Pozdravljeni, rada bi vas prosila za nasvet. S partnerjem sva skupaj slabo leto in vedno bolj me moti njegova služba. Je avtoprevoznik, veza zgleda tako da se vidiva v soboto in /ali v nedeljo, in pa kadar grem jaz z njim saj se studiram in imam to možnost. Problem je v tem da se on težko vidi v kaksni drugi službi, to ga veseli, saj že 10 let vozi, pa tudi placa je zelo dobra.Glede na njegovo izobrazbo je prakticno nemogoce dobiti službo, ki bi bila tako dobro placana kot ta.
Nočem da bi sla na razen, saj ga imam zelo rada, vendar pa me je strah kako ustvarit družino s clovekom, ki je toliko odsoten. Dlje ko sva skupaj več imam strahov v sebi, strah me je da bi veza propadla, da bi me pustil, tako kot prejsnji, strah me je kaksna je prihodnjost z njim, strah me je ker se ga vcasih cez vikend s kolegi napije. Je iz manjse vasi in ta pac ni drugega kot gostilne.
Vem, da se tole bere zelo nespodbujajoce, vendar ne želim, kar tako obupati, se vedno dopuscam možnost da lahko ustvariva lepo družino, me pa seveda zanima vase mnenje.
se nekaj o moji družini, oče je custveno bil bolj ali manj skoz odsoten, vse je moralo biti po njegovo, mati cisto podredila, ko sem bila majhna me je imel zelo rad, sedaj pa čeprav skupaj zivimo skoraj ne govoriva, ker se takoj skregava, on je takoj užaljen, vedno bolj ga skoraj sovažim saj se mi zdi da je on kriv za vecino tezav v nasi druzini.lp

Anjap

Res se nič kaj spodbudno se ne bere vse skupaj. Vaš partner se je očitno odločil, da svojega »dobro plačanega dela« ne bo zamenjal za to, da bi vidva bila več skupaj. Če sem vas prav razumel, še za vikend, ko končno pride domov, dostikrat raje gre s prijatelji v gostilno, kot pa da bi bil z vami. Ne bi želel, da tole izpade preveč direktno, ampak na nek način imate vse potrebne informacije. Vaš partner ima vso pravico, da se odloča in tudi dela na tak način. Na vas pa je, da se odločite ali si s tem in takim moškim predstavljate skupno življenje in celo družino. Boste zmogli sami z otroki ves teden? Je »dober denar« tega vreden? Je to družina, ki si jo želite in predstavljate? Če ni, potem bi bilo prav, da svojemu partnerju to poveste. Zraven pa še opišete, česa si želite. Če se vajine želje in predstave o skupnem življenju tako močno razlikujejo, se postavlja vprašanje ZAKAJ VZTRAJATI SKUPAJ? To je tudi ključno vprašanje, s katerim bi se po moje morali vi ukvarjati. Ne s tem, ali vas bo zapustil, kakšna je prihodnost z njim,…, ampak s tem, zakaj vztrajate v zvezi z moškim, ki vam ne daje praktično ničesar od tistega, kar si želite. Zakaj ne zmorete prekiniti z njim, čeprav je precej jasno, da ne bo nikoli drugače? Ne želim, da napisano razumete, kot da je z vami kaj narobe oziroma da bi morali nujno prekiniti s tem moškim. O tem se odločate izključno sami, edino vi veste (čutite?), kaj je za vas »prav«. Se boste pa zase odločali precej bolje, če boste vedeli, zakaj kaj počnete. Ob tem samospraševanju se boste seveda težko izognili temu, da ne bi prišli do očeta, »ki je bil tudi čustveno odsoten«, ravno tako kot vaš partner. Ob tem bi samo namignil, da oče ni kriv za večino težav v vaši družini, ampak si to odgovornost delita oba z mamo. Prav tako si delita odgovornost, da ste vi odrasli v žensko, ki si upa od moškega zahtevati in pričakovati tako zelo malo. Vendar pa se od tu naprej začne vaša odgovornost. Za svoje življenje ste pri teh letih že zelo odgovorni sami, pa naj so bili starši taki ali drugačni. Želim vam, da čim prej vzamete življenje v svoje roke, da si boste predvsem upali in znali življenje narediti bolj po svojem okusu in željah. S tem partnerjem ali pa brez njega!