam je ta, da se na čase počutim že mnogo bolje. In zdi se mi da strokovne pomoči ne rabim, da bom zmogla sama. Tega se zavedam. Kljub temu pa še vedno pridejo dnevi ko se počutim slabše. Ko me spreletava neka tesnoba. Nek strah. Največkrat le ta postane bolj očiten ob koncu dneva, takrat ko pride čas za spanje.
Ravno dva dni nazaj sem v posteljo odšla ob običajni uri – okoli 22h. Že prej sem se počutila nekoliko nemirna, pa sem ta občutek skušala potlačiti. Nisem mu namenjala preveč pozornosti. Kljub temu, da sem bila zelo utrujena pa nisem mogla zaspati. Zdelo se mi je kot da bi bila zelo živčna, kot da me je zelo strah. Pa nisem vedela pred čim.
Pred šolo zagotovo ne. Tudi pred kakršno koli boleznijo ne. Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi da bi ta občutek lahko bil strah, strahoten strah pred samoto. Ne vem sicer zakaj, saj zavestno vem da se mi ni treba ničesar bati. Takoj po tem ko sem samo objela mami je bilo takoj bolje. Tisto noč sem bolj slabo spala.

Včeraj sva z mami imeli kar dolg pogovor. Marsikaj sem ji povedala, med tem tudi to da sem si v svojem najhujšem obdobju želela celo smrti. Kljub temu še vedno ne ve vsega. Opravičila se mi je za mnoga dejanja, zdaj obtožuje samo sebe in se sprašuje kako mi je lahko povzročila to kar mi je; sprašuje se kako ni mogla videti da se z menoj nekaj dogaja. Povedala mi je da se je prvič začela spraševati če je z menoj vse v redu ob koncu moje osnovne šole – ko ji je moja razredničarka povedala, da sem se popolnoma spremenila. Da se z menoj nekaj dogaja. Ona pa si je kot pravi zatiskala oči pred resnico. Da sem le uporniška pubertetnica je mislila in da je drugače vse v redu. Zdaj samo sebe obtožuje. In to mi ni všeč. Ni bil moj namen, da bi jo prizadela.
Rekla mi je naj ji v obraz povem vse kar sem si mislila o njej, kar si mislim o njej.. Da mi ničesar ne bo zamerila. Ampak tega nisem sposobna. Enostavno, svoji mami ne morem v obraz reči da sem jo sovražila..

Po dolgem pogovoru mi je rekla da mi bo pomagala na vsakem koraku, da je pripravljena celo z menoj hoditi na terapije če bi bilo potrebno in bi si jaz tega želela. Ponudila mi je pomoč.
Resno sem začela razmišljati o obisku psihologa. Sedaj pa me zanima: Ali je bolje da obiščem kakšnega privatnega psihologa ali tistega, ki dela v zdravstvenem domu? Je med njima kakšna pomembna razlika? Želela bi si le pogovora.. Da mi nekdo svetuje, da se z nekom lahko pogovorim iz oči v oči, ne le prek interneta. Pri vsem tem pa ne bi rada dobila predpisanih kakršnih koli zdravil…

Že vnaprej se zahvaljujem za odgovore! 🙂

Pri 17 se zavedaš težav ,pri 25 boš na konju .Nekateri se začnejo zavedat šele pri 30 ,da imajo težave ,pa še ne vejo kaj jih matra .T i pa pri teh letih ..svaka čast

Draga “dijakinja.17”!

Zelo sem vesela, da si se spet oglasila! In “da se na čase počutiš že mnogo bolje”. Pa tudi način, kako si pisala zdaj, je drugačen od zadnjič.

Kar se tvojega strahu tiče, ki postaja tem večji, čim bolj pozno je, je to zelo zelo normalno. Noč ima svojo moč, saj veš. Vse stiske in težave se večajo, ko se dan poslavlja. Takrat smo že bolj utrujeni, tudi bolj se že sprostimo, naši obrambni mehanizmi in to popustijo in hop, že vse sorte sili iz nas na plan. 1x sem že napisala, da menedžerji zbolijo po navadi, ko gredo na dopust (pa tudi navadni smrtniki). Takrat se namreč sprosti telo, zato nas rado kaj useka.

S strahovi je tako, da nikoli niso dobesedni. Spomnim se, ko sem nekoč nekje prebrala o nekem moškem, kako se je bal, da je nekdo pod njegovo posteljo. Vsak večer je zato pogledal pod njo, da bi se prepričal, da ni tam nikogar. No, in ko je nekemu strokovnjaku potem povedal o tem, je le-ta rekel, da si pa on v bistvu želi, da bi nekdo bil pod posteljo!!?? Zanimivo, kajne?

