Odlocitev je v tebi ze padla. Pomeni le realizacija.
Pa brez berge.. Sele ko si sam s sabo lahko zacnes pravilno razmisljati.. Mali koraki pomaranca.

Ja odločitev v meni je že padla, samo realizacija. In ja materi sem rekla naj se ona z njim oženi.In resnično vidim samo še to. Le realizirati vse. In tudi odločila sem se da grem v tožbo in ne v sporazumno ločitev. Naj odvetnik naredi svoje,ker nažalost premislila se ne bom.

Pozdravljeni,

ravno včeraj sem možu dejala, da najin odnos ni to kar je bil, danes pa sem tukaj našla nekaj zgodb, a žal se v nobeni od njih ne vidim. Naj vam povem svojo zgodbo.
Par sva postala 15 let nazaj, poročena sva 13 let, nimava otrok, imava pa skupno premoženje (beri novo hišo, zemljo,…). Nekako lahko rečem, da je najin odnos bil do preteklega leta sanjski.
Že kakšno leto pa nimava spolnih odnosov, bodisi je kriva utrujenost, bodisi lenoba, res ne vem kaj, ampak lahko pa rečem, da je nejevolja predvsem z njegove strani. Včeraj pa sem mu zvečer rekla, da menim, da je z nama nekaj hudo narobe, da ni nič kot je bilo, pa da bi dala vse premoženje ki ga imava za to, da bi bilo kot je bilo. No v tem trenutku sem videla, da sem ga z besedami zelo prizadela. Zelo zelo ga imam rada, vidim da on tudi mene, ampak kemije pač ni več. Res ne vem kaj naj naredim, ali naj potrpim, ali pa se naj najina skupna pot konča. Kaj pravite, pretiravam???

lej kar iz danes na jutri se lep zakon ne konča. Kaj pa je razlog, da nimata več spolnih odnosov?
Če si upam ugibati, sem precej na stališču, da se je mož zaljubil v drugo, s katero tudi veselo seksa, ni pa še čisto prepričan, da bo imel več koristi, če se loči, kot če ostane tako kot je.

Kemija je pogubna. Ni ta kemija toliko pomembna kot odnos, spostovanje in razumevanje. Zakaj sta pa prisla do tocke kje je vse mrtvo. Pa tudi razlogi odtujitve. Mogoce jih ti le ne vidis.. Vsest se dol in se posteno pogovoriti.. Pa brez skrivalnic… Najbolje pa pri terapevtu.. Vsak pove svoje.. Ce vama je do resitev seveda…

@merlin33
poznam to. Sam sem doživel kopijo tvojega prizora. Vendar..od tega je sedaj že nekaj let.
Vsega po malem se zgodi. Čustveni razhod, ohladitev, tretja oseba je lahko tudi kje od zadaj (lahko neposredno lahko pa le posredno nekdo vrta..razumeš).
To, da si priden, skrben, da kuhaš, čistiš itn…to je že ok vendar ne igra pri tem pri take sorte ženskam nobene pomembne vloge kajti ko si nekaj zabijejo v glavo je vse tisto kar si počel nepomembno. Celo v breme, češ si kot ena copata.
Zdaj, če še ni tuskj otrok potem ne bo takega problema. Če so otroci pa je ločitev bolj stand by stand, zaradi otrok se vse življenje videvaš, srečuješ…docela (100%) umakniti se eden drugemu ni možno. Nobenemu.
Greš pač narazen, se pozdraviš….žal je danes to tako; vse je nepomembno, vse se lahko zgodi v trenutku in se tako sesuje kot se je tebi. To ta moderni in zelo nepredvidljivi čas ljudi, v bistvu vedno bolj ‘androidov.’
Tisti “skupaj v dobrem in v slabem” nima pa nobene vrednosti. S tem so nas svoj čas le nafilali. Nevidni žeblji še iz časov nekega drugega časa. Tega ni več.

Torej vse skupaj pozabi. V smislu, da razbitega piskra ne more več nihče postaviti nazaj v originalno stanje. Lahko ga zlepimo vendar se bo že ob naslednjem najmanjšem trku razbil na pradele. Srečno. Saj bo. nekaj mesecev bo križev pot nato pa vedno manj…

@any38
pa to je še huje kot pri Strojanovih! Ej!