Kar se mami tiče, ti povem osebno, kar mislim. Več ali manj se vsi starši trudimo za svoje otroke po svojih najboljših močeh, a vedno staršem in otrokom nekaj zmanjka. To je življenje! In življenje je velikokrat močnejše od nas. Tudi, če bi nekaj radi tako in tako, pride neka situacija vmes, ki nam prepreči, da bi bili 100%. Mamica bi bila npr. rada ves čas s vojim otrokom, pa se zgodi, da mora nenanodma v bolnico, ker se je tako grdo porezala. Od doma tako ni šla zato, ker je hudobna, ampak ker se je vmes še nekaj zgodilo in zdaj ne more biti ves čas s svojim otrokom. In tudi, če v nekem obdobju otorku nečesa ne moremo nuditi, lahko kasneje to nadoknadimo. Otrok točno ve, ali je bilo nekaj “nalašč” ali pa res ni šlo drugače. Poglej, tvoja mama te je zdaj začutila in se trudi zate. To je veliko vredno!

Psiholog, ja. Po moje ni pomembno, ali je privatni ali v zdravstvenem domu. Pomembno je, da je človek in da se ti z njim ujameš-da je tvoja krvna skupina. Lahko najdeš dobrega med privatniki ali pa v ZD. Če boš šla k psihologu, te bo ta “zdravil” s pogovori. Zdravila imajo čez psihiatri. Pokukaj malo na spletno stran Društva DAM.

Bo kaj zate v tem pisanju?

Upam…

Maja

Včeraj sem obiskala osebnega zdravnika. Sicer zaradi drugih težav(trenutno imam vnete sinuse) ampak tudi z namenom da ga prosim za napotnico k psihologu.
Najprej sem mu opisala težave s sinusi, predpisal mi je zdravila itd. Nato je že hotel zapreti kartoteko in se posloviti ko sem mu rekla: “Ko sem že tukaj bi rada izpostavila še en problem. Že nekaj časa – približno pol leta imam probleme sama s sabo, doživljam določene tesnobe in nemire in resno sem začela razmišljati o obisku psihologa.” On pa sploh ni imel nobenega odziva zato sem previdno začela: “Malo mi je težko govoriti o tem..” In nato je rekel da bom tam mogla govoriti o tem in me vprašal če sem pripravljena. Rekla sem da sem, napisal je napotnico za pol leta in lahko sem šla.

Vendar pa me ta njegov odziv zelo bega. Saj vem da ima vsak kdaj kakšen slab dan in ni pretirano zgovoren vendar mi ni dal nobene vzpodbude, da sem se pravilno odločila itd. in pravzaprav sem dobesedno izgubila ves pogum. Zdaj se še vedno nisem naročila, oklevam s klicem ker me je na nek način strah. Strah.. saj je psiholog vendar psiholog. In saj vsi vemo kaj si ljudje mislijo o psihologih in LJUDEH ki hodijo tja.

Draga “dijakinja.17”!

Če sem prav razumela, te je zmotil zdravnikov način, ko ti je dajal napotnico za psihologa. Dejstvo je, da to, da si zdravnik, še ne pomeni, da znaš z ljudmi oz. to ne gre avtomatično. Najbrž je tvoj zdravnik malo bolj neroden, kar se tega tiče in se ni znal vživeti vate, ko ti je bilo že tako težko, da moraš sploh prositi za napotnico za psihologa. Če bi imel posluh zate, bi te še kaj vprašal, se kaj “pohecal”, povedal, kaj sploh pomeni, iti k psihologu itd. No, a njemu to pač ne gre in je to to.

Menim, da ni prav nič narobe s teboj, če greš k psihologu. Nekaj te “matra” in vsi dobronamerni nasveti itd. ljudi iz vsakdanjega življenja ti najbrž niso pomagali, zato hočeš nekaj več. Mislim, da bi dostix veliko bolj prav naredili, če bi šli po strokovno pomoč, kot pa, ko poslušamo neke zdravorazumske nasvete, ki naredijo lahko še več škode kot koristi. Primer: Če bo prijateljica prijateljici rekla, da jo je prevaral fant, ji bo prijateljica “svetovala”, naj ga prevara še ona ali pa, naj ga kar pusti. Strokovnjak bi se reševanja tega zapleta rešil čisto drugače, z boljšim dolgoročnim učinkom.

Psiholog zdravi s pogovorom in ne daje zdravil, tako da se ga lahko “še manj bojiš”. Je pa pomembno, da najdeš takšnega, ki ti bo všeč in s katerim se boš ujela. Če med vama ne bo prave kemije, je lahko še tako dober psiholog zate nekoristen

To, kaj si pa ljudje mislijo o psihologih in o ljudeh, ki hodijo k njim, pa več pove o ljudeh samih kot pa o psihologih in ljudeh, ki jim oni pomagajo. Predvsem je v ozadju strah, ki izvira iz neznanja, zato, ker ne vedo, za kaj sploh gre. Po navadi nas je strah stvari, o katerih bolj malo vemo. Ko začnemo o njih govoriti in si pridobimo več znanja, več vemo o njih in nas je manj strah. Spet 1 konkreten primer: Otroka bo veliko manj strah, če bo mamica na glas povedala, da jo je npr. strah tega in tega, kot pa, da bo strah potlačila vase in ga odrezala od sebe ter bo živel svoje življenje. Takrat šele bo otrok doživljal stisko…

Upam, da sem te vsaj malo potolažila…

Maja

New Report

Close