No že večkrat sem želela, da se pogovoriva, vendar on vedno spremeni temo. Kaj naj rečem, ne vem ravno, če ima drugo, saj je (ko ni v službi) vedno doma ali pa greva skupaj kam, razen če nima kaj na delovnem mestu, ampak rahlo dvomim, ker so tam zaposleni sami moški. Saj ne rečem, da ni nežnosti kot so objemi, poljubi,… ampak to je enostavno premalo. Če pomislim, bi trenutno imela raje, da vidim da ima drugo, ker si enostavno ne znam več predstavljati, kaj bi bilo narobe. Ko sva skupaj me obdaja nekakšna tesnoba, kot da je v bistvu res nekaj narobe, vendar ne morem ugotoviti kaj.

Zoro, mislim, da je res skrajni čas, da se odločiva za terapevta, drugače ne vidim drugega izhoda kot nadaljevanje poti vsak zase.

službe kjer so sami moški so izvrsten alibi, ker moški pomagajo eden drugemu skrivat, pa tudi eden drugega spodbujajo h kurbanju (žal prevečkrat videno), lahko je tudi kakšna ženska, ki jo ti poznaš, tvoja prijateljica.

Ce ti bo le uspelo da vaju spravis k terapevtu.
In to cemur ti pravis tesnoba. V bistvu je to intuicija ki ti zeli nekaj povedati. Le poslusati je ne znas. Ti pa javlja, zelo javlja koliko vidim. Nisi neumna, tega se le zavedaj.

Mene je pustil pred petimi leti. Zdaj živim sama z otroci in prav danes sem v kompeltni krizi in čisto na dnu. To srečevanje, pogovori o otrocih oz. njegovi čudni manevri, ki so neke vrste manipulacije. Moje stiske ki jih prenašam na otroke. vem da ni ok, pa vseeno to počnem. Rutina ki sem je sita. Šlužba, gospodinjstvo, treningi, učenje, pa zvečer tv, pa spet isto. Zaradi financ si kaj dosti ne morem privoščiti. Ja otroci odhajajo k očetu in mene ubijajo ti stalni dogovori, ti odhodi in prihodi, ta podajajnja.
Pri 40 se začnemo spraševati in iskati no in moj bivši je takrat sklenil kar pač je. In čudno mi je zdaj po eni strani nekako hudo za svojim prejšnjim življenjem po drugi strani pa si nisem več pripravljena usvtvariti nove zveze ker ne zaupam. Na splošno sem zgubila občutek zaupanja, vrednosti. Kje je smisel vsega. Da ostanemo sami, da iščemo neko sorodno dušo, da kelpetamo na forumu, da smo v službi, študiramo, vzgajamo otroke na teniškem igrišču kjer letijo kot žogice preko mreže. Ja danes sem pa res v krizi.

Nič ni kriza.. dalje bo treba iti.
Seveda ni smisla da ostanemo sami, tudi ne v iskanju sorodne duše…. pusti preteklost tam, kamor sodi. Komunikacijo z bivšim zmanjšaj na minimum in se mu več ne prilagajaj. V času, ko so otroci pri njem se razvajaj- saj ni treba, da si privoščiš kaj dragega. Ampak naredi nekaj zase: kupi si šampanjec, sladoled, pojdi v kino, na sprehod, na izlet, preberi dobro knjigo, masaža, kakšno predavanje, študij…pijača, klepet s prijateljicami..naredi nekaj norega..Poskušaj gledati na čas, ko so otroci pri njem, na obdobje, ko si brezskrbna, neobremenjena in začni uživati v njem. Ko boš našla notranji mir, boš tudi navzven delovala skladno in privlačno in sorodna duša te bo našla.

Prebiram nesteto knjig o krizi, kako iti dalje, kako poslusati srce. Seveda je predpogoj da si dovolj dolgo sam, da pri sebi razcistis nesteto stvari.
Pa seveda da pozabis vse zamere, vse krivice.
Skorajda ne vem za lepo locitev. Se manj da je bila vedno vpletena 3 oseba. Ljudje so pripravljeni skrivati razmerja zaradi okolice zelo dolgo. Na koncu skoraj izpade da smo vsi gnili in niti ne vemo kaj zelimo..
In iscemo in rovamo in nikoli zadovoljni.. Se pomeniti se vec ne znamo da ni jeze in ocitkov.
V glavnem. Bedni smo. Nepopravljivi egoisti ali pa cote.
Kemij nas vodi za nos.

Jst tudi razmišljam o ločitvi, poročena sm zelo zelo malo časa (pa sedaj razmišljam da zakaj sploh sm se, ker poroka ni nič spremenila), moža imam rada ampak od njega ne dobim lepih besed, pohvale, niti me ne objame če mu ne rečem, ne vem kdaj mi je nazadje rekel da me ima rad. Nežnosti je tudi bolj malo, časa za pogovor si ne vzame,.. Živiva kot tujca. Jst res nočem met takega moža. Tudi preden sva se poročila sem jst razmišljala da bi ga pustila (je bilo že takrat stanje podobno, nato pa … zanosim..) Ločitev sm mu omenila pa težave tudi, pa da jst nočen takega zakona… On se ne bi ločil, naj se jaz?

Težko ti je povedati kaj naj storiš, dejstvo pa je, da moraš storiti to, s čim boš srečna. Vstrajati pri nečem, kjer nisi srečna nima smisla in ga ne bo nikoli dobilo, ne z zakonom in ne z otrokom. Vse skupaj se samo še poslabša. Za to, da se doseže sprememba pa je potrebno nekaj drastičnega nekaj, kar mu bo odprlo oči. Ni nujno poseči najprej po tem, da se ločiš, lahko najprej greš od doma, se odseliš za nekaj mesecev, se potem ponovno pogovoriš. Včasih pomaga že to, da nekomu v celoti odpreš oči. Praviš, da ga imaš rada, mogoče te ima tudi on a se tega ne zaveda in ti tega ne ve pokazati ali povedati. Težko je rečti kaj je prav, vendar poskusiti zakon rešiti preden ga dokončno uničiš, mogoče pa je vredno vsaj poskusiti. Upam, da ti bo uspelo, eno ali drugo, bistvo je samo to, da si srečna in da je otrok srečen s tabo, ker sigurno ne bo srečen, če ne boš ti, v to sem prepričana.

Da še jaz pristavim svoj piskarček.
Skupaj sva že 12 let, 6 let poročena, 2 otroka (7 in 2). Pred kakim letom in pol jje prišel domov, se usedel za mizo in mi povedal da ima drugo in da se hoče ločiti. Jaz v histeričen jok. V tem letu in pol smo nekaj časa vztrajali pa je spet prišel dan, ko je spet prišel z idejo o ločitvi, in tako se je vse skupaj nadaljevalo. S to “žensko” je nekaj časa se videval, potem ne… No, nekaj dni nazaj pa mi je na listek napisal, da se od mene ločuje. Glede na to kaj se je dogajalo v tem letu sem to sprejela dokaj mirno (vsaj tako mislim). Danes je prišel domov in iz ljubega miru začel naj mu damo mir, da se noče zapit, da mi vse pusti (imava nekaj na računu in skupno parcelo) sam da naj enkrat neham. Ok, saj vem, da vse skupaj nikamor ne pelje samo ne razumem, kako je lahko med “lunami” bil čisto normalen z mano (pogovori, izleti, spolnost…) potem pa pride dan ko se mu “utrže”. Najbolj me pa muči to, kako naj to povem svojim staršem. Čeprav sem stara čez 30 se bojim, da bom starše in ljudi okoli mene razočarala.

Pa zgleda, da res obstajajo ženske, ki možu ne glede na to kaj počne gledajo skozi prste in se nikakor nočejo ločit. Pri teh letih imaš izjemno zastarelo razmišljanje. Mož te ne mara sploh, ne spoštuje te in noče več živet s tabo. Ker si pač uporabna in si nehala težit, te pač še zmeraj poseksa (zakaj pa ne, če je prilika).
Spravi se že k sebi in si uredi življenje po svoje. Staršem povej, da te je pustil – to ni tvoja odgovornost. Pri teh letih tudi nisi dolžna polagat računov svojim staršem. Nujno se vključi v psihološko svetovanje, ker imaš dokaj hude probleme in boš imela težave pri vzgoji otrok.

@xy79

Super se mi zdi, da resnično obstajajo ženske, ki so dovolj …. SLEPE … da bi bi videle kaj se okoli njih dogaja. Oprosti, vendar resnično ne razumem, kaj točno si od tega moškega želiš. Ga imaš res tako rada, ga res tako ljubiš?

Vara te. Te ne boli, da veš, da je z drugo žensko, da pride in s tabo spi misli pa na njo (in ne niti ne začni, da ne misli na drugo medtem, ko je s tabo, ker se s tem samo slepiš).

Eno je, če bi prišel domov in povedal, da je imel avanturo, da je bil spodrslaj in bi videla, da mu je žal (ja resnično obstajajo tudi moški, ki jim je žal, čeprav imam osebno drugo mnenje). To kaj se dogaja pri tebi pa je nekaj popolnoma drugega. Ta moški te že dolgo več ne ljubi, že dolgo več ne čuti to kaj bi moral čutiti do tebe. Pri tebi je zaradi koristi, zaradi tega, kaj mu ponujaš – lagodje, seks, oprana oblačila, kosilo, družino, prijatelje in sorodnike… v bistvu pa je to vse skupaj samo iluzija.

Zanima pa me tudi česa točno te je strah glede staršev? A si ti seksala z drugimi, si ti izdala družino in njene vrednote, si ti tista, ki se želi ločiti? V bistvu si ti tista, ki kljub temu, da globoko v sebi že dolgo veš, da si sama, da je on že davn “odšel”, še vedno vstrajaš pa čeprav v brezupnem položaju. Starši te bodo razumeli, prijatelji tudi. Svetujem pa ti, da se zaupaš prijateljem, da se zaupaš sestri ali bratu, ki te pozna, ki ti bo lahko svetoval in ti stal ob strani že preden bo do tega prišlo. Imej zaupanje v ljudi – verjemi obstajajo tudi takšni ki te ne bodo razočarali. Mene niso (glej začetek te teme).

Dodatno ti svetujem, da ga takoj držiš za besedo in se dogovoriš z notarjem za termin ter za delitev premoženja. to nima nobene veze z ločitvijo samo z premoženjem. Dokler je še pripravljen pustiti vse kar ima in ti pustiti tudi otroka, sem trdno prepričan, da je najboljše, da to tudi storiš. Potem še vedno obstaja možnost pogovora, to še ne pomeni, da si se vdala ali da se boš ločila, to pomeni samo to, da si se zaščitila. Da si zaščitila svoja otroka nič drugega.

Glede staršev pa še eno vprašanje… si edinka? Če nisi in če imaš brata ali sestro, ki mu zaupaš in ki ti bo stal ob strani, naj ti pomaga, naj on starša pripravi na to, kaj bo…. saj ne rabi povedati, da se ločuješ, samo, da škripa… potem bo tebi veliko lažje. Če bo jima omenil, da te mož vara, obstaja velika možnost, da bo ti celo kateri sam predlagal ločitev – imej malo več zaupanja v starše – ne poznam situacije ampak mogoče te pa pozitivno presenetita.

K temu ti lahko povem tudi to, da večino ljudi v tvoji okolici verjetno ve, da te mož vara, da ima druge in katere, le preveč strahopetni so, da ti bi to povedali!

Vse dobro ti želim.

Staršem je tako ali tako morda že vse jasno in te znajo prijetno presenetit. Nisi jim pa ničesar dolžna, še najmanj vztrajat v praznem zakonu samo zato, da si na vasi ne bodo brusili jezikov. Jutri si jih bodo mogoče res zaradi tebe, pojutrišnjem bo pa že aktualna nova zgodba.

Vidva sta živ dokaz, kako težko se je ločiti … ker nekateri trdijo, da je ločitev najlažji izhod iz problematične zveze oz. zakona, da ga je veliko težje reševati. Zgleda, da ima tudi tvoj mož probleme z imidžem 🙂 Naredita si že no uslugo in pojdita narazen.

Merlin33 glede na to, da si svoj problem opisoval v preteklem letu, morda si kje navedel celo natančen datum ločitve, saj to niti ni tako pomembno, me zanima kakšno je tvoje čustveno stanje danes.
Moj primer se ne razlikuje veliko od tvojega, tudi jaz sem bila postavljena pred dejstvo iz danes na jutri, z razliko od tebe, da pa je pri naju le bila 3 oseba. In vsa leta skupnega življenja, otroci, vse kar sva ustvarila je naenkrat pretehnal nekdo, ki ga je pač znal poslušati, ga kovati v oblake, se mu potožiti…skratka ugotovila sta, da doma več nista zadovoljna.